V luči dela od doma odmeva nemški primer. Leta 2018 je moškemu med hojo po stopnicah, ko se je iz spalnice odpravljal v domačo pisarno, spodrsnilo, pri tem pa si je zlomil hrbet. Delodajalec je takrat zavrnil kritje zahtevka za nezgodno zavarovanje na delovnem mestu. Te dni pa je nemško zvezno pritožbeno sodišče, ki se ukvarja s primeri socialne varnosti, odločilo, da je "prva jutranja pot od postelje do domače pisarne pot na delo, ki jo mora kriti zavarovanje delodajalca". Primer je zanimiv tudi za nas, saj se je zaradi koronavirusa veliko podjetij odločilo, da bo osebje napotilo na delo od doma. Nemško sodišče je navedlo, da mora biti, če se delo opravlja v zavarovančevem gospodinjstvu ali na drugi lokaciji, kritje zagotovljeno v enakem obsegu, kot če bi se nesreča zgodila v prostorih podjetja. Njegova pot po stopnicah pa je bila tako v resnici namenjena "prihodu na delovno mesto", kar je dejanje v interesu delodajalca. Bi v Sloveniji tak primer doživel isti epilog?

Matjaž Grebenc: Najprej je treba ločiti med zavarovalnino in odškodnino. Pri zavarovalnini se vprašanje odgovornosti ne postavlja. Pri nezgodnem zavarovanju je izplačilo zavarovalnice posledica neke nezgode. Zavarovalni pogoji za nezgodno zavarovanje natančno opredeljujejo, kaj se šteje za nezgodo in kaj ne. V zavarovalni polici za nezgodno zavarovanje pa je tudi določeno, ali zavarovalnica krije nezgode v delovnem času, ali krije tudi nezgode na poti na delo oziroma ali krije vse nezgode, torej tudi tiste, ki z delovnim razmerjem sploh niso povezane in nastanejo v prostem času zavarovanca. Delodajalci se prostovoljno odločajo, kakšno kolektivno nezgodno zavarovanje bodo sklenili. Ocenjujem, da bi bil pri sklenjenem nezgodnem zavarovanju, ki bi krilo le nezgode v delovnem času in na poti v službo, pri nas sodni epilog enak.

Pri vprašanju delavčeve upravičenosti do odškodnine iz zavarovanja odgovornosti delodajalca – oziroma direktno od delodajalca – pa je situacija bolj zapletena. Delodajalec odgovarja po splošnih odškodninskih načelih, torej le, če je odgovoren za nastalo škodo.

Ali je delavec med delom od domu zaščiten enako kot na delovnem mestu? Kakšna je odgovornost delodajalca? V času pandemije marsikateri delodajalec verjetno ni bil pripravljen na novo realnost, a je zaradi varnosti, ukrepov in želje po nadaljevanju posla ljudi ''poslal domov'', zaposleni pa so morali sami zagotoviti zadovoljive pogoje za delo od doma. Kdo odgovarja, če po doma nesreči pademo s pisarniškega stola in se poškodujemo ali nam npr. otrok polije tipkovnico in v službenem času pokvari računalnik?

Matjaž Grebenc: Na delovni proces v domačem okolju ima delodajalec bistveno manjši vpliv, tak delovni proces je lahko bolj ali pa manj nevaren z vidika delavčeve ogroženosti za nastanek poškodb. Delodajalec mora sicer poskrbeti za varno delovno okolje, kar pa pri intelektualnih pisarniških poklicih ne bi smelo biti problematično, saj pri tovrstnih delih delovnih poškodb praktično ni oziroma so izjemno redke. Če bi delavec po nesreči padel s stola doma ali v službi, je situacija zelo podobna, v obeh primerih bi težko delodajalcu pripisal odgovornost za takšno poškodbo. Tudi škodo, ki bi jo povzročil otrok, ker bi po nesreči polil tipkovnico, bi težko naprtili delodajalcu. Bi pa moral delodajalec vsekakor najprej preveriti, ali pri delavcu doma sploh obstajajo pogoji za varno delo od doma. Drugače pa bi bilo, če bi delavec doma opravljal proizvodna dela z nevarnim strojem delodajalca in bi se z njim poškodoval.

