Marko Škof: "Zahvala gre tudi moji bivši, ki je v meni prebudila čustva, ki jih pred tem nisem poznal"

O vas je (zaenkrat) znanega še bolj malo. Tudi vsemogočni 'stric' Google ne ve kaj dosti o vas. Kdo je torej Marko Škof iz Maribora?

Res je, da stric Google ŠE ne ve kaj dosti o meni, ampak z vašo pomočjo in intervjujem bo že vedel malenkost več. Potihoma upam, da bo ta pesem začetek moje uspešne glasbene kariere. Drugače pa je Marko Škof čisto preprost 22-letni fant iz Maribora z velikimi željami in cilji, ki preprosto ljubi glasbo.

Na kaj želite, da ljudje najprej pomislijo, ko slišijo vaše ime?

Želim, da moje ime povežejo z dobro glasbo. To bi mi bilo zelo všeč.

Z balado 'Hočem, da je vse kot prej' ste sodelovali na tekmovanju Ema Freš že leta 2019. Skladba je sicer dolgo čakala svojega 'lastnika', saj jo je Mirna Reynolds napisala že pred desetimi leti. Nekje v času, ko ste sami izdali prvi singel – La la la na barko bom šel. Začeli ste torej zelo mladi. Kdo vas je navdušil nad petjem oz. komu se imate zahvaliti, da ste se podali v glasbene vode in izšolali svoj glas?

Moj dedek poje, odkar vem zase in odkar ga poznam, tako da sem očitno to ljubezen do petja povzel po njem, zato mogoče niti ni čudno, da sem na glasbeno pot stopil res zelo mlad, in sicer pri osmih letih, s pomočjo Slavca L. Kovačiča (Spidi) in Sonje Mojzer. Zahvala gre seveda vsem, ki so dodali svoj košček k mojemu pevskemu mozaiku, ki se še sestavlja – med vidnejšimi so pevski učitelji Danilo Kostevšek, Ana Bezjak, Marjetka Vovk (Maraaya) ter svetovno priznan učitelj petja Joshua Alamu. Tudi moja družina je tista, brez katere ne bi šlo. Po drugi strani pa gre zahvala tudi moji bivši punci, ki je v meni prebudila določena čustva, ki jih pred tem nisem poznal. Za pesem namreč ni pomembno samo to, da se odpoje točno, ampak tudi to, da se v njo zlijejo pristna, doživeta čustva.

Dunajski dečki oz. Zbor dunajskih dečkov je eden, če ne najbolj znan pevski zbor na svetu, v katerem pojejo dečki, stari med 11 in 14 let. Ste eden redkih Slovencev, ki je bil sprejet vanj. Kakšno je življenje 'dunajskega dečka' oz. kakšna so pričakovanja in kako težko se je prebiti vanj? Vendarle gre za pevsko smetano ...

Tako je, gre za enega najboljših pevskih zborov na svetu in res je zelo težko postati in biti del tega, saj izbirajo le posebne, nadpovprečne glasove, in v veliko čast si štejem, da sem bil sprejet. Ampak zaradi neznanja tujega jezika, popolnoma novega koncepta življenja, ki je bil za mojo mladosti čisto preveč in tuj, si v tistem trenutku nisem želel več ostati.

Tako kot športniki, morate tudi vi kot pevec redno trenirati svoj glas. Koliko časa dnevno oz. tedensko si vzamete za pevske vaje?

Definitivno je to zelo pomembno, saj je tudi glasilke, tako kot druge mišice, treba trenirati. Poskušam si vzeti vsaj eno uro 3–4-krat na teden za aktivne vaje petja. In pa neskončno ur lagodnega prepevanja v avtu, pod tušem itd.

In kaj najraje prepevate pod tušem?

Pod tušem se zelo rad poigram z glasom, s toni in frazami, ki jih drugače ne bi upal odpeti pred publiko, dokler jih popolnoma ne zadanem. Si pa, tako kot moj dedek, non-stop nekaj prepevam in imam v glavi pravi vrtiljak vseh zvrsti glasbe.

'Hočem, da je vse kot prej' je balada. Kakšno glasbo, če, lahko pričakujemo od vas v bodoče? Kateri slog glasbe vam je najbližje?

