Za slovensko reprezentanco ste prispevali že 39 zadetkov na 69 tekmah. Za izbrano vrsto ste zadeli večkrat kot legendarni Zlatko Zahović, ki je s 35 goli rekorder med nogometaši. Ste tudi rekorderka po številu zadetkov v eni sezoni v SNŽL. Kaj vam pomenijo tovrstne številke, rekordi oz. osebna statistika?

Za primerjavo z Zahovićem sem res počaščena. On je legenda slovenskega nogometa. Zelo sem vesela svojih uspehov, ampak osebno mi več pomenijo ekipni kot pa posamični uspehi.

Zakaj na hrbtu nosite številko 8 oz. 24? Je kakšna posebna zgodba za njima? Ti dve številki sta v svetu športa zelo znani, saj ju je nosil legendarni Kobe Bryant.

Mislim, da imam že od rojstva to srečo, da sem povezana z legendami športa. (smeh) Tudi ime sem dobila po naši legendarni smučarki Mateji Svet. Ti dve številki sicer nosim čisto naključno. V reprezentanci številko 8 nosim, ker je bila prosta – dal mi jo je naš ekonom – in je od takrat nisem menjala. Številko 24 pa sem tudi vzela, ker je bila ''fraj''. Lahko bi jo menjala, ampak vedno obdržim tisto, kar dobim.

Kako pa se je začela pisati vaša nogometna zgodba? Kdo vas je navdušil nad to igro?

Nogomet sem igrala že kot otrok. Z bratom in sosedi sem bila ves čas na domačih dvoriščih ali šolskem igrišču, kjer smo brcali žogo. V osnovni šoli sem nogomet vedno igrala s fanti. Ko sem bila stara 10 let, sem izvedela, da imajo v sosednji vasi, v Odrancih, dekleta svojo ekipo. Oče me je odpeljal na prvi trening in tako se je vse skupaj začelo.

Kdaj bo slovenska ženska izbrana vrsta lahko spisala podobno nogometno pravljico, kot jo je nekoč moška? Vse več deklet vas igra v tujini, kar je odličen podatek, saj slovenska ženska nogometna liga ni konkurenčna tujim ...

Upam, da bomo z reprezentanco kmalu spisale nogometno pravljico. Trenutno imamo res mlado in zelo dobro reprezentanco, ki lahko preseneti marsikatero nogometno velesilo. Smo tudi že dokazale, da se lahko borimo z najboljšimi v Evropi, ampak nam je zmanjkalo nekaj malega sreče. Upam, da se nam v teh kvalifikacijah vse povrne.

Res nas veliko deklet igra v tujini in se to kar pozna na rezultatih v zadnjem obdobju. V Sloveniji imamo veliko perspektivnih igralk, ki se bodo po mojem mnenju kmalu odločile za tujino.

Ženski nogomet je v Sloveniji še vedno v globoki senci moškega nogometa. Zakaj menite, da ženske še vedno niso tako tržno zanimive, ko pa vendarle govorimo o nogometu, ki je najbolj komercialen šport na svetu? So težava klubi, ki premalo vlagajo v ''nežnejši spol''? Kaj bi se moralo spremeniti?

Osebno mislim, da bi morali imeti moški prvoligaši tudi žensko ekipo. Na primer v Angliji, Italiji, Španiji in Franciji imajo vsi nogometni velikani tudi ženske ekipe. V Sloveniji je za kaj takega na žalost premalo zainteresiranih ljudi. Premalo je tudi promocije in medijske podpore.

Nedavno ste naleteli na Cristiana Ronalda, zvezdnika Juventusa, potem ko ste se udeležili kvalifikacijskega turnirja lige prvakinj v Torinu in ga srečali v tamkajšnjem hotelu, kjer je bival tudi on. Kakšen vtis je naredil na vas?

Srečanje z Ronaldom je bila res čast in nekaj najlepšega, kar sem kdaj doživela. Vedno je bila moja želja, da se srečam z njim. To srečanje mi bo za vedno ostalo v spominu. Še zdaj ne morem verjeti, da sva bila v istem hotelu.

Z nami se je prišel fotografirat, čeprav se mu je že mudilo na avtobus, ker so odhajali na tekmo v Udine, kjer so v nedeljo igrali. Vedel je, da smo ekipa iz Avstrije in da igramo na ta dan tekmo z Juventusom, kar pomeni, da spremlja tudi ženski nogomet.

Koga od nogometnih zvezdnikov bi si še želeli spoznati v živo?

Ronaldinha.

Kdo pa je vaš nogometni idol, če ste kdaj imeli kakšnega?

Omenjena Ronaldinho in Ronaldo.

Ste že uresničili svoje karierne cilje ali sanjate še o čem več?

Moje sanje so, da z reprezentanco zaigramo na enem od velikih tekmovanj.

Kako veliko breme je za vas biti kapetanka reprezentance? Gre namreč za zelo veliko odgovornost, ne zgolj za nošenje traku okoli roke ...

Biti kapetanka reprezentance je privilegij in čast, predvsem pa velika odgovornost. Na tem mestu se moram zahvaliti svojima podkapetankama, Lari (Prašnikar, op. p.) in Dominiki (Čonč, op. p.), ker opravljata veliko dela in brez njiju bi v ekipi težko funkcionirale. Smo res prava klapa in sem ponosna, da sem lahko kapetanka takšne reprezentance.

Ste vraževerni? Imate pred tekmo kakšen poseben ritual?

Nisem vraževerna, imam pa pred tekmo en ritual, in sicer pojem malo čokolade.

Kaj bi svetovali mladim dekletom, ki se šele podajajo v nogomet? Ali Slovenija nudi dovolj kakovosten prostor, da se pri nas začnejo kaliti nogometni biseri, ali je treba čimprej pogledovati proti tujini?

Svetujem jim, da pridno trenirajo, se kalijo in dokazujejo v Sloveniji in da se v tujino podajo brez pomislekov. Če poizkusiš v tujini in ti ne uspe, se vedno lahko vrneš domov. Pri nas je veliko dobrih igralk, ki imajo lahko lepo kariero.

V Avstrijskem prvenstvu zmage nizate kot za stavo. Poraze lahko preštejete na prste ene roke. Boste kariero nekoč sklenili kar pri St. Pöltnu ali bi se radi poizkusili še kje drugje?

Pri St. Pöltnu se res počutim že kot doma, kje bom končala svojo nogometno kariero, pa še ne vem.

Za vas so se v preteklosti zanimali številni znani klubi. Kaj vas pri ponudbi prepriča ali odbije bolj kot karkoli drugega?

Pri nekaterih ponudbah je bil vzrok, da nisem odšla, poškodba. Največji vpliv pa ima razdalja od doma. Zelo sem navezana na domače okolje v Sloveniji in ko imam kak prost dan, se usedem v avto in grem domov.

Katerega svojega zadetka se najraje spominjate oz. kateri vam je najbolj ostal v spominu?

Kar nekaj lepih zadetkov sem dosegla, ampak najbolj si bom zapomnila tistega iz prijateljske tekme proti Slovaški, ki je bil dosežen v slogu Messija.