Od vašega zadnjega dvoboja je minilo že kar precej časa. Kako se motivirate, kako ohranjate fokus, ko niti dobro ne veste, kdaj se boste ponovno zoperstavili tekmici? Imate že datum naslednje borbe?

Od moje zadnje borbe je res minilo že kar nekaj časa, letos novembra bo dve leti. Iskreno povedano je moja motivacija moja ekipa. Vsekakor obožujem to, kar delam, in sem rada v družbi ljudi, ki so v isti zgodbi kot jaz, tako da treniram skoraj vsak dan, dvakrat dnevno, in čakam na svojo priložnost. To mi res ni težko, ker v tem uživam in vsak dan najdem motivacijo, saj to počnem v prvi vrsti zase. Do tega športa gojim veliko ljubezen, če bi mi to vzeli, pa bi mi vzeli dušo in bi ostala samo lupina Tajde. Covid-19 pa je tudi nam športnikom pokazal zobe. Mislim, da vsi čakamo na svojo priložnost, ampak je sedaj težek čas za organizatorje, za evente, saj bi se vse moralo delati brez publike, kar pa si malo kdo lahko privošči.

Mislim, da se moja borba že zelo bliža, to je pa vse, kar bom zaenkrat povedala, da spet ne pade kaj v vodo.

Bili ste prva Slovenka, ki se je preizkusila v MMA. Danes niste več edina. Slovenski borci ste, vsaj zdi se, ena velika družina. Dobra prijateljica ste tudi z našim najboljšim borcem, Urošem Jurišičem, in drugimi glavnimi imeni tega športa pri nas. Vsi za enega, eden za vse?

Res je, bila sem prva Slovenka, ki je profesionalno stopila v kletko kot predstavnica ženskega spola.

Naš šport hitro napreduje in res je super, da se je še nekaj punc odločilo, da naredi kariero v tem lepem športu. Nisem več edina in zelo sem vesela, da so tu punce, ki so velik up našega športa.

Slovenski borci smo res ena velika družina, mogoče zato, ker je tu veliko spoštovanja in le mi vemo, kakšno bitko bijemo. Držimo skupaj, saj sanjamo iste sanje. Prihajam iz kluba T’N’T, kjer ne gre samo za šport, za iste sanje o uspehu. Tukaj sta ta energija, spoštovanje, nismo več samo klubski prijatelji. Smo velika družina, vsi med sabo si pomagamo. Pa ne samo na treningih in v klubu, ampak tudi v življenju nasploh. Pelje nas ista pot in učimo se drug od drugega – ne samo, kako biti najboljši borec, ampak najboljši človek! Povezuje nas rek: Ko gre eden izmed nas v boj, gremo vsi. In tako je tudi na treningih. Ko se eden izmed borcev pripravlja na borbo, se z njim pripravlja ves klub.

Uroš Jurišič je moj najboljši prijatelj in posebna oseba. Pokazal nam je, da se lahko premikajo gore, če si to res želiš. Vsem borcem nam je s svojim odrekanjem in največjo voljo pokazal, da se lahko naredi vse, če le res živiš za to. Tukaj pa so seveda tudi drugi fantje in punce, ki so moji dobri prijatelji, sparing partnerji, s katerimi, kot sem že omenila, sanjamo iste sanje.

Kaj pa sicer radi počnete? Ko imate nekaj prostega časa in niste fizično aktivni?

Mislim, da je prva stvar, ki jo najraje počnem, spanje. Rada pa se družim s prijatelji, pobegnem kam na kakšen izlet in dobro kosilo ali večerjo, največkrat pa prosti dan izkoristim za obisk staršev. Če bi vprašali kakšno mojo prijateljico, bi vam kar hitro povedala, da Tajda nima nikoli časa, ker ima vedno treninge, s tem pa bi se vsekakor kar hitro strinjali tudi moji starši (smeh). Tako da je prostega časa bolj malo, vsekakor pa ga vedno dobro in kakovostno izkoristim.

Adrenalin – da. Kaj pa strah? Vas je bilo kdaj strah, ko ste stopili v oktagon, ali ta v vašem športu nima kaj iskati?

Strah? Iskreno mislim, da je vsakega od nas malo strah. Pa ne dogajanja v kletki, udarcev, poraza … Strah pri meni je prisoten ob misli, da bi razočarala tiste, ki vame verjamejo in vlagajo.