Franci Krivec: Načeloma mora biti delavec pri delu od doma zaščiten enako kot pri običajnem delu v prostorih delodajalca. Zakon o varnosti in zdravju pri delu določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec mora izdelati pisno izjavo o varnosti z oceno tveganja, v kateri ugotovi morebitne nevarnosti pri delu ter opredeli potrebne ukrepe za zmanjšanje tveganj. Z vidika delavca pa je pomembna obveznost obveščanja delodajalca. Že Zakon o delovnih razmerjih določa, da mora delavec obveščati delodajalca o vsaki grozeči nevarnosti za življenje, zdravje ali nastanek materialne škode, ki jo zazna pri delu. Tudi pri izdelavi izjave o varnosti je zakonsko predvideno posvetovanje delodajalca z delavci. Pri delu na domu je to še toliko bolj pomembno. Delavec mora delodajalca seznaniti s tem, kakšno opremo in sredstva ima doma, da lahko delodajalec oceni, če je to za delo od doma sploh primerno oziroma če je treba delavcu zagotoviti dodatno opremo ali prilagoditve. Če na primer delavec nima primernega stola, mora o tem obvestiti delodajalca. Stroške za potrebne prilagoditve delovnega mesta mora kriti delodajalec.

Za odgovor na vprašanje, kdo odgovarja, če delavec, ki dela od doma, pade s stola in se poškoduje, je treba najprej ugotoviti, zakaj je delavec padel s stola. Če je bilo to zaradi lastne nerodnosti, potem tu verjetno ne bo odškodninske odgovornosti delodajalca. Če pa je bilo to zato, ker je bil stol že dotrajan in je delavec delodajalca na to opozoril, pa mu delodajalec ni bil pripravljen zagotoviti primernega stola in je vztrajal, da naj delavec kljub temu dela od doma v takšnih (neprimernih) pogojih, potem pa bi že lahko govorili o verjetni odškodninski odgovornosti delodajalca.

Tudi za odgovor na vprašanje, kdo odgovarja, če na primer pri delu od doma otrok polije in pokvari službeni računalnik, je treba najprej razčistiti še druge okoliščine tega dogodka. Delavec je delodajalcu za povzročeno škodo odgovoren le, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, ne pa v primeru, če je škodo povzročil iz „običajne“ (ne hude) malomarnosti. Če bi na primer delodajalec dal delavcu izrecna navodila, da mora biti delovno mesto doma urejeno tako, da tretje osebe oziroma otroci do njega nimajo dostopa, pa bi delavec ravnal v izrecnem nasprotju s takim navodilom, bi lahko govorili tudi o odškodninski odgovornosti delavca za tako škodo. Če pa bi šlo za neko nesrečno naključje, potem delavcu odškodninske odgovornosti verjetno ne bi bilo mogoče naložiti.

Zaposleni je delavcu dolžan zagotoviti primerne delovne razmere za delo od doma, a pravega nadzora ni, marsikdo pa si sam ne zna zagotoviti ustreznih pogojev ali pa to ni mogoče. Kdo preverja, če imamo ustrezne delovne pogoje doma in kako veliko težavo predstavlja dejstvo, da je prvi pogoj za odškodnino za poškodbo pri delu ta, da mora biti poškodba posledica malomarnosti delodajalca? Je malomarnost že ta, da pristojni ni prišel na dom preveriti stanja. Je to sploh zakonito? Lahko delodajalec zahteva vpogled v domačo pisarno/prostore? Ni to poseg v zasebnost?

