Moskisvet.com
Mark Jacob Cavazza - naslovna

Intervju

Mark Cavazza: Mislijo, da bom zaradi priimka bolj poln samega sebe

M.K.
07. 02. 2019 13.30
3

Mark Jacob Cavazza je drugi sin Sebastijana Cavazze, uspešnega gledališkega, televizijskega in filmskega igralca. Mark se že vrsto let ukvarja z umetnostjo, pred nekaj tedni pa je izdal svoj prvi rap album. Z njim smo se pogovarjali o karieri, ciljih in življenju na splošno.

Nastopaš pod ustvarjalnim imenom Vazz, ki je izpeljanka iz tvojega priimka. Te tako kličejo že od nekdaj?

Najboljši prijatelj me je začel klicati tako v sedmem razredu osnovne šole in od takrat se je ta vzdevek med najbližjimi močno prijel. Kmalu je postal tudi moj ustvarjalski psevdonim. Marsikdo pa ne ve, da izhaja vzdevek iz mojega priimka.

Kdaj in kako si pravzaprav začel svojo umetniško pot?

Odraščal sem v družini, v kateri sem bil obdan z umetnostjo z vseh strani. S samo glasbo sem se srečal v glasbeni šoli, kjer sem dokončal pet letnikov klasične kitare. Nato sem z njo zaključil, ker je moje zanimanje zanjo padlo oziroma mi nikoli ni bilo preveč do tega, vpisala me je namreč mama. Zdaj mi je malo žal, da takrat nisem nadaljeval. Kmalu zatem, v osmem razredu, sem začel pisati poezijo. Nato sem se srečal z rapom in to dvoje združil. Začel sem hoditi na freestyle bitke in dogodke ter sam ustvarjati glasbo. Delam pa to aktivno že zadnjih pet let.

„V osmem razredu sem začel pisati poezijo. Nato sem se srečal z rapom in to dvoje združil.“
„V osmem razredu sem začel pisati poezijo. Nato sem se srečal z rapom in to dvoje združil.“ FOTO: Instagram

Ali ti je na umetniški poti koristila klasična glasbena izobrazba?

Seveda, če ne drugega, sem pridobil smisel za posluh in melodijo. Note sem pozabil, moral sem se jih znova naučiti, prav tako akorde. Zagotovo pa je izobrazba pripomogla pri samih osnovah, katere so več kot zaželene tudi pri ustvarjanju rapa.

„Pozanimal sem se, kaj je Prešeren ustvarjal in bil že iz šolskih klopi impresioniran nad njegovo poezijo.“
„Pozanimal sem se, kaj je Prešeren ustvarjal in bil že iz šolskih klopi impresioniran nad njegovo poezijo.“ FOTO: Profimedia

Tvoj vzdevek na Instagramu je Young Prešeren. Zakaj?

Najprej je nastal komad Mladi Prešeren. Bil je neke vrste moja prelomnica iz poezije v rap. Pozanimal sem se, kaj je Prešeren ustvarjal, in bil že iz šolskih klopi navdušen nad njegovo poezijo. Na Instagramu nisem hotel uporabiti svojega pravega imena, zato se mi je potem, ko sem spisal ta komad, zdel vzdevek zelo uporaben. Prav tako se je med ljudmi močno „prijel“ in nekateri nekaj časa niso vedeli, ali naj me kličejo „Young Prešeren“ ali „Vazz.“ Tu pa tam je koga zanimalo, ali je to slovenska verzija takrat zelo razširjene ameriške popularizacije vzdevkov, ki se začnejo na način „'lil,“ a jaz na to niti pomislil nisem.

Torej si bil že med osnovno šolo navdušen nad poezijo?