Zaradi načina borbe in posluževanja vzvoda na roki (armbar) se vas je prijel vzdevek slovenska Ronda Rousey. Morda to ni reklama, ki bi si jo želeli, pa vendar. MMA je šport in šov hkrati. Kakšen vzdevek pa bi si nadeli sami? In zakaj ga nimate?

Če sem iskrena, mi je bil vzdevek slovenska Ronda Rousey kar všeč, saj je bila Ronda na začetku moje kariere tudi moja vzornica. Spomnim se, da sem pregledala vse njene borbe, in zaupam vam lahko, da se mi je ob njenem prvem porazu zlomilo srce in da sem tudi potočila kar nekaj solzic. Navijaška ljubezen do Ronde je bila velika, zato sem lahko ponosna, da se me je prijel tak vzdevek. Ronda pa je tudi zaslužna, da je ženski MMA danes tu, kjer je, in da se je tako razvil, saj je poskrbela za zelo dobro promocijo in atraktivne borbe.

Sama sicer res nimam vzdevka in nikoli nisem preveč razmišljala, kako bi se imenovala. Eden od vzdevkov, ki bi mi vsekakor pristajal, pa bi bil cupcake (smeh).

Vas mama še vedno prepričuje, da se umaknete iz tega športa, ali se je že 'vdala v usodo'? Imate sicer v glavi že datum, ko boste pesti 'obesili na klin'?

Moja draga mamica se je že zdavnaj vdala v usodo, da sem v športu, kakršnem sem. Sedaj sva že na malo višjem nivoju, in sicer jo zanima, kaj se dogaja, zakaj se ne borim, sprašuje 'Kdaj boš imela borbo?'

Mislim, da še ni čas, da razmišljam oz. da sploh pomislim na to, kdaj bom pesti obesila na klin. Ko bom začela razmišljati o tem, potem bo zagotovo konec. Ampak konec je še daleč od moje glave.

Sami v kletki še ne poznate poraza. Nobena vaša tekmica ni dočakala druge runde. Kaj je glavna sestavina vašega zmagovitega recepta oz. vaša 'konkurenčna' prednost v primerjavi s tekmicami?

Za sabo imam kar nekaj let juda in dosti trme. Do sedaj sem videla svojo prednost v parterju in moči kontrole na tleh. Poleg tega pa imam odlične trenerje, ki me za vsako borbo dobro pripravijo. Tukaj nisem samo jaz, ampak celotna ekipa, in to je recept za zmago.

Ste 'proizvod' znane judo šole Marjana Fabjana. Kdaj ste vedeli, da so borilni športi tisto, s čimer se želite v življenju ukvarjati?

Svojo pot sem začela pri sedmih letih. Vsekakor si moji starši niso želeli, da bi se podala v borilne športe, zato sem se vanje tako rekoč vpisala kar sama. Dolga leta sem trenirala pod vodstvom Marjana Fabijana in sem zelo hvaležna za to izkušnjo, ki me bo spremljala vse življenje. Fabijan me je naučil, da lahko v življenju narediš vse in da NE MOREM ne obstaja. To v svojem srcu nosim še sedaj. Tudi ekipa punc, s katerimi sem trenirala, mi je pokazala, kako močne so lahko ženske in da se lahko naredi vse, če za to res garaš. Mislim, da je bilo to res lepo obdobje v mojem življenju, ki je v meni pustilo velik pečat.

Svoje znanje že vrsto let predajate na mlajše. Bo to še naprej vaše poslanstvo, ko se enkrat športno upokojite?

Svoje znanje sem predajala mlajšim kar nekaj let, nato pa sem se morala žal odločiti zase in vse dati v svojo kariero, saj ne moreš biti na dveh mestih hkrati stoodstoten. 

Ko bo prišel dan, ko bom obesila tekmovalne rokavice na klin, pa želim predati vse svoje znanje na druge. Moja največja želja je, da bi naprej delala s puncami, ki želijo tekmovati v MMA-ju.

Kaj je najboljši nasvet, ki ste ga dobili v življenju, in kaj bi svetovali mladim dekletom, ki jim dišijo mešane borilne veščine in bi šle rade po vaši poti?

Najboljši nasvet, ki sem ga dobila, je to, da je treba biti za uspeh velikokrat gluh – sama že vem, zakaj.

