Zdi se, da se je s pojavom digitalne fotografije in pametnih telefonov fotografski poklic kar malce razvrednotil, saj se ima že vsak drugi za fotografa. Ali pa se vam zdi, da je zaradi tega razlika v kakovosti med profesionalnim in amaterskim delom le še bolj očitna?

Jaz sem imel to možnost ali pa priložnost, da sem doživel zelo negativen odnos na enem dogodku pri nas. Prosil sem jih za odobritev fotografiranja v zaodrju. In njihov odgovor? Še danes ga ne morem pozabiti: "Žal sodelujemo samo s profesionalnimi fotografi, vi ste amater in lahko kakšno punco ujamete zgoraj brez." Res? Moj Instagram je poln fotografij in verjetno je vsega skupaj 8 fotografij, kjer so moški brez majice. Potem sem pa zbral pogum, pisal v Zagreb na podoben dogodek in tam takoj dobil odobritev fotografiranja v zaodrju. Potem ugotoviš, da je Slovenija premajhna zate. 

Po čem se sami razlikujete od drugih fotografov? Kaj je vaša ''konkurenčna'' prednost oz. dodana vrednost, če lahko tako rečemo.

Nerad se delam drugačnega ali pa da bi se z nečim posebnim hvalil. Ampak če že moram, potem bom rekel predvsem zaupanje. Če gledam milanski teden mode, sem bil eden redkih, ki je imel možnost sodelovati z nekaterimi znanimi imeni iz modne industrije. Pa sem bil takrat neznanec za njih. Ampak očitno je bila neka želja, ki se je videla navzven. Lahko pa rečem, da sem pri projektu z igralkami pridobil konkretno zaupanje igralk, da so se mi postavile pred objektiv takšne, kot so. Brez ličil, brez urejenih frizur. Takšne, kot so v svoji"naravi". Torej, zaupanje je tisto, ki pri meni predstavlja dodano vrednost. 

Kaj je najbolj pomembna vrlina fotografa in kaj je tisto, kar, poleg opreme, profesionalnega fotografa loči od amaterja/povprečnega fotografa? Vemo namreč, da dober fotoaparat še ne naredi tudi dobrega fotografa ...

Kar se tiče vrlin, bi rekel predvsem kreativnost, opazovanje, komunikacija, potrpežljivost in najbolj pomembno – vztrajnost. Vztrajnost zaradi raziskovanja, iskanja pravega trenutka, izboljševanja in zaradi same kariere. Če ne bi bil vztrajen, ne bi bil tu, kjer sem. Zvezdana Mlakar mi je rekla "Jernej, ti si izjemno vztrajen človek". Amater ali povprečni fotograf? Povprečni fotograf mi je skoraj malce slabšalna beseda. Jaz ločim samo med amaterjem in profesionalnim fotografom. Amater je zame nekdo, ki se zbudi zjutraj in si reče: ''Zdaj bom šel naredit fotografijo sončnega vzhoda.'' Profesionalni je pa zame tisti, ki en teden vnaprej načrtuje fotografiranje sončnega vzhoda, izbere pravo lokacijo, objektiv, pravi kot itd. Profesionalni ima seveda več izkušenj, kvalitete in tudi neke poslovne sposobnosti. 

Kako težko je sploh uspeti kot fotograf in se s tem preživljati? Kako krut posel je v resnici to?

Sam sem se kar hitro povzpel. V dobrih dveh letih sem prišel od fotografa na komercialnem tednu mode v CityCentru Celje do fotografa na milanskem tednu mode. Hm, rekel bi, da je enako krut, kot kateri drug poklic/posel. Ne morem ga enačiti z delom nekega profesorja v šoli ali pa slaščičarjem. Ampak vsako delo ima svoje pluse in minuse. In vedno se najde prostor za izboljšave.

Instagram, se zdi, nam je približal estetsko fotografijo, izboljšal estetski čut. Po drugi strani pa nam je tudi izkrivil realno podobo in ljudje ne znamo več ločiti, kaj je filter, kaj je res in kaj dobra fotografija, sploh, ko že telefoni in programska oprema vsako fotografijo mojstrsko obdelajo, preden se prikaže na zaslonu. K temu lahko dodamo še umetno inteligenco ... Čutite vi, kot fotograf, kakšno odgovornost glede tega, kaj s svojo fotografijo kažete svetu? Spomnimo se vašega projekta, kjer ste slovenske gledališke igralke ujeli brez ličil. Ali sicer upoštevate želje strank, ko gre npr. za retuširanje? Kako poteka ta proces v modni fotografiji, kjer je popolnost pogosto edino merilo, z manipuliranjem pa v resnici lažemo in zavajamo.

