Ana Bakran je svoj dom in sorodno dušo našla v Francoski Polineziji, skupini otočkov med Havaji, Tahitije, Avstralijo in Srednjo Ameriko, ki velja za nekakšen pozabljen raj, kjer je vse lepše, prijaznejše in čas teče počasneje kot v peklu civilizacije. Vsaj tako ga vidimo vsi mi, ki smo tretjino dneva zaprti v pisarnah in sanjamo o oddihu na sanjskem otoku. Pa je otok Nuku Hiva (del Markiškega otočja, ki je del Francoske Polinezije), ki slovi po nenavadni tradiciji in značilnih tatujih, res tak paradiž?

Kaj je posebnost polinezijskih tatujev? Vemo, da premorejo veliko simbolike in geometrije ter veliko razkrivajo o človeku, njegovemu statusu ...

Posebnost markiških tetovaž je, da niso zgolj estetsko dovršene, ampak imajo tudi duhovni značaj. Stari Markižani so verjeli, da tetovaže ščitijo telo in duha. Tetovirali so se pred in po plemenskih borbah. Vsak simbol ima svoj značaj – pomemben življenjski dogodek, življenjsko zgodbo – ki jo je mogoče ''prebrati'' iz simbolov. S tetovažami so strašili sovražnike iz drugim plemen, določale pa so tudi družbeni status. Tetovaže in deli telesa, ki jih porišejo, se med moškimi in ženskami med seboj razlikujejo. Medtem ko so si moški tetovirali celo telo, so si ženske roke, dele noge in majhen del obraza – del pod spodnjo ustnico, okoli vratu in ušesa.

Izdelava tatujev verjetno ne poteka s strojčkom, iglo in črnilom, kot ga poznamo? Verjetno je vse skupaj tudi precej boleče ...

Danes se motivi in simboli večinoma izdelujejo na sodoben način, torej s strojčkom, ni pa izumrl niti tradicionalen način, ki traja precej dlje in je malce bolj boleč. Danes se zelo malo ljudi ukvarja s tradicionalnim načinom tetoviranja, ki vključuje naravne barve in veliko udarcev.

Kateri so najpogostejši motivi? Posebnost tatujev z Markizovih otokov je obrazna tetovaža. Čemu služi? Tudi vaš srčni izbranec Tangy jo ima ...

Najbolj pogost motiv je motiv Tikija, ki je uradni zaščitnik otočja, pa njegovega očeta Mata Tikija, zob morskega psa, ki so simbol zaščite, in pa ''ipu'', simbol plodnosti, ljudi in blagostanja.

Markižani so znani po obraznih tetovažah. To je dolgoletna tradicija. Obraz so si tetovirali bojevniki in poglavarji, s čimer so izkazali svojo pripadnost do plemena, z njo zastraševali sovražnika, bila pa je tudi statusni simbol. Mlada generacija Markižanov se trudi, da ta tradicija ne bi izumrla. Tudi moj zaročenec Tangy jo ima. Njegova tetovaža je sodobna različica, saj pokriva polovico obraza in ima več simbolov od tradicionalnih tetovaž, ki so obraz prekrivale z debelimi črnimi črtami (paheke) in za razliko od tetovaž na drugih delih telesa niso vsebovale toliko simbolov.

Ne le tetovaže, tamkajšnji domačini imajo edinstvene noše in tradicionalen ples ... Kakšen je njihov izvor/pomen?

Tradicionalne noše so izredno zanimive, saj so izdelane izključno iz naravnih materialov: rastlin, lubja, cvetja, školjk, izklesanih kosti, perja, semen in kokosovih lupin. Videti so res neverjetno, saj imajo otočani izjemen smisel za okraševanje. Večino kože je odkrite, da se vidijo tradicionalne tetovaže. Tudi njihove plesne predstave so iz ''drugega sveta''. Obstaja ples za vsak življenjski dogodek, mnogo je različnih vrst – od zelo čutnega in seksi plesa ptic (hakamanu), plesa divjih prašičev (mahau), do bojnih plesov, nabitih s testosteronom. Pahu (bobnanje) se otočani v šolah učijo od malih nog, zato ni presenetljivo, da so Markižani zelo ritmični.

