Matevž Šalehar – Hamo: ''Bolje je, če se celo življenje neuspešno trudiš ustvariti trend, kot da celo življenje slediš trendom''

Zakaj je glasba tako dober ljubezenski kanal in ljubezen nikoli izpeta tema?

Mislim, da je glasba super kanal za marsikaj, ne samo za ljubezen (smeh). Frekvence na nas vplivajo tako in drugače in se, če poslušamo nam pravo glasbo, zaradi nje počutimo bolje. Glasba je tudi odličen časovni stroj, ker nas vedno vrača v neke trenutke, ki so ali pa niso vredni vračanja. Tukaj se po mojem lepo znajde ljubezen (smeh). Terapevtsko deluje name. Ko naredim komad, sem s tistimi čustvi nekako opravil, jih predelal. Ljubezenski zapleti nudijo brezkončno vrečo nekih filingov, ki jim je treba najti pravo frekvenco, da se človek lahko spet ali pa še enkrat zaljubi. Muzika je tukaj zato, da ostane, ko odletijo metuljčki. Da se spomniš, kako je bilo, in to je največkrat dovolj, da greš lahko naprej. 

Kaj bi sploh morala predstavljati glasba? Slika je vredna toliko, kot je nekdo zanjo pripravljen plačati. Je enako z glasbo? Mnogi so kritični do glasbene hiperprodukcije, do ''štancanja'' uspešnic. Je s tem kaj narobe, če ta glasba določene ljudi osrečuje? Kaj je torej dobra glasba?

Če glasba osrečuje, je dobra, tukaj ni nobene dileme. Zame je posebej dobra  tista, ki obstane, ostane, tista, ki je preživela trend. Tega je v resnici zelo malo. Ko napišeš brezčasen komad, največkrat veš, da si ga (smeh). Od tam naprej je kljub vsemu treba komadu omogočiti življenje, ga poslati med ljudi. Tukaj se začne ta promocijska kalvarija, ki jo moraš tudi obvladati, da vse skupaj štima. Ogromno dobre muzike sploh ne pride do naših ušes. To je škoda in tukaj pravzaprav ta hiperprodukcija dela še večjo škodo. Težko se prerineš mimo vsega, kar izhaja vsak dan. Če se želiš, moraš biti bolj kreativen, kot si bil pri glasbi. To sigurno ni okej. Že več let jamram, da se več ukvarjam s promoviranjem muzike kot z muziko samo (smeh). Včasih so ti to delo prihranile založbe, zdaj je to bolj ali manj delo glasbenika. Nič narobe, ampak tudi tukaj talenti niso bili razdeljeni za vse enako. Eni delajo boljšo muziko, drugi jo znajo bolje promovirati. Če imaš oboje, si, sicer te najverjetneje ni. 

Ste ena redkih glasbenih skupin z lastno mobilno aplikacijo. Kako se zadeva, zdaj ko je ta že nekaj časa v obtoku, obnese? Se je izkazala kot dodana vrednost?

Hja, hmmm, aaaa, promooocija (smeh). Da, zadeva je bila fino zamišljena. Testirali smo jo v jabolčnem okolju, kar je prineslo ogromno jeze pri ljubiteljih Androida. No, tega zagotovo nismo želeli. Želeli smo svoj kanal, s katerim bi lahko komunicirali z našimi poslušalci. Kanal, ki ne funkcionira z algoritmi, ampak je naš. Če želimo nekaj povedati, to povemo direktno, ne da bi nas algoritem izločil, ker nismo dovolj trendi ali karkoli podobnega. Kot pravim, smo povzročili pravo bojišče in ogromno slabe volje, ker app ni delal na androidu. Ta trenutek zadeva navzven počiva, ker dokler ne pokrivamo cele slike, težko naredimo nekaj, kar bo ljudi povezovalo in ne skregalo. Je pa to proces, ki stane in traja. 

Znani ste po tem, da ne sledite trendom, ampak ohranjate svojo dušo, svoj izraz. Kako težko je ostati zanimiv?

Hehe. Bolje je, če se celo življenje neuspešno trudiš ustvariti trend, kot da celo življenje slediš trendom (smeh). To se mi je vedno zdelo bedasto. Če bi vsi sledili enemu samemu trendu, bi ta izgubil možnost reprodukcije. Zadeva ne bi šla nikamor drugam. Bolj zanimivo je delati nekaj drugačnega, kot to, kar delajo vsi. Je pa res, da to največkrat ni najlažja pot. Sploh pa se mi zdi, da moja muzika ni tako zelo drugačna. Vse smo že slišali, morda gre bolj za neko interpretacijo mojih misli, na tri ali štiri akorde, ki so v poslušljivi žlahti. Muzika je v resnici zelo simpl. 