Matjaž Grebenc: Kot rečeno, pri delu od doma ne gre toliko za odškodninsko problematiko, saj se delo praviloma opravlja sede za računalnikom, pri tem pa je možnost nastanka telesnih poškodb minimalna. Bolj gre za vprašanje, ali se z delom od doma ne skuša na zaposlene prevaliti določenih stroškov pisarniškega poslovanja. Vprašanje je, kdo delavcu zagotovi primerna delovne sredstva – ergonomski delovni stol in pisalno mizo, računalnik itd. – in ustrezne delovne pogoje – ogrevanje, zračenje, osvetlitev itd. S problematiko poškodb, ki bi nastale pri delu od doma, se v praksi še nisem srečal. Bo pa v prihodnje to področje vsekakor aktualno in se bo izoblikovala tudi sodna praksa. 

Franci Krivec: Delodajalec seveda mora preveriti, ali so za delo na domu zagotovljeni ustrezni pogoji. Je pa pri delu na domu še posebej pomembno sodelovanje in medsebojno obveščanje med delavcem in delodajalcem. Večinoma bo lahko delodajalec že na daljavo preveril, ali so pogoji za delo ustrezni. To se lahko preveri na podlagi vprašalnika, fotografij, video klica in podobno. Obisk na domu načeloma ni nujen. Če pa si delavec sam ne zna ali ne more ustrezno prilagoditi delovnega mesta, mora to sporočiti delodajalcu. Naloga delodajalca pa je, da delavcu v tem primeru zagotovi ustrezno pomoč in podporo, po potrebi in v skladu z dogovorom tudi z obiskom na domu. Delodajalec seveda lahko zahteva vpogled v delovno mesto na domu, vendar samo v obsegu, kolikor je potrebno, da se preveri, ali je le-to ustrezno. To pa še ne pomeni, da bi lahko delodajalec prišel na dom nenapovedano in da bi brez soglasja delavca vstopil v stanovanje ter ga pregledoval. Kot že navedeno, je pri delu na domu zelo pomembno medsebojno sodelovanje. Če bi delavec povsem odklanjal kakršenkoli vpogled v stanje domačega delovnega mesta oziroma sporočanje podatkov glede tega, potem dela na domu v okoliščinah takšnega nezaupanja niti ni mogoče izvajati. Delodajalec bi lahko v takem primeru ugotovil, da ni pogojev za delo na domu, ker ne more preveriti in s tem tudi zagotavljati varnosti in zdravja pri delu na domu.

Glede vprašanja, ali bi bil lahko delodajalec odgovoren za škodo za poškodbo pri delu doma že zato, ker ni prišel preverit stanja na dom, odgovarjam, da je zgolj ta podatek še bistveno premalo za kakršenkoli zaključek. Treba je ugotoviti, kaj je bil vzrok za nastanek škode in ali bi delodajalec ta vzrok moral in mogel preprečiti. Pri tem ni preprostega in enoznačnega odgovora, odgovornost se presoja glede na vse konkretne okoliščine primera. Če bi do poškodbe prišlo zaradi neustrezno (nevarno) urejenega domačega delovnega mesta, pa delodajalec tega sploh ni (na noben način ali ne na ustrezen način) preverjal, potem bi lahko bila podana njegova odškodninska odgovornost. Lahko pa se zastavi tudi vprašanje soprispevka delavca k nesreči. Če je na primer tudi delavec sam s svojim nepravilnim ravnanjem (na primer s tem, ko morda ni obveščal delodajalca o grozeči nevarnosti) prispeval k temu, da je prišlo do nesreče, lahko sodišče odloči, da je na primer delavec v določnem odstotku sam kriv za škodo in da se za ta odstotek zmanjša odškodnina, ki jo mora plačati delodajalec.

Kakšne so dolžnosti delavca pri delu od doma?

Matjaž Grebenc: Vprašanje je široko zastavljeno in nanj ni mogoče enostavno odgovoriti. Razumljivo je, da mora delavec, ko dela od doma, tudi sam do določene mere poskrbeti za svojo varnost. Vprašanje pa je, kako je z riziki, ki jim je delavec pri takšnem delu izpostavljen in presegajo sicer običajne rizike dela v prostorih delodajalca. 

