moskisvet
INTERVJU

Dekle s harfo in glasom, ki poboža dušo

07.10.2019, 6:57
0
''Kje začeti? Astrid Kljun je dekle mnogih talentov, ki se ne ustraši izzivov in ljubi življenje. Podobno kot knjižna junakinja njene soimenjakinje, švedske pisateljice Astrid Lindgren, Pika Nogavička, le da je ne spremljata opica in konj, pač pa ples in glasba. Da ne gre le za še eno dekle z nalezljiv nasmehom, priča podatek, da je Astrid magistra opernega petja in bodoča diplomantka harfe. Nenavadna, če ne že kar eksotična kombinacija, ki v slovenskem glasbenem prostoru predstavlja svež veter. Slovenska Vanessa Mae na harfi? Samo nebo je njena meja ... ''

Zdi se, da vse, česar se lotite, obvladate. Ste glasbeni multitalent – izobražena harfistka, pevka, pianistka ... Obstaja inštrument, ki ga igrate in ne vemo zanj ali si ga morda v prihodnje želite igrati?

Zase ne bi rekla, da mi gre dobro od rok vse, česar se lotim. Trenutno barvam stene v stanovanju in priznam, da to ne spada med moje skrite talente. Kar se tiče glasbe, sta mi bila v zibelko položena posluh in volja do ustvarjanja. Vedno sem rada improvizirala, raziskovala akorde, se učila novih skladb, različnih žanrov. Veliko inštrumentov je, ki jih globoko spoštujem in me ob poslušanju vedno srbijo prsti, da bi se naučila igrati nanje. A to je zahtevno, potrebne je veliko vaje, dan pa ima le 24 ur. V življenju se moraš žal odločiti – že tako se težko odločam med vsem, kar počnem.

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Kaj pa skriti talenti?

Večinoma res dobro kuham, sploh v svetlih in dobro opremljenih kuhinjah. Če me prostor navdihuje, ustvarjam tudi s hrano. Obožujem notranje oblikovanje – doma ves čas prestavljam pohištvo in razmišljam, kako bi vse prebarvala. To zna biti težava, če ne živiš sam. Večina stvari, ki jih počnem v življenju, pa pač niso samo talent. So trdo delo in kamnita trma.

V zadnjem času sem odkrila tudi (recimo temu) talent za slikanje – a predvsem abstraktno. Če moram naslikati nekaj ali nekoga, večinoma vse skupaj preslikam z nečim nedefiniranim. Hvala bogu se na platnu to da.

Magistrirali ste iz petja. Ste torej najprej pevka in šele nato harfistka ali obratno? S petjem ste se namreč začeli ukvarjati kasneje ...

To vprašanje me je zelo razveselilo, ker me včasih prav jezi, ko ob mojem imenu zapišejo samo ''harfistka''. Sicer je logično, ker sem velik del svojega življenja posvetila harfi, a moje srce vseeno pripada predvsem pevski umetnosti. Razlika je samo v tem, katero umetnost res raziskuješ, kaj ti požene kri po žilah, na kaj najprej pomisliš, ko se zbudiš. Ko pojem, uživam, pa naj gre za katero koli zvrst. Opera je posebna svoboda, ljubim celoten proces – branje novega gradiva, prevajanje besedila, učenje pravilne izgovorjave različnih jezikov, raziskovanje ozadja nastanka skladbe itd. Ko stopim na oder in odpojem operno arijo, zaživim. Pri harfi je drugače. Ne maram se učiti novih skladb klasičnega žanra, ker res dolgo traja, preden jih lahko odigram. Ljubim pa jo igrati. Zato improviziram, ker lahko s tem takoj stopim na oder in ustvarjam.

Iz opernega petja sem letos magistrirala pri izvrstni profesorici Piji Brodnik, iz harfe pa nameravam diplomirati v naslednjem letu, pri profesorici Mojci Zlobko Vajgl.

Pred kratkim ste imeli zabavno prigodo z belo obleko, ki ste jo nosili na koncertu v Operi in je bila v resnici poročna ... Imate na zalogi še kakšno podobno zabavno ''štorijo'' s tvojih nastopov?

Obleko sem kupila na dan, ko sem prvič pela z orkestrom. Težko razložim, zakaj nisem povezala bele obleke in dejstva, da sem jo pravzaprav kupila v poročnem salonu ... Pomembno je bilo samo, da sem bila videti kot princeska, in tako sem se takrat počutila. Zdaj bi se verjetno odločila drugače in kupila nekaj manj pompoznega in predvsem veliko cenejšega.

Z nastopov imam ogromno zabavnih anekdot, sploh ko pojem operetne arije. Včasih splezam pod klavir, sedem komu v naročje ali plešem po celem prostoru. Odvisno od dneva. Načeloma pa imam vsakodnevno precej anekdot, ker nimam zares ''filtra''.

Astrid in Jani Hace v elementu.
Astrid in Jani Hace v elementu./ FOTO: Cherie Plausteiner

Sodelujete pri številnih glasbenih projektih. Katera zvrst glasbe vam je najbližje? Na harfi radi predvsem improvizirate ...

Poslušam res čisto vse, odvisno od dneva in počutja. Če imam čas, res rada odkrivam novo glasbo, pri čemer pomaga dejstvo, da ima moj fant res dober okus za glasbo in preko njega spoznam res kul komade. Ko treniram v plesni dvorani, izbiram komade, ki res definirajo moj način gibanja, ko grem v klub, pa lahko celo noč plešem predvsem na R'n'B. No, če na kakem dogodku slišim Severino, se lahko zgodi, da me najdeš na mizi.