Ponavadi imam to srečo, da vedno vidim fotografije, ki imajo res preveč in konkretno preveč retuše. Ne mislim tukaj na neko normalno retušo, kjer je še človek podoben tistemu, kar poznaš ali pa kar si videl. Mislim predvsem na to, da si še dodatno podajo kakšen filter čez obraz in potem fotografija postane res grozna. Kot bi gledal plastično lutko. V svojem delu retušo uporabljam bolj malo (minimalno), razen če so takšne želje naročnikov. Nikakor pa ne delam iz obraza porcelanaste kože. Moram reči, da nisem pristaš tega, da se s fotografijami laže in zavaja. No, videl sem že primere, ampak da bi se konkretno lahko lagalo, to še pa ne.

Je bolj pomembna fotografija sama ali postprodukcija? Vemo, da je manipulacija/obdelava fotografij prisotna od nekdaj, a danes bolj kot kdajkoli prej, saj so možnosti domala neomejene. Komercialne fotografije so pogosto vse prej kot realen prikaz stanja. Menite, da je šlo vse skupaj predaleč?

Fotografija sama po sebi ima zelo močno sposobnost zajemanja trenutka, izražanja občutkov in komuniciranja sporočila. Kvaliteten posnetek, ki je dobro načrtovan in tehnično izveden, lahko doseže izjemen učinek. Vendar pa je postprodukcija prav tako izjemno pomembna in lahko igra ključno vlogo pri oblikovanju končnega izgleda fotografije. Sodobna tehnologija in orodja za obdelavo slik omogočajo, da se izrazita kreativnost in vizija. In da se ustvarijo slike, ki so usklajene z estetiko fotografovega sloga/prepričanja. Postprodukcija omogoča izboljšanje kontrasta, osvetlitve, barv, odstranjevanje motečih elementov ali poudarjanje ključnih podrobnosti. Je pa vsekakor potrebno biti previden pri uporabi prekomerne manipulacije in pretirane obdelave fotografij. Ker se potem izkrivi resničnost in se ustvari neke nerealne prikaze. V komercialnih fotografijah se pogosto uporablja močna obdelava, ki ustvarja idealizirane in popolne podobe. To lahko vpliva na dojemanje realnosti in ustvarja nerealna pričakovanja. Hkrati pa vem, da se velikokrat pri fotografijah hrane uporabi vse drugo kot pa prava živila. Nekateri seveda menijo, da je prekomerna obdelava presegla meje sprejemljivega, medtem ko drugi vidijo v postprodukciji ustvarjalno orodje, ki omogoča izražanje umetniške vizije. Ključno je razumevanje, da je v komercialni fotografiji, kjer je poudarek na prodaji izdelkov ali idej, pričakovati določeno stopnjo obdelave, medtem ko mora ostala fotografija ohranjati resničnost in samo integriteto. 

Koliko umetniške svobode vam je prepuščeno, ko kot modni fotograf delate za naročnike? Nenazadnje je fotograf kreator svetlobe, kompozicije in tehnike, ki v mnogočem vpliva na končni ''razplet''.

Do zdaj sem vedno delal brez težav. Smo se pa, v primeru nekih razhajanj v mislih, pogovorili in dogovorili tako, da je bilo za vse skupaj dobro. Človek bi tukaj uporabil pregovor – volk sit, koza cela.

Dobro fotografijo večkrat ustvarite ali ujamete?

Bom kar rekel, da jo ujamem. In jo potem s kakšnim minimalnim dodatkom olepšam.

Kakšen je dober portret? Mora fotograf portretiranca poznati?

Dober portret je tisti, ki uspešno zajame in izrazi osebnost, čustva in edinstvenost posameznika. Ostrenje in kompozicija, izrazi in čustva, svetloba, ozadje, tehnična natančnost, komunikacija in sodelovanje ter umetniški izraz fotografa. Mislim, da je fino, da portretiranca poznaš. Vsaj jaz sem imel to srečo, da sem igralke in igralce izbiral po tem, da sem jih že gledal v filmu, seriji. In sem odkril kar nekaj zanimivosti, ki so mi pomagale pri samem delu.

Je fotografija v Sloveniji cenjena umetnost?