Franci Krivec: Načeloma ima delavec pri delu od doma enake dolžnosti kot pri delu v prostorih delodajalca. Mora opravljati delo, upoštevati navodila delodajalca, upoštevati in izvajati predvidene ukrepe za varnost in zdravje pri delu, obveščati mora delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja ter o vsaki grozeči nevarnosti za življenje, zdravje ali nastanek materialne škode, ki jo zazna pri delu.

Ali delodajalec za zaposlenega odgovarja tudi v času malice, ko npr. ta skoči po sendvič v trgovino ali gre na kosilo v bližnjo gostilno? V Italiji v tem primeru ne gre za poškodbo na delovnem mestu. Kaj pa pri nas?

Matjaž Grebenc: Delodajalčeve odgovornosti v teh primerih praviloma ni. Če delavec ''skoči'' po malico in pade na spolzkih tleh trgovine, je to vprašanje odgovornosti trgovine, če pade na poledenelem pločniku, je vprašanje odgovornosti vzdrževalca te površine. Bi pa bil delavec pri takšni poškodbi upravičen do izplačila zavarovalnine po kolektivnem nezgodnem zavarovanju, razen če zavarovalni pogoji ne bi bili zelo restriktivni. 

Franci Krivec: V skladu z zakonom mora delodajalec zagotavljati varnost in zdravje ''pri delu'' Ko gre delavec na primer na malico izven delovnega mesta – v trgovino, v gostilno – ne gre za opravljanje dela, zato tu ni odgovornosti delodajalca za zagotavljanje varnosti in zdravja.

Kaj vse se šteje za poškodbo pri delu, koliko časa dobivamo nadomestilo plače s strani delodajalca in ali nam v primeru resne poškodbe pripada rehabilitacija?

Matjaž Grebenc: Natančna definicija poškodbe pri delu je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – 66. člen. Se pa za poškodbo pri delu ne šteje več avtomatsko poškodba na poti na delo, pač pa se za poškodbo pri delu šteje le tista poškodba, ko prevoz na delo organizira delodajalec. Delodajalec plača 100-odstotno nadomestilo plače zaradi poškodbe pri delu za 30 delovnih dni, nato pa gre nadomestilo v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Rehabilitacija je krita z zdravstvenim zavarovanjem, ki ne ločuje rehabilitacije zaradi poškodb pri delu in zaradi drugih poškodb. 

Franci Krivec: Ko gre za pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz zdravstvenega zavarovanja je poškodba pri delu v zakonu opredeljena kot:

• - poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan;
• - poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec ter poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti;
• - obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.
•  

Kot zanimivost velja morda omeniti odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani iz leta 2009, ko je odločilo, da ''vsaka poškodba, zadobljena v času službene poti, sama po sebi ne šteje za poškodbo pri delu, ampak mora biti, da bi poškodbo šteli za poškodbo pri delu, podana vzročna zveza med službeno potjo in poškodbo. Glede na navedeno se tožnikova poškodba, ki jo je zadobil, ko je ponoči na službeni poti v hotelu padel po stopnicah, ne šteje za poškodbo pri delu.'' V letu 2012 pa je isto sodišče na primer odločilo: ''Tožnikove psihične težave (posttravmatska stresna motnja in akutni stres) so izključna posledica prometne nesreče, ki jo je tožnik utrpel na delu. Iz tega razloga je pravilna odločitev, da je tudi začasne nezmožnosti za delo zaradi psihičnih težav posledica poškodbe pri delu''. Iz leta 2012 je tudi odločitev istega sodišča, ko je bilo odločeno, da ''poškodba, ki jo je tožnik utrpel na športno zabavni prireditvi, za katero je imel odobreno opravičeno odsotnost z dela s pravico do nadomestila plače, se ne šteje za poškodbo pri delu, saj je bilo posebej določeno, da tekmovalci tekmujejo na lastno odgovornost in v prostem času. Čeprav gre za organizirano športno aktivnost, ki je posredno povezana tudi s tožnikovim delodajalcem, v smislu določb ZPIZ-1 o definiciji poškodbe pri delu, ne gre za takšno poškodbo, saj ni neposredne vzročne zveze poškodbe pri rekreativnem igranju z opravljanjem tožnikovega dela varnostnika pri ZPKZ M. Tožnik je na športnem tekmovanju sodeloval v prostem času, imel je odobren izredni plačani dopust, in ne med delovnim časom, zato ni šlo za delovno obveznost.''