Improvizacija na harfo je postala moj poklic zadnjih let, improviziram pa praktično pri vseh stvareh. To ni vedno dobro.

Poleg glasbe obožujete tudi kuhanje. Kaj si najraje skuhate in kaj v vašem življenju pomeni hrana?

Najraje kuham za ljudi, ki jih imam rada. Sploh če imam čas in nisem preveč lena. Obožujem sadje in zelenjavo, trenutni ''craving'' so zelenjavne juhe. Pa sir in olive in steklenica vina. Kmalu bo jasno, kaj sem mislila s tem.

Vaša velika ljubezen je tudi ples, ki vas spremlja od malih nog. Ostane kaj časa zanj?

Trenutno ne plešem, ker sem vsak dan bolj okrogla. Za ples si predvsem VZAMEM čas. Hodim v fitnes, kjer je tudi plesna dvorana. Po treningu grem vedno za nekaj ur tja. Sicer pa v ničemer nisem konstanta. So tedni, ko trmasto vadim petje in dam vse ostalo na stran. Nato plešem in raziskujem gib. Nikoli pa nisem zares pri miru.

Utrinek s snemanja videospota za prvenec Coconut.
Utrinek s snemanja videospota za prvenec Coconut./ FOTO: Cherie Plausteiner

Kako se sprostite oz. napolnite baterije?

Morje. Če bi bilo mogoče, ne bi nikoli prišla z dopusta. Drugače pa me zares sprošča šport.

Zadnje čase sicer nič ne športam, ampak ''lebdim'' po centru Ljubljane. Temu pravim lebdenje, ker se premikam zares počasi in uživam v jeseni, razmišljam o sebi in o mega projektu, ki me čaka v januarju.

Veliko se tudi crkljam. Imam čudovitega fanta in najprijaznejšega psa na svetu.

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

Ponosna sem na celoten proces, ki sem ga opravila, da sem prišla do te točke, kjer sem zdaj. Na vso to rast in razvoj skozi ves ta čas. Na dejstvo, da bom kmalu mama in da bom to čudovito nalogo opravljala ob boku osebe, ki mi pomeni vse na svetu. Na prvenec ''Coconut'', ki govori točno o tem. Na svoj magisterij. Še na vse napake, ki jih vztrajno ponavljam. Nase moraš biti ponosen, a ne preveč. Samokritičnost je vrlina.

Brez česa v življenju ne bi mogli?

Brez nekaterih ljudi bi moje življenje izgubilo smisel. Brez pitne vode, očitno. Brez morja in umetnosti. In, joj kako sem plehka, brez sušilnega stroja.

V Sloveniji verjetno ni veliko harfistk. Kako ste se sploh spoznali z inštrumentom in zakaj ste izbrali ravno harfo? Kaj ima ta inštrument, česar drugi nimajo?

V prvih obdobjih svojega življenja sem vse ponavljala za sestro Renato. Ker je igrala harfo, sem jo igrala tudi jaz. Ker je plesala, sem kmalu plesala tudi jaz. Risala je tako lepo, da sem hotela tako lepo risati tudi sama, a je v tem nikoli nisem dohitela.

Z inštrumentom sem začela pri štirih letih, ko sem sestro spremljala na uro harfe. Tam je bila mala harfica ''delfinček'' in takoj sem začela improvizirati nanjo. Z dvema prstoma, plink plink plink. Profesor je v meni prepoznal nekaj in leto kasneje sem že igrala z vsemi osmimi prsti (mezincev za igranje ne uporabljamo). V Sloveniji je veliko harfistov, a nikoli toliko kot pianistov. Kar je kul.

Takrat nisem vedela, kaj ima ta inštrument, česar drugi nimajo. Zdaj zelo dobro vem. Ta inštrument je OGROMEN. Vsakič, ko dajem koncertno harfo v avto, za njo voziček, stol in stojalo za note, si želim, da bi igrala flavto. Ko slišim flavtistke, ko vadijo ogrevalne vaje, si tega ne želim več.

Kdo ste skupina Astrid in Avantgarden? Poleg vas jo sestavljata še Martin Štibernik na klaviaturah in Jani Hace na basu, ki ga širna Slovenija pozna kot člana zasedbe Siddharta. Kako ste se našli, kako se je rodila ideja in od kod ime?

Skupina je začela nastajati leta 2017, ko sva si z Janijem s plaže na plažo pošiljala demote. Jani je res čarodej in je iz mojih posnetih vokaliz delal čudeže. Potem ko sva stvar malce nadgradila, mi je Jani predstavil Martina. Vesolje mi je podarilo ta dva fanta, v to sem prepričana.

Teden nazaj je končno izšel naš prvenec ''Coconut'', zdaj pa že delamo na novi skladbi. O imenu smo razmišljali par ur, nato pa se nam ni več dalo. Iskreno. Astrid in Avantgarden je čudovit in hkrati čudaški vrt naših idej in vseh zvokov, s katerimi ustvarjamo. Jaz si to predstavljam kot ''neukročeno sestro uglajene Alice v Čudežni deželi'', ki pač nič ne da na ustaljene norme človeške družbe.

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Kakšno glasbo igrate in kaj lahko od vas po videospotu za skladbo Coconut še pričakujemo?

Recimo temu ''world music''. Nikoli nisem bila preveč dobra v definiranju žanra svoje glasbe.

Po Coconutu lahko pričakujete kakšno skladbo v slovenskem jeziku, nato pa naš album. Upam, da maja naslednje leto. Pustimo se presenetiti.

Kaj je vaš naslednji velik izziv?

Mama bom. Komaj že čakam.