Karra: ''Ko sem začela, sem imela eno željo – da se slišim na radiu''

Od vašega debitantskega singla 'Ne laži' mineva že pet let. Kako se je v tem času spremenil vaš glasbeni izraz? 

Res je, včasih, ko pomislim, da je od takrat minilo že pet le, mi je kar neverjetno, hkrati pa sem v tem času konkretno odrasla kot oseba, diplomirala, začela z redno službo ... Na glasbo že od začetka gledam kot na svoje izražanje, hobi, hkrati pa jo rada delim z drugimi. Ko sem začela, sem imela eno željo – da se slišim na radiu in to mi je kar hitro uspelo s prvim, drugim in tretjim singlom. Potem pa sem se za nekaj časa popolnoma oddaljila od svojih želja, saj sem se spopadala z nespečnostjo in izgorelostjo, ki sta mi prioritete čisto obrnili, in nisem imela ravno želje po ustvarjanju glasbe. Zdaj, ko se spet počutim odlično in se po predahu vračam na sceno, pa se, priznam, želje kar vrstijo. In vem, da bom eno po eno uresničevala, saj sem res pogrešala tako ustvarjanje, kot tudi odzive ljudi, ko prvič slišijo moj komad. 

Česa ste se vseh teh letih naučili in kaj so vas naučili vaši poslušalci?

Uf, glede na to, da sem starejša in sem nenadoma bližje tridesetki kot dvajsetki, sem se naučila res ogromno, predvsem pa sem dozorela, tako vokalno, mentalno kot tudi kot glasbenica. Mojim poslušalcem sem hvaležna, ker so me naučili, da moram verjeti vase. Kljub trem letom odsotnosti –kolikor je minilo od mojega zadnjega singla – so še vedno tu in to mi daje dodatno motivacijo. Veselim se novih glasbenih priložnosti in izzivov, ki mi jih prinaša prihodnost.

'Pesem o zvezdah' je napisal že sloviti Tone Pavček, a zgodba obeh je drugačna. Kaj vas navdihuje pri pisanju vaše glasbe in koliko so vaša besedila osebna izpoved?

Pesmi sem pisala že v osnovni šoli, jih pela in jih objavljala na svoj Facebook profilu. Pri meni gre to z roko v roki in res si težko predstavljam, da bi izdala nekaj, česar nisem napisala. Čisto vsako besedilo ima za seboj milijon neizrečenih besed, neprelitih solza in neutelešenih občutkov. V Pesmi o zvezdah sem zapisala točno to: ''Tisoč pesmi je o istem občutku, tisoč vprašanj imam o tistem trenutku.'' Vsaka moja pesem je izpoved, včasih direktna, včasih pa spretno zakrinkana v besede in to je moj način izražanja, uteha. Nekateri pišejo dnevnike, jaz imam pa polno beležko besedil, verzov in rim.

Glasba ima torej za vas svojevrsten terapevtski učinek. Kaj vse še prinaša v vaše življenje?

Glasba me spremlja, odkar pomnim. Imam štiri starejše sestre in enega brata in na našem skupnem računalniku je bil zato predvajalnik glasbe poln različnih žanrov in skoraj vse pesmi bi še danes znala odpeti. S sestrami in sestričnami smo imele ogromno nastopov za družino in med seboj in vedno sem v tem neverjetno uživala. Glasba nasploh je meni najlepša umetnost. Koliko občutkov in besed nosi en sam komad, sploh meni, ki sem "sucker" za besedila in se pri vsakem komadu, ki mi je všeč, do potankosti poglobim v in med vrstice, iščem zgodbo in stik za poistovetenje. Meni je to čisto bizarno – koliko enih idej, rim in "filingov". Res uživam, ko poslušam glasbo, pa tudi ko pojem, seveda.

Kako težko je uspeti na slovenski glasbeni sceni, kako zahtevna je slovenska publika in kako težko je biti drugačen, edinstven?

Huh, najprej naj povem, da mislim, da je definicija uspeha za vsakega glasbenika drugačna. Sama sem tudi že zavrnila kakšno priložnost, ki bi bila zame odlična odskočna deska, ker se nisem počutila sposobno ali pripravljeno. Sicer pa mislim, da je na slovenski sceni ogromno prostora, občutek imam, da se med seboj kar podpiramo. Jaz sem res ponosna in navijam za vse slovenske glasbenice, ki so podobnih let kot jaz. Mislim, da je vsak glasbenik, sploh pri nas, edinstven na svoj način in da ga edinstveno tudi začutijo poslušalci. Mene, denimo, Eva Boto sezuva z energijo, Ari s svojo karizmo in glasom, Gaja Prestor s čutnostjo, Anabel s svojimi premišljenimi besedili. V vsaki izmed njih vidim nekaj, kar me potegne.