V primeru poškodbe pri delu je delavec za ves čas trajanja bolniškega staleža upravičen do 100 % nadomestila plače. Nadomestilo za prvih 30 dni krije delodajalec iz lastnih sredstev do 30 delovnih dni za vsako posamezno odsotnost z dela. V času daljše odsotnosti z dela izplača delodajalec nadomestilo plače v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. 

Vprašanje glede rehabilitacije. Zdravstvena rehabilitacija je proces zdravljenja. To je bolj medicinsko kot pa pravno vprašanje. Poznamo pa tudi pojem ''poklicna rehabilitacija''. To je ena izmed pravic iz invalidskega zavarovanja, ki pod določenimi pogoji pripada zavarovancu (delavcu) v primeru invalidnosti. Poklicna rehabilitacija je celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, tako da se lahko ustrezno zaposli in ponovno vključi v delovno okolje oziroma se usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki. Če je za poklicno rehabilitacijo zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost, potrebna prilagoditev prostorov in delovnih sredstev, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije prevzame stroške prilagoditve. Če pa zavarovanec ni več zmožen za isti poklic oziroma delo, se mu v okviru poklicne rehabilitacije zagotovi usposabljanje in izobraževanje za drug poklic oziroma delo.

Kdaj je treba prijaviti poškodbo pri delu in kako to storimo? Katere obrazce je treba izpolniti in kaj je treba pridobiti? Kako dokazujemo poškodbo v primeru dela od doma?

Matjaž Grebenc: Prijavo poškodbe pri delu se prijavi na posebnem obrazcu – Prijava nezgode - poškodbe pri delu (ER-8), ki ga delodajalec izpolni in izroči poškodovanemu delavcu, ta pa ga predloži osebnemu zdravniku, ki na njem izpolni svoj del prijave. Če do poškodbe pride med delom na domu, naj poškodovani delavec obvesti delodajalca.

Franci Krivec: Zakon o varnosti in zdravju pri delu določa, da mora delodajalec inšpekciji dela takoj prijaviti vsako nezgodo pri delu s smrtnim izidom oziroma nezgodo pri delu, zaradi katere je delavec nezmožen za delo več kot tri delovne dni, kolektivno nezgodo, nevarni pojav in ugotovljeno poklicno bolezen. Obrazec prijave je določen s Pravilnikom o prijavah na področju varnosti in zdravja pri delu (Uradni list RS, št. 54/13). Prijavo inšpekciji mora torej izpolniti in poslati delodajalec. Delavec pa mora o poškodbi pri delu doma takoj obvestiti delodajlca in mu sporočiti podatke. Poškodba pri delu se dokazuje z običajnimi dokaznimi sredstvi: fotografije, priče, zdravniški izvidi, lastna izpovedba.

Kdo krije odškodnino za poškodbo pri delu? 

Matjaž Grebenc: Odškodnino za poškodbo pri delu krije le odgovorna oseba in sicer je to lahko delodajalec. Če ima delodajalec sklenjeno zavarovanje odgovornosti, pa odškodnino plača zavarovalnica. Če zavarovanje ne krije vse odškodnine, mora manjkajoči del doplačati delodajalec. 