Še posebej velik vpliv je name imela poezija, ki sem jo spoznal v gimnaziji. V osnovni šoli sem večinoma pisal zadeve le zase. Sem pa tudi kot „mulo“ prebral veliko otroških pesniških zbirk. Navdušil me je slog pisanja, kmalu pa sem se srečal tudi z metaforično, bolj zapleteno poezijo, kjer sem spoznal, da lahko z njo ustvarjamo na več nivojih. Ko sem videl, kako se lahko nekdo igra z določenimi pesniškimi figurami, naj bo to dvojna rima, koherenca ali karkoli drugega, je tudi mene to zamikalo. Še posebej so me navdušile Prešernove Magistrale. Vedno mi je bilo v interesu delati takšna besedila, da poslušalec ob prvem poslušanju reče „ok, v redu je“. Ko pesem sliši drugič, opazi že kaj več, kakšno novo metaforo, ki prej ni bila očitna. Ob tretjem poslušanju, ko še jaz razložim zraven celotno metaforiko in skrita sporočila, šele takrat uvidi celoten pomen in obseg besedila. Največji čar umetniškega ustvarjanja je seveda možnost osebne, subjektivne interpretacije vsakega poslušalca.

V svoji stvaritvi z naslovom Pablo se dotakneš večnih tem, kot so razlike med razredi, človeški pohlep in zanemarjanje pomoči potrebnih. Kaj vse si želel svetu sporočiti s tem komadom?

Hotel sem zajeti obe skrajnosti, katerih sam nisem nikoli doživel. Se pravi, nikoli nisem bil brez doma, pa tudi ogromnih količin denarja nisem imel. Sem pa s pomočjo tega komada interpretiral oba absurda in jih z igralsko pomočjo genialnega Primoža Pernata tudi vizualiziral. Primož je odlično uprizoril gnus, srd in čustva, ki se nam porajajo pri opazovanju okolice, ki zapravlja za nepomembne stvari, medtem ko ljudje nimajo za hrano. Po drugi strani sem si pa z besedilom res dal duška. Na primer ko je govor o vseh stvareh, ki si jih lasti moj alterego Pablo: „42 kopalnic, 5 avtopralnic.“ Prav tako omemba številke 585, ki je oznaka za zlato. Res sem se „hecal“ z besedilom. Tretja kitica pa je meni moralna nota: „Če meu bi vse to, bi se mi zmešal, vsi neki hočjo, sam ni več zahval, mal po mal, da mel bom velik, bogastvo brez flik, vseh možnih oblik ...“ Bogastvo je tukaj mišljeno kot ljubezen, bližina soljudi, uživanje v trenutku in druga bogastva, ki se jih marsikdo ne zaveda. Ta projekt mi je resnično pri srcu, tudi kar zadeva temo. Vem, da je bilo o denarju povedano že ogromno, a vseeno si mi zdi, da sem temo dobro zajel. Kar je zelo zanimivo pri tem komadu, je, da je najprej obstajal beat. Ko sem ga prvič slišal, se mi je pred očmi takoj vizualiziralo deževanje denarja, in v tistem sem vedel, o čem bom pisal. Vse se je torej začelo z beatom, ki ga je ustvaril Jure Plešic. Velikokrat se mi že pri samem imenu beata porodi ideja za besedilo, tukaj je bil ta poimenovan „Maljon 105“, kar me je spomnilo na besedo milijon in posledično na denar.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Od kod črpaš navdih? Kdaj se ti po navadi porodijo rime?

Navdih pride, ko pride. In ko pride, ga daš na papir. Recimo na ulicah rad opazujem ljudi in iščem zgodbe. Opažam pa, da je v umetnosti in sploh v življenju najpomembneje biti iskren do samega sebe, tako lahko svetu ponudiš tudi svoje lastne zgodbe. V bistvu je zelo dobro imeti neki prostor, v katerem se počutiš ustvarjalnega, doma sem si recimo ustvaril majhen studio, in „ko pade noč, tale iskra preskoč“. Je pa za vsem tem ogromno dela, ki se ga zaveda le redkokdo. Nešteto popisanih zvezkov, ki jih nihče ne vidi, udeležbe na freestyle bitkah, skratka, treba je biti izjemno aktiven. Zelo pomembna je tudi potrpežljivost, nič namreč ne pride čez noč, čeprav je morda na prvi pogled včasih tako videti.

Kakšnih tem se najraje lotevaš? Za nekoga tvojih let bi pričakovali, da bo rapal o dekletih in ljubezenskih težavah, ti pa izbiraš resnejše teme ...