Kot ste omenili, gre za balado, saj se mi je ob takšnem navalu čustev zdela ta izbira najprimernejša. Imam pa zelo razširjen spekter zvrsti glasbe, blizu mi je moderna pop glasba, prav tako pa rad prebrskam med starimi pesmimi ter izvajalci, da se ne izgubim samo v današnji glasbi. Zagotovo ne bom ostal samo pri baladah, čeprav so mi v trenutnem obdobju življenja najljubše.

Imate menedžerja?

Zaenkrat ga še nimam, vendar upam, da bom kmalu našel nekoga, ki mi bo v pomoč, da bom lažje zasledoval svoje cilje.

Kdo je imel največji vpliv na vaš glasbeni izraz in kdo vam je največji vzor na slovenski sceni?

Definitivno so na moj glasbeni izraz že od samega začetka vplivali tuji izvajalci, kot so Elvis Presley, Freddie Mercury, Sam Smith ter podobni. Zelo velik vzor so mi tudi vsi izvajalci, ki dajejo prednost svojim občutkom in dajo v pesem ali izvedbo 100 odstotkov sebe. Res jih je veliko, zato se nerad opredeljujem, ker ima vsak nekaj, kar me pritegne in mi je všeč. Tudi na slovenski sceni je tako. Če moram koga izpostaviti, so to Maja Keuc (Amaya), Nina Pušlar, Maraaya ter Domen Kumer, ki je tudi eden izmed ustvarjalcev moje nove pesmi. Pa Jan Plestenjak, ki ga zelo cenim in ki je, mimogrede, pohvalil mojo novo pesem ter mi s tem dal potrditev, da delam dobro.

Brez koga danes ne bi bili to, kar ste?

Čeprav se sliši klišejsko, je odgovor, da brez svoje družine ne bi bil to, kar sem. Njihova podpora je neprecenljiva. Prav tako cenim podporo vsakega, ki mogoče že samo z majhno pohvalo ali konstruktivno kritiko zame, ki sem na začetku glasbene kariere, prispeva veliko. V to, kar sem danes, pa so me oblikovale tudi negativne kritike, sploh v otroštvu, vendar mi danes zanje ni več mar in mi težko še kaj pride do živega.

V preteklosti ste nastopali tudi v predstavah, kot so Carmen, Hrestač in La Bohéme. Vas bomo v bodoče še lahko videli na tovrstnih odrih ali ste zdaj povsem zaplavali v glasbene vode?

Na teh odrih sem kot otrok začel s petjem in igro in zame so to veliki odri, a vendar se v tem obdobju bolj vidim na samostojni glasbeni poti.

S katerim glasbenikom ali glasbenico bi si želeli nekoč skupaj stopiti na oder in odpeti duet ali ga/jo spremljati na klavirju?

Če govorimo o slovenskih glasbenikih, sta to Nina Pušlar ali pa Maja Keuc.

Kaj menite, da vas loči od 'konkurence', in kdo je vaša publika?

Menim, da me od konkurence loči predvsem izpiljen glas, vendar pa samo to ni nikoli dovolj, da pritegneš publiko. Pomembne so iskrenost, izvirnost, emocije in rekel bi, da vse to imam. Želim, da ljudje to vidijo in začutijo. Pa naj bodo to mlajši ali starejši poslušalci. Moja ciljna publika so vsi, ki se lahko najdejo ali začutijo pesem in besedilo.

Kako gledate na radio v eri interneta? Se vam zdi to le še romantičen medij ali še ima tisto težo, kot jo je imel nekoč?

Radio ima zame še vedno veliko težo, saj si ne predstavljam poti v avtu brez radia. Res pa je, da je tehnologija pripeljala tako daleč, da si lahko nabor pesmi, ki jih bomo poslušali, urejamo sami in ne čakamo na glasbene urednike na radiih, da po naključju zavrtijo našo najljubšo pesem. Ampak še vedno ima radio neko dodano vrednost in zato je nujno, da ostaja v našem vsakdanu. Pomembno se mi zdi, da ga ohranimo.

Kaj je vaš naslednji veliki življenjski projekt?

Ni mi težko priznati, da imam zelo velike cilje, ki si jih neskončno želim uresničiti, ampak nič manj pomembni niso tisti majhni cilji, ki si jih zadam ter jih postopoma uresničujem. Naslednji cilj je nova pesem, mogoče tudi kakšno glasbeno tekmovanje ali oddaja. Življenjski projekt pa, hmmm … Zaenkrat je prehitro, da bi si to upal povedati na glas.