Vsem mladim dekletom, ki bi rade prišle v svet MMA-ja, bi svetovala, naj pridejo že včeraj, da ne bo danes prepozno (smeh). Mislim, da so mešane borilne veščine najlepši šport, s katerim se lahko srečaš. Tukaj so boks, tajski boks, rokoborba, jiu-jitsu, grappling ... Vse to se prepleta in povezuje. Želiš si biti najboljši v vsaki disciplini, kar je težko, ampak to je smisel in je vredno truda. Vsak dan rasteš, vsak trening je nov izziv, novo pridobljeno znanje. Čas z ekipo, s katero dihaš, prečudoviti trenerji, ves ta znoj in velike sanje … Vsega tega pa se ne da opisati in je treba občutiti.

Se da od tega športa pri nas dostojno živeti?

Iskreno se od tega športa, dokler ne prideš v sam vrh, v Sloveniji ne da živeti. Mislim, da imamo skoraj vsi borci službe, da lahko ostajamo v njem. Držimo pesti, da bo v prihodnje bolje.

Pa se vam zdi, da je v Sloveniji ta šport že dovolj cenjen, dovolj dobro ovrednoten ali je (še vedno) preveč v senci drugih? Kaj bi bilo treba storiti, da ni bil več tako nišen?

V Sloveniji MMA zelo raste, pridobiva na popularnosti in mislim, da postaja zelo cenjen šport. Mislim pa tudi, da je bil cenjen že prej, saj je vsak naš borec vedno dokazal, da je treba imeti za ta šport veliko srce. Vidim, da vedno več mladih prihaja na treninge in glas o MMA-ju raste. Veliko, zelo veliko ljudi spremlja UFC, ki je najboljša reklama za naš šport – vsi bi bili radi Conor McGregor (smeh).

Dobro bi bilo, da bi se v Sloveniji organiziralo precej več eventov, v sklopu katerih bi se lahko pokazali naši najboljši borci in bi lahko dobili priložnost tudi naši mladi upi.

Kaj vas je v življenju najbolj zaznamovalo? Vemo, da ste se ubadali s številnimi poškodbami, osebnimi tragedijami ... Imate tudi kar nekaj psihičnih brazgotin. Kaj vas ohranja močno? Od kod črpate moč, ko vam je v življenju težko?

V življenju me je najbolj zaznamoval šport, iz katerega izhajam, torej judo. Bilo je lepo, bilo je težko, bil je smeh in bile so solze, ampak to sem jaz, in ponosna sem na to, kar sem postala.

V vsakem športu so poškodbe in tega se zavedam. Mogoče včasih pridejo ob nepravem času, ampak kdo si jih pa lahko izbira? Vsakič, ko se zacelim, gremo dalje. A nikoli ne počivamo – to je pomembno, da rastem tudi poškodovana.

Sem pa preveč emotivna oseba. Dolgo sem mislila, da je to moja slabost, sedaj pa lahko povem, da je to najbolj čudovita stvar, ki je nočem nikoli izgubiti. Življenje mi je pokazalo, da lahko premagaš vse in res čisto vse. Ni ga problema, ki se ne bi dal rešiti. Dokler si zdrav, imaš vse. Vse se dogaja z razlogom in pozitiva rešuje vse. Moč črpam iz svojega nasmeha in prijaznosti, saj se zavedam, da se mi vse dobro, kar storim, vedno povrne dvojno. Naj bom še tako na tleh, za nasmeh bom vedno našla tisti zadnji atom moči, zaradi katerega bom na koncu zasijala.

Na kaj pa ste v življenju najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosna na svojo trmo in vizijo, ki me ženeta čez meje in k temu, da bom lahko pri devetdesetih razlagala, kaj vse sem dosegla.

Brez koga pa danes ne bi bili tu oz. to, kar ste?

Če govorimo o športu, imata vsekakor to zaslugo moja trenerja Tomi Šude in Jure Cesar. Tomi me trenira od začetka. Lahko bi rekla, da je oče MMA-ja. Ne predstavljam si tega športa brez njega in tudi borbe brez njega. Njegovo mnenje mi res ogromno pomeni. Zaupanje, čas, ki mi ga posveti, in vse njegovo znanje, zaradi katerega postajam vsak dan boljša, vse to zelo spoštujem.

Jure me je pod svoje okrilje vzel tri leta nazaj, trdo sva delala na napredku mojega stand-upa, moči, gibanja. Vame je vložil ogromno časa in volje, ne samo za treninge. Lahko bi rekla, da je postavil mojo glavo na pravo mesto, verjel vame in me videl vsak dan. Me dvigoval, motiviral, poslušal in vedno našel pravo rešitev in besedo, da sem še naprej verjela vase. Ker to sem najbolj potrebovala in sedaj sem tu – močnejša kot kdajkoli prej.