Od kje ideja, da za skladbo 'Pusti mi prižgano luč' posnamete videospot s plesalkama na drogu? Marsikdo kdo bo do tega kritičen, češ, gola koža zbira klike, a vemo, da je pri vas zgodba globlja ...

Vidiš, kar želiš videti (smeh). Na prvo žogo vidiš golo kožo. Na drugo žogo vidiš dve punci, ki sta atletinji, talentirani umetnici, ki sta za takšno koreografijo telo pripravljali kako desetletje. Na tretjo žogo pa lahko začnem s filozofijo (smeh). Ko prvič zagledaš svojo ljubezen, partnerja ... na plesišču življenja – ga gledaš od daleč. Pleše sam, sama. Ti ravno tako plešeš sam. Opazujeta se, zaljubita se. V tisto kar sta, vsak zase. Po tem se začneta zbliževati. Korakoma zmanjkuje prostora, potrebni so kompromisi. Ti daš levo nazaj, ona desno naprej ... Pride partnerstvo, plešeta skupaj, na drogu, koreografijo. To je zaje*ana reč, poglejte si spot, poglejte v svoje razmerje (smeh). Če povzamem. Zaljubiš se v solo plesalca oziroma plesalko, na koncu pa živiš v koreografiji. Fino je, če se tu in tam spomniš, v kaj si se zaljubil in v kaj se je zaljubil ali zaljubila oseba na drugi strani. To, vsaj jaz, velikokrat pozabim (smeh). 

Kakšna je po vaše idealna ''koreografija'' razmerja?

Čim je koreografija, že ni več idealna, vsaj skozi oči solista (smeh). Vsako prilagajanje ima potemtakem svoj konec. Idealna koreografija ima torej mnogo solo partov, ki pa morajo biti soplesalcu vsaj v večini všeč, sicer je vse brezveze (smeh).

Kaj glasbeniku v digitalni dobi še pomeni fizična izdaja albuma? Je to tista nujna pika na koncu nekega obdobja ustvarjanja, sklenjen krog, zaključena misel?

Mislim, da imamo ljudje še vedno potrebo po fizičnem albumu. Nečem, kar lahko primeš v roke, ima neko obliko, slike, besedila. Mi prodamo ogromno fizičnih nosilcev zvoka in to ljudem, ki nimajo gramofonov in CD predvajalnikov. Tudi sam nimam CD playerja, pa kupujem CDje. Do mp3jev in wavov ne gojim nobene ljubezni. So samo praktični in prazni. Glasbena industrija nujno potrebuje nek oprijemljiv medij – za takšne, kot sem jaz (smeh). Kako boš punci podaril neko hudo muziko. Po air dropu, mailu, messengerju? Je*eš brezžično romantiko. Posvetilo sem ti pa po Instagramu poslal (smeh). 

Za bend je to neka osebna izkaznica, za ljudi je lahko tisti časovni stroj z začetka intervjuja.

Kako poteka kreativni proces v vaši skupini? Kako se zamisel prelevi v končno skladbo in kdaj ta ni dovolj dobra za vas? Vemo, da napišete ogromno pesmi, a mnoge ne pridejo skozi vse filtre. Kakšno vlogo pri tem odigrajo egi članov benda in kako jih brzdate? Nenazadnje ste skupaj že lep čas ... Kdaj veste, da je to to?

Pa dregnimo v to osje gnezdo (smeh). Raje prvič zašpilam svoj komad pred polnimi Križankami, kot pred svojim bendom (smeh). Ampak res, če bi vedeli, kako bedno je gledati te ksihte, ki ne sporočajo ničesar, po koncu ima pa še kdo kako pripombo. Pobil bi jih(smeh). No potem začnemo delati in filtrirati do te mere, da se komad dopade vsem ali pa vsaj večini. Če pa stoodstotno vem, da je komad dober, je pa tudi ta demokracija bolj avtokracija (smeh). Ne vem, hecno je to. Jaz sem že do sebe zelo zahteven. Napišem 100 nekih okostnjakov in samo deset jih prinesem do benda. Tiste sem pilil in pilil in potem dobim hladen tuš (smeh). Pretiravam, ampak manj, kot si misliš. 

Kako težko je uspeti na slovenski glasbeni sceni in kje vidite možnosti izboljšave? Lahko vi, kot uveljavljen band, preživite izključno z glasbo?