Mislim, da je fotografija v Sloveniji prepoznana kot pomembna umetniška oblika in ima svoj prostor v našem kulturnem kontekstu. Je pa pomembno opozoriti, da je vrednotenje umetnosti subjektivno in se lahko različno zaznava glede na posameznika in sam kontekst. Obstajajo različne preference in interesi med javnostjo, kar se odraža tudi v tem, kako je fotografija cenjena in obravnavana kot umetniška oblika.

Kaj je tako posebnega na črno-belih fotografijah? Potem ko ste v objektiv brez ličil ujeli gledališke igralke, so vam pozirali tudi igralci, ki ste jih prav tako ujeli v črno-beli tehniki. Marsikdo ne ve, da črno-bela fotografija ni samo barvna fotografija, ki so ji vzete barve, ampak ima svoje zakonitosti ...

Črno-bela fotografija je edinstvena oblika izražanja, ki lahko ustvari močne učinke. Kontrast je ključen element v črno-beli fotografiji. Razlika med svetlimi in temnimi toni daje fotografiji globino in vizualno zanimanje. Uporaba različnih tonov sivine – od čistega belega do globoko črnega – lahko prispeva k atmosferi in izražanju sporočila v črno-beli fotografiji. Pri ČB fotografiji se tekstura lahko še posebej izrazito izrazi. Fotograf lahko izkoristi svetlobo, da poudari detajle in teksturo predmetov ali površin, kar daje fotografiji dodatno dimenzijo. Klasična pravila kompozicije, kot je pravilo tretjin, še vedno veljajo v črno-beli fotografiji. No, jaz pravila tretjin, zlatega reza in ostalih zakonitosti ne uporabljam. Ker verjamem v to, da skozi fotografijo ti pokažeš svoj slog in s tem tudi vsak lahko vidi in reče ''aha, to so pa fotografije od tega in tega''. Črno-bela fotografija je pogosto uporabljena za izražanje globokih čustev, vzdušja ali pa same dramatičnosti. Z odstranitvijo barvnih informacij se osredotočamo na izraze, gibanje ali poudarek na subjektu, kar pa poveča intenzivnost čustvenega sporočila. Odstranjevanje barv omogoča poudarek na osnovnih oblikah, linijah in kontrastih ter ustvarja preprostost in jasnost v kompoziciji. Pomembno je vedeti, da pravila črno-bele fotografije niso neka strogo določena pravila, ampak smernice. 

Kaj za vas pomeni, da pri fotografiji vse ''štima''?

Da je vse tako, kot mora biti. Ostrina, kontrast, obraz človeka, ostrina obraza, barva. To so stvari, ki so pomembne. In ko vidim takšno fotografijo, rečem: "O wow, huda je".

Za fotografijo je značilno, da pripada tako visoki kot nizki kulturi in se posledično lahko pojavi v različnih formatih in žanrih. Koliko tega sami kombinirate in kako velik izziv je to?

Kar se tiče kombinacije žanrov, gre za združevanje različnih tematik, slogov ali pristopov v ustvarjanju. Kot fotografi lahko preizkušamo različne zvrsti fotografije. Delamo lahko fotografije portretov, pokrajine, dokumentarno fotografijo, ulično fotografijo, abstrakcijo, konceptualno fotografijo in še veliko več. S kombinacijo različnih žanrov se lahko izraža svoja ustvarjalnost in s tem se raziskujejo različna področja fotografije.

Izziv pri kombiniranju različnih formatov in žanrov je v tem, da je potrebno obvladati različne tehnične aspekte in razumeti smernice vsakega formata/žanra. 

Mislim pa, da kombinacija različnih formatov in žanrov lahko prinese tudi svežino in inovativnost v ustvarjanje. Omogoča, da fotografi izstopajo/izstopamo iz ustaljenih okvirov in raziskujejo/raziskujemo nove možnosti ter tako razvijajo/razvijamo svoje edinstvene umetniške izraze. Moram reči, da jaz sem bolj ''domač'' pri ulični/portretni fotografiji. Sem že preizkusil kar nekaj ostalih zvrsti, pa mi niso tako blizu. 

Marsikdo pred objektivom ni oz. ne zna biti sproščen. Lahko iz vsakega človeka izvabimo ''model''? Kako najlažje prebijemo led, da pred objektivom nismo zakrčeni?