Hvala pa tudi drugim trenerjem, ki delajo oziroma so delali z mano in mi pomagajo. To so Anže Jert, Kristijan Brešćanski, Đorđe Kesić, Edvin Ramdedovič in Nejc Hodnik.

Bili ste prva slovenska borka v svetu mešanih borilnih veščin, ki pa vam kot judoistki na začetku niso dišale, a ste se pustili prepričati. Kaj je tedaj tehtnico nagnilo na stran MMA?

Na začetku sem imela veliko težav s stand-upom, kar pa je za MMA zelo pomembno, ampak sem začela graditi in garati prav na tem, pri čemer sem bila najslabša in se nato zaljubila prav v ta del MMA-ja. Vse drugo pa sem že od prej oboževala. Predvsem je to šport izzivov, izzive pa obožujem. Ko vidim, da mi nekaj ne gre, bom naredila vse, da to usvojim.

Je pri nas danes ženski v tem 'moškem' športu še vedno težko najti trenerja, ekipo, ki bi vanjo vložila toliko kot v borca, ali so tudi tu ženske že dosegle neke vrste enakopravnost?

Imam trenerje, za katere mislim, da name gledajo enako kot na moške. Se je pa vseeno težko dokazovati, saj sem za fante še vedno punca. V UFC-ju pa ste vsi, ki MMA spremljate, lahko videli, da so ženske zagotovo dosegle enakopravnost s svojimi atraktivnimi boji in velikokrat pokazale, kako veliko srce imamo ženske. Za primer lahko dam borbo Joanna Jedrzejczyk proti Weili Zhang – res dobra borba.

Pred leti ste v šali dejali, da se vas fantje bojijo. V tem je tudi zrno resnice, saj se za prikupnim obrazom skriva neustrašna borka. Kako je biti po eni strani levinja in 'grobijan' v kletki, po drugi strani pa dekle, ki ima zunaj kletke (verjetno) tudi rada nežnosti? Je težko ohranjati ženstvenost?

Malo za šalo, malo zares. Kot sem že povedala, sem po duši zelo nežna in emotivna. Ker pa sem po horoskopu dvojček, mislim, da sta v meni voda in ogenj. To je šport, zaradi katerega vem, da sem živa. Borim se zase in v tem res uživam – to je ta ogenj, ki gori v meni. Še vedno pa sem ženska in se tako obnašam tudi izven dvorane in kletke. Rada imam stvari kot vse druge ženske – mejkap, modo, nakupovanje, tudi visoke pete (smeh).

Kakšna je vaša vadbena rutina in kje še vidite prostor za izboljšave?
Jutranje treninge opravljam pod vodstvom Jureta Cesarja, ki mi teden razdeli na moč in tehniko stand-upa. Večerne treninge pa opravljam pod vodstvom Tomija Šudeta. Razdeljeni so na boks, wrestling, BJJ ter celotni MMA.

Moja vadbena rutina? Spakiram torbo, zjutraj popijem kavico s trenerjem, zvečer pred treningom energijsko pijačko NOCCO, odtreniram, po treningu se malo podružim z ekipo, se usedem v avto, odhitim domov pod tuš. Po jutranjem treningu grem delat, po večernem pa spat. (smeh)

Ste vraževerni? Imate pred borbami morda kakšen ritual?

Sem vraževerna. Na moji levi – srčni strani – roke sta dve rdeči zapestnici. Eno sem si za uspeh zavezala sama že nekaj let nazaj, druga pa je za mojega prijatelja Roka, da me čuva. To mi je podarila njegova mami. Teh zapestnic nikoli ne snamem. Z mano sta povsod, ker vem, da me čuvata pred slabim in mi v življenje prinašata dobro.

Pred borbo imam ta ritual, da vedno parkrat skočim v zrak, se močno poteptam po stegnih, rokah in obrazu, zakričim, nato pa se odpravim v kletko oziroma ring. To mi dvigne adrenalin in zbistri glavo.

Če ne bi bili judoistka in nato MMA borka, kaj bi bili?

Če ne bi bila judoistka in MMA borka, bi bila zagotovo rokoborka. (smeh)

Kaj je tista stvar, ki ste se je v času pandemije covida-19 in ukrepov za zajezitev širjenje te bolezni lotili in se je sicer verjetno ne bi?

Med pandemijo covida-19 smo s prijateljicami odprle svoje podjetje ATOM POWER WEAR. Gre za spletno prodajo ženskih fitnes kompletkov. To je bila moja želja že mnogo let in sedaj se je uresničila.