Kako je videti vaš vsakdan in kaj počno domorodci otoka Nuku Hiva? Verjetno je življenje povsem drugačno, kot ga poznamo v zahodnem svetu ...

Vstajam pred zoro, med četro in peto uro zjutraj. Delati začnemo že zelo zgodaj, saj je okoli poldneva obvezen počitek – prekinemo z delom, trgovine pa zaprejo svoja vrata do 14. ure. V posteljo grem relativno zgodaj, med osmo in deveto uro zvečer, če na sporedu ni kakšna zabava, saj se otočani radi poveselijo.

Glavni vir dohodka so kmetijstvo, ribolov in turizem. Izdelujejo ''copro'' (posušeno kokosovo meso iz katerega pridobivajo olje), gojijo noni, sadež kruhovca, vanilijo, limone, kakav in banane. Turizem se razvija, vse bolj priljubljeno je jadranje. Zelo cenjena so tradicionalna umetniška dela. Zasebnega sektorja je malo, večina je zaposlenih v javnem sektorju. Markižani so znani po svojih sposobnostih lovljenja in skoraj vsako gospodinjstvo ima konja in par lovskih psov. Najpogosteje lovijo divje prašiče in koze. Posebej fascinanten je odnos Markižanov do časa. Nihče se ne vznemirja, če sestanek eno uro zamuja, če zamuja ladja ali se ne spoštujejo dogovorjeni roki. Razen v primeru lova in ribolova, Markižani ne vidijo pravega smisla v teku, saj ne morejo pobegniti z otoka.

Kako ste se sami odrekli vsemu udobju in razkošju razvitega sveta?

Preden sem se preselila na otok, sem pet let živela tako rekoč iz nahrbtnika, saj sem iz Zagreba dvakrat štopala do Francoske Polinezije. V tem obdobju življenja nisem bila vezana na nikakršen luksuz ali materialne dobrine. Po potovanju se nisem želela vrniti k starim navadam, tako da zdaj, ko se sem preselila na ta mali otok sredi Južnega Pacifika, živim skromno, z mirom v srcu in glavi in nimam občutka, da sem se čemurkoli zares odrekla.

Nuku Hiva je neokrnjen otok. Kako je s turizmom? Ali postaja problem?

Turizem se postopno razvija. Za zdaj je še vse pod nadzorom. Še naprej na otoku ostaja več divjih konj kot jeklenih konjičkov. Iskreno si želim, da bi tako tudi ostalo, a sem skeptična.

Kaj lahko človek pričakuje od tega majhnega otoka?

Mir, hribe, čiste in neobljudene plaže, izjemno lepo naravo in neobičajno kulturo.

Tangy je zavezan ohranjanju kulture Markiških otokov, ki so jo dolgo zatirali misijonarji. Kako se je pravzaprav rodila vajina skupna zgodba Cannibal Arta? Izdelujeta edinstvene izdelke. Za kakšne izdelke pravzaprav gre, kje črpata navdih in s čim nastajajo?

Ideja se je rodila med mojim prvim obiskom otoka Nuku Hiva, ko sem pisala knjigo. Če se kaj ne bo spremenilo, je Tangy verjetno predstavnik zadnje generacije mladih umetnikov na otoku, ki se ukvarjajo s tradicionalnim rezbarjenjem lesa, školjk in kosti, ki jih krasijo sodobni in tradicionalni motivi prednikov. Umetnine v glavnem ustvarjava za dom, družino in prijatelje. Oba gojiva veliko ljubezen do krhke in dolgo zatiranje markiške kulture in sva skupaj prišla na idejo, da bi prijetno združila s koristnim ter tako zadevo ponesla na novo raven. Skupaj sva zagnala projekt Cannibal Art, s katerim promovirava tovrstno umetnost, ki ji grozi izumrtje, zato ima vsako leto večjo zbirateljsko vrednost.