O ja. Med takšnimi, ki ne znajo biti sproščeni pred objektivom, sem tudi jaz, žal. Če se bom fotografiral sam, bom brez problema poziral, se nasmehnil. Če pa je za objektivom nekdo drug, potem pred njim stojim kot ''lipov bog''. Kot da bi me zamrznil v določeni pozi in se ne znam sprostiti. Meni je lahko reči nekomu ''sprosti se, saj me poznaš že 10 minut'', ampak verjamem, da je tistemu ali tisti na drugi strani morda težko. So pa tudi ljudje, ki se ti postavijo in nimajo nikakršne treme ali kančka nesproščenosti. 

Kako torej na snemanjih dosežete sproščenost portretiranca? S slavnimi, ki so tega vajeni, verjetno ni težko ... Pa vendarle pogosto niste sami ...

Ponavadi se raje dobim kakšen dan ali teden prej s portretirancem. Ali pa vsaj opravim telefonski klic. Moram reči, da je večina igralk in igralcev prosila, da jih tikam. In tudi s tem se da npr. doseči sproščenost. Predvsem pa z dobro voljo, smehom in usmerjanjem pogleda v fotoaparat. 

Kaj je najtežja plat fotografskega posla in kaj največja mora fotografa?

Kar se tiče fotografskega posla, bi lahko definitivno rekel, da je tukaj konkurenca – torej vedno moraš biti en korak pred drugimi – ali pa tudi ne. Pa morebitno nihanje prihodkov. Največja mora fotografa pa predvsem to, da nimaš napolnjene baterije ali pa polne kartice fotografij – izkušnja z baterijo me je že izučila. 

Kako se spopadate s primeri, ko so vaše fotografije objavljene brez navedbe avtorja, mimo vaše vednosti ipd.?

Ko se moje fotografije objavijo brez navedbe avtorja ali mimo moje vednosti, je lahko frustrirajoče. Takrat pišem dotičnemu mediju, kjer jih opomnim, da so uporabili fotografije brez mojega dovoljenja oziroma brez vprašanja. In vedno se nekako dogovorimo. Moram pa reči, da se je to zgodilo samo štirikrat. 

Za koga si najbolj želite, da bi stopil pred vaš objektiv?

Najraje bi videl, da bi mi pred objektiv v bližnji prihodnosti stopili graciozna Helen Mirren, ki me je navdušila že večkrat kot kraljica Elizabeta I in II., pa Cate Blanchett v filmu Tar in Chris Hemsworth, ker je zelo simpatičen igralec. Polona Juh, ki je od otroštva in še iz risank meni najljubša igralka. Pa zaprta predsednica Mjanmara – Aung Sang Su Či, ker ima čudovit obraz in karizmo, ki odseva skozi fotografije. Tudi Farah Pahlavi, nekdanja cesarica (šahbanu) Irana, ker vidim v njenem obrazu in očeh marsikaj zanimivega in bi se lahko naredila čudovita zgodba. 

Če bi pa imel možnost fotografirati koga od pokojnih, bi pa to definitivno bila igralka in pesnica Mila Kačič in pokojni predsednik Jugoslavije, Josip Broz Tito z Jovanko. 

Kateri oz. kakšen objektiv uporabljate najpogosteje?

Najpogosteje Canon EF 85mm za portrete in pa Canon EF 24-70mm.

Fotografi nimate običajnega delovnega dne. Se delo za vas zares sploh kdaj konča?

Jaz mislim, da ne. Ker imaš vedno v glavi neke ideje. Pa to bi še, pa to bi lahko, pa to bi čez en mesec, pa potem moram to narediti. Seznam, ki se kar nekako ne zmanjša.

Ali kdaj fotoaparat zamenjate za kamero telefona in kakšno škodo, če sploh, so fotografiji kot umetnosti naredili telefoni?

Zamenjam. Predvsem takrat, ko sem na kakšnem izletu ali pa na potovanju. Ker so fotoaparati na današnjih telefonih že tako napredovali, da raje z njim naredim fotografijo kot pa s fotoaparatom. Zdaj že tri leta zapored recimo srečujem metulje. Večkrat sem ga že imel na roki. In preden bi potegnil fotoaparat iz torbe, nadel objektiv, metulja ne bi bilo več.

Kako so bili videti vaši prvi fotografski koraki – v kariernem smislu? In kaj vas je posrkalo v ta svet?

Začel sem kot fotograf na LJFW in MBFWLJ – tednu mode v Ljubljani, nadaljeval v CityCentru Celje, kjer so imeli komercialni teden mode in pristal v Milanu, na moškem tednu mode. Potem so pa vmes prišla različna sodelovanja.. 