Zadnje čase se lotevam bolj bivanjskih tem, vprašanj, ki me obkrožajo, in kar se mi zdi, da bi moral deliti s svetom. Veliko tem je bilo obdelanih že neštetokrat, zato poskušam najti svoj način, kako se jih lotiti. V rapu imaš tudi ogromno intelektualcev, ki se poosebijo z neko temo. Dober primer tega je Mirko, moj prijatelj, zelo dober ustvarjalec in novinar. Pomembno je, v kakšnem odnosu si z določeno temo, ali jo poznaš dovolj dobro, da o njej globlje razmišljaš in najdeš tehtne probleme. Če grem na primer kritizirat družbo, se bom osredotočil na točno določene stvari, ki me motijo. Ne bom se dotikal tem, ki jih sam nisem doživel. Ko se lotiš določene teme, vedno izhajaš iz sebe.

Mark se v svojem videospotu Individum dotakne vprašanj o samem sebi.
Mark se v svojem videospotu Individum dotakne vprašanj o samem sebi. FOTO: Instagram

Tvoj najnovejši videospot „Individum“ ima na Youtubu že več kot 40 tisoč ogledov. Si zadovoljen s tem številom? Kaj je sporočilo te pesmi?

Zelo sem pozitivno presenečen, da je v tako kratkem času dosegel tolikšno gledanost. Kar zadeva temo, je komad povsem iskren in zelo bivanjski. Govorim o tem, da inspiracija pride in gre, ne moreš je prisiliti. Je precej klasičen in oseben komad. Beat, ki ga je ustvaril moj prijatelj Hugo Smeh, mi je bil res všeč in ob njem sem se vprašal, kdo sem pravi jaz. Prav tako želim navdihniti druge, da poizkusijo spoznati same sebe. Če ne poznaš sebe in nisi s sabo v dobrih odnosih, ne boš z nikomer.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Kot režiser in scenarist si se podpisal tudi pod videospot Nine Pušlar „Za naju“. Kako si pridobil njeno zaupanje za sodelovanje pri tako perspektivnem projektu?

Nina je želela mlado ekipo s svežo energijo, s katero bi lahko ustvarili nekaj vizualno nevsakdanjega. Škoda je ustvarjati videospote le za to, da se naredijo in nato izpadejo zelo površinsko. Hoteli smo ga zapeljati do neke celote in ga zaviti v zgodbo. Prikazana je ženska, njen proces in vsakdanja rutina – od tega, kako zjutraj vstane, do tega, kako se po dolgem času pripravlja na obisk. Čuti se element srednjih let in kako je biti po dolgem času zaljubljen. Čez dan se pripravlja in razmišlja o prihodu svojega misterioznega obiskovalca, ko pa pride do njegovega prihoda, gre kamera mimo vrat, saj nas ne zanima, kdo je prišel, to je popolnoma njena stvar. Bil je odličen projekt, delal sem s tremi mladimi fanti, prijatelji, proces je bil zelo tekoč, Nina pa je bila seveda tudi super. Uspelo nam je v relativno kratkem času dokončati zelo dober izdelek, s katerim smo bili zadovoljni vsi. Nina je želela bolj retro videz videospota, zato smo se tudi odločili za črno-belo verzijo.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Ali si bil na svoji ustvarjalni poti vedno deležen družinske podpore ali ste kdaj imeli različna pričakovanja?

Pričakovanja po navadi uničijo vse. Pri ustvarjanju sem imel vedno proste roke, nikoli mi niso zastavljali ciljev. Res sem vesel, da sem bil deležen umetniške svobode. Takšna, bolj liberalna vzgoja mi je pomagala že kmalu v življenju spoznavati samega sebe, s čimer sem se tudi prej začel zavedati problemov družbe in jih na neki način raziskovati. Družini sem zelo hvaležen za tako dobro vzgojo skozi življenje. Prva tri leta gimnazije sem se ukvarjal z gledališčem, v prostem času rad tudi rišem, na splošno črpam navdih iz vseh vej umetnosti. Primarno pa me je seveda vedno zanimala glasba, vedno sem imel v ušesih slušalke in zbiral razne CD. Tudi kar zadeva šport, sva z bratom poizkusila bolj ali manj vse, kar je bilo na razpolago.