Znamko sva tako poimenovala zato, ker je Tangy kanibalske krvi in se ne sramuje življenja svojih prednikov. V nasprotju s splošnim prepričanjem, njegovi predniki niso jedli ljudi za zabavo ali zaradi lakote, ampak samo ob posebnih priložnostih, kot je ''mana'', kar v prevodu pomeni življenjska moč in energija najmočnejšega bojevnika drugega plemena. Dostopa do človeških organov – najpogosteje je šlo za možgane in srce – niso imeli vsi, le izbrani, kot so poglavar, duhovnik in najmočnejši bojevnik v plemenu. Poglavar in kasneje zadnji kralj Markiških otokov je bil Tangijev dedek Temoana Moanatini, tako da ima Tangy poleg kanibalske tudi modro kri. Kako so videti tradicionalne in sodobne markiške umetnine, si lahko pogledate na cannibal-art.com.

Kaj je smisel življenja na otoku Nuku Hiva?

Tako kot nikjer drugje, tudi življenje na Nuku Hivi nima smisla, dokler človek sam ne najde lastnega smisla. Včasih me otočani sprašujejo, ali mi tu ni dolgčas, saj na otoku ni sodobnega načina življenja in zabav. Bojijo se, da se ga bom naveličala. A s Tangyjem sva si ustvarila življenje, ki naju oba osrečuje in zgodi se, da včasih delamo noč in dan, saj se ustvarjanje česa novega spremeni v popolno obsesijo. Našla sva svoj smisel in ne spomnim se trenutka, ko bi mi bilo tu dolgčas. Poleg tega sem zaljubljena v naravo, zato mi ta način življenja ustreza.

H komu molijo domorodci?

Glede na to, da so bili nasilno pokristjanjeni od misionarjev, je danes 90 odstotkov otočanov katoliške veroizpovedi. Simbol za boga njihovih prednikov je zamenjal križ. Misijonarji so jim oprali možgane, a ne povsem, saj je skoraj v vsakem domu doma tudi majhen kipec nekdanjega zaščitnika Tikija.

Če bi morala dati samo en nasvet bodočemu popotniku, kateri bi to bil?

Prilagodite se okolju, v katerem živite, ego pa pustite doma. Domačinom bo lepše z vami in vam bodo lepše z njimi.

Kaj bi si želeli, da bi vedeli, preden ste se podali v svet?

Če bi vedela, da mobilnega telefona večino potovanja ne bom potrebovala, ga definitivno ne bi vlačila s seboj. Sicer pa nimam nekih posebnih obžalovanj. Mislim, da sem obe daljši potovanji dobro zastavila in če bi še enkrat potovala, ne bi kaj dosti spremenila.

Kaj je najtežji del potovanj? Pot, poslavljanja, skrb za zdravje, morda varnost?

Skrb za zdravje. Najtežje na poti je biti bolan, še posebej kadar potuješ sam.

Bi kdaj današnje življenje zamenjali s prejšnjim, ko ste še živeli na Hrvaškem in v ZDA oz. ko ste potovali in odkrivali svet?

Ne, kajti če bi me mikal drugačen način življenja v drugi državi, ne bi bila več tu, ampak tam, kjer bi bila srečna. Nisem ena tisti oseb, ki zaradi strahu, navad ali udobja ostajajo tam, kjer se ne počutijo dobro in opravljajo delo, ki jih ne veseli.

Življenje na otoku je povsem drugačno kot v razvitem svetu. A ljudje, ki živijo v plemenih so kljub skromnemu življenju pogosteje srečnejši od ljudi v razvitem svet. Kaj je tisto, kar bi se lahko od vas naučila zahodna civilizacija?

Preprostost. Tu se ne komplicira preveč glede ničesar.