Živ sem. Živim. Preživim (smeh). Živeti od muzike pomeni delo. Delo pomeni disciplino. Ker smo samozaposleni, pomeni, da smo sami svoji šefi. To je prednost, pa tudi prekletstvo. Nihče te ne napi*di, če si zaspal. Sam se moraš. To je težko, ampak če se odločiš, da boš živel od in z muziko, se moraš hitro sprijazniti, da veljajo skoraj enaka pravila kot v vseh službah. Brez dela ni jela. Meni je super muziko ustvarjati, manj super mi jo je pa prodajati, takrat bi šel na malico, pa ne smem (smeh). 

Kako ocenjujete odnos države do glasbe, do kulture, ki je srce in duša naroda, narodne zavesti? Nekoč ste dejali, da ste glasbeniki več kot samo kultura, da ste tudi del gospodarskega sektorja ... Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi kultura pri nas res zadihala in dobila mesto, ki si ga zasluži?

Država morda malenkost ne razume, kaj se sploh gremo, zakaj smo, ob tem pa  glasno posluša radio (smeh). Glasba, kultura, umetnost ... Te reči potrebujemo bolj, kot se jih zavedamo. Ste se kdaj vprašali, zakaj so v Hoferju stvari cenejše? Ker ni glasbe, ker imajo beden design, ker te stvari niso zastonj. Vsi jih jemljemo samoumevno. Vso umetnost jemljemo samoumevno. Umetnost je tukaj zato, da se počutimo bolje. Če nas žuli kavč, gremo po novega, bolj udobnega. Seveda ga ne dobimo zastonj, ampak zanj plačamo. Koliko te stane moj komad, ki si ga na žuru zarolaš iz YouTuba na takem volumnu, da pride policija in imaš spomin za celo življenje (smeh). Nič. Tu država nekaj spletkari. Ogromno našega dela lahko dobiš vsepovsod, brez kakršnega koli plačila, ker država nima urejenih pogodb. Pa ni vse v denarju. Za radie so predpisali kvote slovenske glasbe. A ni to smešno. Predpisali so, koliko slovenske glasbe se mora predvajati. Kje za boga se bo pa predvajala, če ne pri nas. Ne vem, v Angliji? Ko se sončim na hrvaški obali, ne slišim slovenskega komada, enako je v Španiji, Franciji. Vrtijo domačo muziko. Pri nas so že tretjič v mojem življenju v top 10 Queeni. Pa nič proti brkotu iz Merkurja, ampak a ni to čudno? In že čutim, kako vrši ob tem branju. Ja, Hamo bi rad dobil Sazas. Ne štekate! Sazas pobere denar za vsa predvajanja, potem pa to razdeli tistim, ki so bili predvajani. Po tej logiki cel kup kapitala pošiljamo Queenom. Skratka, denar od glasbenih predvajanj večino izvažamo v tujino. To je tisti denar, s katerim si mi plačujemo produkcijo albumov, promocijo, pa žemljo in poli salamo tudi (smeh). Ni slabo, lahko bi bilo pa bolje.

Nekoč so organizatorji bende plačevali iz zaslužka prodaje pijače, danes je vendarle drugače. Tudi publika je bolj kulturna. Nekaj torej vendarle gre v pravo smer ...

(Smeh) Publika je bila tudi takrat kulturna, je pa bolj kulturno to, da je zdaj večina koncertov izpeljana z vstopnino, kar je dober filter, da se znebiš tistih, ki jih tvoja muzika ne zanima, bi pa samo nekaj spili (smeh). Absolutno gre muzika pri nas v pravo smer. Stvari so bistveno boljše, kot so bile, in dobre muzike ne manjka. Na terenu je res veliko mladih, kvalitetnih bendov in to je za na našo republiko super. Mladina spet hodi na koncerte in to je bistveno bolje, kot da hodijo po oštarijah.

Pa vendar. Kaj pravite na to, da so bolje plačani cover bendi, kot pa skupine, ki igrajo lastno, avtorsko glasbo?

Pravim, da niso (smeh). Če je to res, potem smo spet nazaj na radiih, ki rolajo Queene. Če bi rolali naše, bi jih ljudje hodili raje poslušat v živo. Ljudje radi poslušamo nekaj, kar nam je znano, kar je potrjeno OK. Za to smo pripravljeni plačati vstopnino. Če boš poslušal greatest hits malo slabše izvedenih kraljic, boš zadovoljen, če boš poslušal nikoli slišani novi album od Jet Black Diamonds – to je en super naš bend – boš manj zadovoljen. Ob tem je treba vedeti, da so bili tudi Queeni enkrat mlad super bend. Takrat jih ni nihče šmirglal in potem so jih začeli vrteti na radiu. 