„Prva tri leta gimnazije sem se ukvarjal z gledališčem, v prostem času rad tudi rišem, na splošno črpam navdih iz vseh vej umetnosti.“
„Prva tri leta gimnazije sem se ukvarjal z gledališčem, v prostem času rad tudi rišem, na splošno črpam navdih iz vseh vej umetnosti.“ FOTO: Instagram

Prihajaš iz znane in zelo umetniške družine. Bi rekel, da ti je zaradi tega lažje ustvarjati, ali obstajajo morda tudi kakšne slabe plati?

Kot vedno se tudi v tem najdejo plusi in minusi. Slava je le navidezna stvar, vsi smo pod kožo isti. Priimek je priimek, delo je delo. Je pa seveda neka zapuščina v moji družini, ki jo močno spoštujem. Od malih nog sem hodil v gledališče gledat projekte svojih najbližjih. Drugače pa nič posebnega, v glasbi ni nobenih prednosti, tudi drugje se poizkušam sam angažirati. Nočem, da mi daje priimek kakršnekoli prednosti v življenju. Vedno sem se tudi predstavil kot Mark, ne Cavazza. Če me kdo hoče poznati le zaradi priimka in ne zaradi mene, lahko kar zaključiva. Kar pa zadeva slabost, je pa tako, da te včasih kdo gleda malo drugače, saj morda misli, da bom zaradi priimka bolj poln samega sebe, a ni tako. Priimek ti ne da samozavesti, to pridobiš le s svojim trudom in zavedanjem, da si dober v tem, kar počneš. V ničemer nisem bil tako samozavesten, kot sem zdaj v rapu. Delal sem že veliko stvari, a o ničemer še nisem bil toliko prepričan, da je to to. Tudi v rapu sem se seveda na začetku lovil, a z izkušnjami pride tudi neka karizma in prezenca. Doma ti mogoče sprva gre, a dokler se ne izkažeš na odru, dokler drugi ne vidijo, česa si zmožen, nisi deležen potrebne potrditve, ki ti da nadaljnjo motivacijo.

Si kdaj razmišljal o igralski karieri?

Igranje v teatru mi je bilo zelo zanimivo, zato sem bil v srednji šoli prepričan, da bom to tudi nadaljeval. Nato pa sem se začel čedalje bolj posvečati glasbi in ugotovil, da me ta najbolj izpopolnjuje. V končni fazi bi rad združil režijo, igro in glasbo, saj je konec koncev vse umetnost in vse se povezuje. Z leti in izkušnjami mi morda uspe združiti vse veje umetnosti, ki jih bom imel moč izraziti, v en ogromen projekt, a za to je potrebno še ogromno dela in izkušenj. Se ne mudi, saj smo šele na začetku. Prav tako še nisem popolnoma prepričan, s čim se bom ukvarjal čez nekaj let, morda bo to rap, morda nekaj popolnoma drugega.

Nekateri pravijo, da si vizualno bolj podoben svojemu dedku kot pa očetu. S kom vidiš večjo podobnost po ustvarjalni plati?

Težko rečem. Z bratom sva pobrala vsak svoje vzorce od staršev, kar je logično. Ko opazujem, kako se spreminjava vizualno, pa moram reči, da sva oba kar malo „mešano na žaru“. Niti ne samo od očeta in dedka, ampak vseh. Glasbena plat je morda prišla od enega pokojnega strica, vizualna morda od drugega, igralska od očeta, odnos pa verjetno od dedka. Na koncu bi rad bil sam svoj, saj si nihče ne želi svojega klona.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Sta ti oče in dedek morda dala kakšen posebno dober nasvet?