V ta svet me je posrkala predvsem želja, nekaj, s čimer lahko izrazim sebe. Kjer lahko pokažem, kaj znam. Jaz ne verjamem v to, da človek z danes na jutri postane fotograf. Mislim, da mora v vsakem tleti neka želja po tem ali pa ima že preprosto talent v sebi. 

Kako se je skozi čas spremenil vaš fotografski izraz?

Kot umetniški izraz se tudi moj fotografski izraz skozi čas spreminja in razvija. Preizkusil sem se v različnih žanrih fotografije, pri čemer mi je ulična in portretna fotografija najbližje. To kaže na mojo specifično vizijo in interes za zajemanje trenutkov uličnega življenja ter izražanje čustev in identitete skozi portrete. Črno-bela fotografija ima svojo posebno estetiko in moč pri prikazovanju različnih čustev in poudarjanju vizualnih elementov. Zavedanje o tej vlogi in zmožnost izvleči nove dimenzije in izraze s črno-belo fotografijo je izjemno pomembno. Ta žanr mi omogoča, da se osredotočam na izraznost in čustva subjektov, hkrati pa na samo svetlobo in kompozicijo. Lahko rečem, da sem razvil svoj in edinstven stil v črno-beli fotografiji, ki odraža mojo estetiko, pogled na svet in način interpretacije. Vsekakor je črno-bela fotografija močno orodje za izražanje čustev in vzpostavljanje globoke povezave z gledalcem. Sprememba mojega fotografskega izraza skozi čas je posledica raziskovanja različnih žanrov, pridobivanja izkušenj, razvoja tehničnih veščin in odkrivanja lastne umetniške vizije. Pomembno pa je, da ostanemo odprti za nove ideje, eksperimentiranje in stalno učenje, saj se bo izraz še naprej razvijal in bogatil.

Fotografi svet vidite malce drugače – ste bolj vizualna ''bitja''. Se tudi vam v vsakdanjem življenju pred očmi prikazujejo kadri, v naključnem trenutku zagledate priložnost za vrhunski posnetek, ali znate preklopiti med službo in vsakdanjostjo? Koliko te poklicne deformacije imate?

Kot fotografsko usmerjeni posamezniki smo pogosto bolj pozorni na vizualne elemente in podrobnosti v vsakdanjem življenju. To lahko vodi do tega, da se nam včasih v mislih prikazujejo kadri ali iščemo priložnosti za fotografiranje tudi v naključnih trenutkih. Vendar pa je odvisno od posameznika, kako intenzivno doživlja to "poklicno deformacijo" ali vpliv fotografije na svoje vsakdanje življenje. Nekateri fotografi smo nenehno v iskanju potencialnih motivov in posnetkov, medtem ko drugi bolj zavestno preklopijo med službo in vsakdanjostjo ter se odmaknejo od fotografskega načina razmišljanja. To je osebna izbira in vsak fotograf se odloči, kako intenzivno bo vpleten v iskanje in ustvarjanje posnetkov tudi izven profesionalnega okolja. Vsak fotograf ima svojo stopnjo "poklicne deformacije" in na koncu gre za osebno izkušnjo. Nekateri uživajo v tem, da so nenehno pozorni na potencialne fotografije, medtem ko drugi raje vzamejo odmor od tega in se osredotočijo na druge vidike svojega življenja.

Na katero fotografijo ste najbolj ponosni in zakaj?

Na prvo fotografijo, ki sem jo ustvaril na moškem tednu mode v Milanu. Bilo je pred revijo Versace, na ulici, kjer sem prvič sodeloval s človekom iz tujine, iz sveta mode. To je bil Tom D. Simpson, avstralski buyer in influencer, s katerim sem ves čas tedna mode sodeloval na dnevni bazi. In še najbolj ponosen zato, ker mi je leta 2019 na natečaju CNMI (Camera Nazionalle dela Moda Italiana) prinesla zmago in tako sem bil izbran za #MFWreporterja. To pomeni, da sem bil nek "uradni" fotograf CNMI – organizacije, ki skrbi za teden mode. Vsak dan so objavljali moje fotografije, moje storije, itd. In res sem ponosen. 

Kateri je najbolj pomemben nasvet, ki bi ga dali mlademu nadobudnemu fotografu?

Preizkušaj nove stvari. Pojdi v svet in ne poslušaj drugih. Samo nebo je meja.