Kot pevec se verjetno srečujete s pozabljanjem besedil med koncertom. Kako rešujete takšne zagate? Bojda obvladate branje z ustnic in besede tedaj jemljete kar iz ust oboževalk ...

Vedno težje. Demenca je resna reč (smeh). Pod nogami imam že lep čas iPad, ki pa postaja premajhen. Črke so si vedno bolj podobne. Kot vsak pravi moški potrebujem večjega. Kar se tiče branja z ustnic, pa ja ... Velikokrat znajo punce bolje tekste kot jaz in mi malo pomagajo. Naj traja, bi rekel moj frend Rudi.

Kot glasbenik ste prehodili dolgo pot. Od časov, ko sta z bratom igrala v skupini Babewatch, do danes, kot ste zrasli v zrelega glasbenika, ki premore veliko mero občutka in edinstveno meša šaljivost, porednost, resnost in nežnost. Kako sami gledate na svojo glasbeno evolucijo?

Dokler imam občutek, da gre za neko evolucijo, bom to počel, ko bo vse skupaj obstalo na mestu, bom nehal (smeh). Vmes imam v mislih še kako revolucijo, ampak se najbrž ne bo zgodila (smeh). Poskušam biti vedno bolj iskren do samega sebe. Če mi ni všeč, ne bom pel. Včasih sem bil bolj odprt za takšne eksperimente ali pa raje kompromise, zdaj pa vedno manj. Muzika ne mara kompromisov, mora mi nekaj povedati, šele potem jo lahko posvojim. Če se ozrem nazaj, sem odpel in napisal že veliko sranja in nekaj cvetk, ki štrlijo iz povprečja. Upam, da bo ob bridkem koncu to razmerje bolj nagnjeno v smer nadpovprečnih. Zaenkrat ni.

Kje in kdaj vas bomo kot Hamo & Tribute 2 Love spet lahko poslušali v živo?

Pred nami je kar fletno leto. 10.3. v Kinu Šiška izide album 22 (na CD-ju in digitalno, op. p.) in to bo neuradni štart zelo lepe sezone (vstopnice bodo na voljo od 13. februarja in bodo uvodna dneva skoraj polovico cenejše, v redni prodaji pa bodo od 15. 2. dalje, op. p.). Koledar se polni, mislim, da bomo veliko po odrih. Potem pa počasi v studio, pa nov album. Res počasi. Šiške se veselim, ker je top plac in tja vedno pridejo sami naši. To bo dober začetek sezone. 

Zakaj ste zadnji, že šesti studijski album, ki je lani izšel v vinilni različici, sploh poimenovali 22 in kaj je njegova rdeča nit?

Rdeča nit naslovov naših albumov so številke. Ne želimo biti zeppelinovsko dolgočasni in številke med seboj malo mešamo. V vsakem primeru se mora v teh cifrah izrisati nov logo za plato, ki ima še vsaj šest skritih pomenov, ki jih bodo po naši smrti raziskovali arheologi (smeh). Dve, pol, trip, 4K, Iz4Kani in 22. Če uganeš naslednjo, te kličem Fibonacci (smeh). Še jaz ne vem, kaj bo.

Muzika pa, kaj bi jo povezovalo? To je prva naša plata, ki jo je miksal Drago Popovič. Drago nas že vsa leta dela v živo in smo v bistvu želeli slišati, kaj pravzaprav počne in kako v resnici zvenimo. Brez silne produkcije. Glede na to, da z Dragom še vedno sodelujemo, je opravil fantastično delo (smeh). Zdi se mi, da smo z leti nekako našli svoj zvok. Tudi če v studiu nekaj skompliciramo, preproduciramo, bo kasneje začelo zveneti, kot zvenimo v živo. Na 22 smo želeli to pot malo preskočiti. Naslednjo plato bomo verjetno najprej prešpilali v živo in šele potem posneli. Samo tako bomo dobili dovolj natančen podatek, kako v resnici zvenimo (smeh). Morda samo pojasnilo za tiste, ki se na zvok ne spoznajo tako dobro. Ko z bendom stojiš na odru, slišiš zvok iz monitorjev in cel kup zvoka iz bobnov, ojačevalcev itd. Vsak inštrument ima pred seboj svoj mikrofon. In ta številna ušesa – mikrofone – naš Drago zmeša v zvočno sliko, ki jo sliši publika. To pomeni, da mi še nikoli nismo slišali, kako v resnici zvenimo (smeh). 

Če se za konec vrnem k številki 22. Album bi moral iziti 22. 2. 2022. (o. h. viroza ni pustila). Nekako bi bilo vse narobe, če bi mu bilo ime šest (smeh).