Vsak življenjski nasvet mi je prišel res prav. Tudi vsakodnevni nasveti so mi pomagali na poti do tega, kar sem zdaj. Vedno sem bil pripravljen poslušati z odprto glavo. Nasvetov sam niti nisem iskal, bili so mi dani med življenjem, popolnoma organsko. Seveda sem jih prejel tudi od drugih ljudi, prav tako ti jih nudijo vsakdanje izkušnje. Menim, da moraš biti čimbolj iskren do samega sebe, in ko nekaj začutiš, to narediš. Misel pade z razlogom in na tebi je, da jo uresničiš.

Si se kdaj imel za upornika?

Nikoli nisem bil nastrojen proti kakšnemu sistemu. Vedno sem skušal razumeti, zakaj določena stvar obstaja, čeprav mi kakšen vidik morda ni bil najbolj všeč. Recimo šola in podobno, a sem bil hkrati tudi hvaležen, da imam na voljo brezplačno izobrazbo. Tudi šolski sistem ni napačen, edino kakšni posamezniki se najdejo, ki ti ga znajo zagreniti, a to se dogaja povsod, vse življenje. Nisem bil pa nikoli proti sistemu, državi … Nikoli nisem imel pravzaprav razloga za upornost. Bil sem edino proti nasilju. Lahko bi rekli, da sem upornik proti nasilju.

Menim, da moraš biti čimbolj iskren do samega sebe in ko nekaj začutiš, to narediš. Misel pade z razlogom in na tebi je, da jo uresničiš.

Kakšno je trenutno stanje na slovenski hip hop sceni? Kakšne so možnosti za mlade izvajalce, ki prihajajo na sceno?

Počasi se odpira, mislim da hip hop znova prihaja na zlato vejo. Imamo obsežno kulturo, a na žalost malo manjše občinstvo. Tisti, ki smo del tega, si med seboj pomagamo in se podpiramo. Festivalov in dogodkov je kar veliko, tudi določene ustanove in društva nam nudijo podporo. Imamo starejše generacije, ki ogromno storijo za mlade. Mladim ob strani stojijo tudi Mladinski center ULCA, DJ telovadnica in društvo Gor. Prav tako je vsako leto na Trnfestu veliko hip hop dogodkov, v Mariboru se izvaja FAK festival in podobno. Tudi na radijske valove se vrača takšna glasba, tako da opcij je veliko, le izkoristiti jih moramo znati.

„Imamo obsežno kulturo, a na žalost malo manjšo publiko. Tisti, ki smo del tega, si med seboj pomagamo in se podpiramo.“
„Imamo obsežno kulturo, a na žalost malo manjšo publiko. Tisti, ki smo del tega, si med seboj pomagamo in se podpiramo.“ FOTO: Instagram

Imaš morda kakšnega slovenskega vzornika?

Tukaj moram izpostaviti Magnifica, ki izžareva svojo unikatnost, popolnoma je drugačen od ostalih, in takšna originalnost se vedno išče. Prav tako moram omeniti Gašperja Tiča, ki je pisal res izjemne tekste. Tudi zaradi njega sem sam začel pisanje. Napisal je celotne predstave v rimah, bil je pravi genij. Uspelo mu je zapakirati deset elementov v eno zadevo in z globokimi, komičnimi teksti vse to uresničil.

Če bi imel neomejena sredstva, kakšen bi bil tvoj popoln glasbeni projekt? S kom bi najraje sodeloval?

Če bi bila situacija res popolna, bi k sodelovanju povabil Magnifica. Drugače bi za svoj projekt, ki ga bom morda v prihodnosti poizkusil realizirati, najraje videl, da bi sam delal vse instrumentalne podlage, od beatov, kitare do klavirja, skratka vse, kar znam. Združil bi to s svojim tekstom in sam interpretiral, posnel, zmiksal in izdal celoto. Če bi imel vsa sredstva in znanja, bi bil to moj popoln projekt.

„Magnifico izžareva svojo unikatnost, popolnoma je drugačen od ostalih, in takšna originalnost se vedno išče.“
„Magnifico izžareva svojo unikatnost, popolnoma je drugačen od ostalih, in takšna originalnost se vedno išče.“ FOTO: Miro Majcen

 

 

 

 

 

 

KOMENTARJI (3)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2024, Moskisvet.com, Vse pravice pridržane Verzija: 400