Bolj poredko je za delavčevo škodo podana odgovornost kakšne tretje osebe, ki ji lahko naprtimo odgovornost za nastalo škode. Primer. Poštarja na kolesu povozi avto, za njegovo škodo sta odgovorna voznik avtomobila in njegova odgovornostna zavarovalnica, pri kateri ima sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Opozoriti je treba še na pomemben podatek. 100 odstotno nadomestilo plače zaradi poškodbe pri delu še ne pomeni, da delavcu avtomatsko pripada tudi pravica do odškodnine zaradi delovne nezgode, saj delodajalec ni vedno odgovoren za nastalo škodo.

Franci Krivec: Vsaka poškodba pri delu še ne predstavlja pravice do odškodnine. Delodajalec je odškodninsko odgovoren za poškodbo pri delu v dveh primerih: 1. če je do poškodbe prišlo v posledici delodajalčevega protipravnega ravnanja (na primer zaradi delodajalčeve opustitve predpisanih ukrepov za varnost in zdravje pri delu), ali 2. če je do poškodbe prišlo pri opravljanju delodajalčeve nevarne dejavnosti (na primer delo na višini, delo z nevarnim strojem, delo v posebej nevarnih okoliščinah). Če je podana katera od navedenih predpostavk odškodninske odgovornosti delodajalca, potem mora odškodnino plačati delodajalec. Če ima delodajalec pri zavarovalnici zavarovano svojo odgovornost, pa odškodnino namesto delodajalca izplača njegova zavarovalnica.

Če se delavec pri delu poškoduje po lastni nerodnosti ali zaradi nesrečnega naključja, in če poškodba ni posledica niti delodajalčeve kršitve predpisov o varnosti in zdravju pri delu niti ne gre za nevarno dejavnost, potem delavec nima pravice do odškodnine oziroma delodajalec v takem primeru ni odškodninsko odgovoren.

Kot zanimivost naj omenim odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani iz leta 2019, ko je odločilo, da delodajalec ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je utrpel delavec v pretepu, ko sta se na delovnem mestu stepla dva sodelavca. Sodišče je pri tem navedlo, da ni mogoče šteti, da je tožena stranka odgovorna za škodo, povzročeno tožniku, saj ni mogla sprejeti ukrepov za preprečitev nečesa, kar ni vedela, da se lahko zgodi, od delodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da delavce posebno poduči o tem, da ne smejo fizično med seboj obračunavati, torej delodajalec tudi ne more odgovarjati za posledice, ki niso običajne oziroma ne nastanejo po normalnem teku dela, pri delu ali v zvezi z delom, pri čemer mora biti podana vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca, ob katerem je prišlo do škode.

Kot primer, ko pa je bila podana odškodninska odgovornost delodajalca, na omenim odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani iz leta 2011, ko je sodišče odločilo, da je delodajalec (država) odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je utrpel policist, ko mu je v kopalnici policijske postaje spodrsnilo na mokrih tleh. Sodišče je navedlo, da je glede na status in specifičnost (značaj) dela policista tožena stranka od zaposlenih zahtevala, da poskrbijo za osebno urejenost. V 8. členu Pravilnika o nošenju policijske uniforme in orožja (Ur. l. RS, št. 106/2006) je tako predpisala, da morajo biti policisti pri delu obriti. Zato je tožnikovo ravnanje, ko je pred nastopom dela prišel v službo in nameraval opraviti osebno higieno v prostorih PP, ki so bili za to namenjeni in je takšno uporabo tožena stranka tudi dopuščala, tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče šteti kot ravnanje v povezavi z opravljanjem njegovih službenih dolžnosti in torej v funkcionalni zvezi z delom. Ker se je tožena stranka morala in mogla zavedati, da kopalnico uporabljajo zaposleni in da mokra tla lahko pripeljejo do poškodbe, pa s tem v zvezi ni ničesar ukrenila, opustitev varnostnih ukrepov, ki so bili primeroma omenjeni, predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega je krivdno odgovorna.