Publika pa ja, niso vsi za vse, mislim, da je pri nas lahko ujeti vlak prepoznavnosti, a je treba kar delati, da na njem ostaneš. Moraš biti opažen in slišan kar pogosto, da se ne izgubiš. Zato sem jaz veliko tvegala, ko sem potihnila.

Do kam segajo vaše glasbene ambicije?

Nimam začrtanih ciljev, zaenkrat sem samo vesela, da sem nazaj. Želje, ki jih imam, niso ravno na dosegu rok, bom morala še delati na tem, a vem, da jih bom ujela. Definitivno je prva želja, da začnem nastopati. Tega sem se tako zelo izogibala in bala, da sem vse priložnosti prijazno odklanjala, zdaj pa mislim, da sem pripravljena.

Je dekletom v glasbi težje kot fantom? V glasbeni industriji je namreč veliko seksualiziranja. So ženske v tem poslu še vedno manjvredne? Imate sami kakšne negativne izkušnje? Kako je biti ženska v tej izjemno konkurenčni industriji, ki ji tempo narekujejo moški?

V glasbeni industriji so ženske še vedno soočene s posebnimi izzivi, vključno s seksualizacijo in stereotipi, ki lahko vplivajo na njihov uspeh. Res je, tempo je tudi na naši sceni narekovan s strani moških, več moških kot ženskih izvajalcev polni dvorane, več glasbe izdajajo moški. Vseeno pa mislim, da se počasi, a res počasi, izboljšuje enakost spolov tudi na glasbeni sceni. Opažam, da se ženske med seboj lažje in predvsem bolj podpirajo v tej industriji kot pa moški. Mislim, da nam že to pove, da se nekako skupaj postavimo na isto stran, ker je pri moških tega manj.

Kaj vam predstavlja uspeh in kaj vam v življenju največ pomeni?

Uspeh meni prestavlja to, da sem na točki, kjer udobno živim, sem zvesta svojim vrednotam in da se ženem k boljši verziji sebe na vseh področjih življenja. Največ mi pomeni to, da sem srečna in zdrava, saj lahko le tako svojo srečo in energijo delim z drugimi, ki jih imam najraje na svetu, in pa to, da so zdravi in srečni moji najbližji. Družina in prijatelji, ki so postali družina, so moje največje bogastvo.

Glasba se danes ne samo posluša, ampak tudi gleda. Koliko daste na svoj videz oz. kako pomemben del vaše glasbene podobe je?

Mojo kožo krasi skoraj dvajset tatujev, nikoli se ne zadovoljim z dolgočasno frizuro in zelo rada se naličim. Kar pa se tiče stila oblačenja, bi se lahko počasi odločila za stil oblačenja, ki mi odgovarja in ga "furala" samozavestno, a še nisem tam, mi ni toliko pomemben. (smeh) Je pa nasploh, za identiteto glasbenika velik plus, če ima hud stil. 

Kako se Karra razlikuje od Tinkare Nared?

Karra si upa, kar si Tinkara ne. (smeh) Govoriti, peti o čustvih, se razgaliti z besedami. Moj alter ego za glasbo, bi lahko rekla. 

In kaj je prva stvar, za katero bi dejali, da vas kot glasbenico definira oz. loči od ostalih?
Kot glasbenico me definira predvsem čustvena vpetost v vsak komad. Kar odpojem, je čutiti, da je to moja zgodba in da jo res čutim in pripovedujem.

Kako ste se sploh znašli v glasbi, kdaj je nastopil tisti prelomni trenutek, ko ste rekli, da želite biti solo izvajalka? Kdaj vas je glasba posrkala vase?

Tule gredo pa vse zasluge Luki in Žanu. Z Luko Švigljem sem začela ustvarjati že v osnovni šoli in on je bil tisti, ki sem mu zaupala vizualno zgodbo prvih treh singlov. Pri Žanu Serčiču pa sem prvič dobila občutek, da je glasba nekaj, kar znam in lahko delam. Je producent vseh mojih do sedaj izdanih pesmi. On je tisti, ki me je spodbujal in me mentoriral, me naučil vsega, kar praktično vem o snemanju in izdajanju glasbe, in za kar sem mu neizmerno hvaležna. Potem, ko sem mu poslala prvi demo za Ne laži in je bil odgovor: ''Kdaj prideš posnet?'', sem prvič začutila, da je pa to to, da zdaj gre pa zares. 

Po duši ste romantik. Kako je videti vaš popoln zmenek in kako popoln moški?

Dobra hrana, dobra glasba in to, da ne zmanjka tem za pogovor. Vseeno kje, le da je z nekom, ki je zabaven in zgovoren.

Ko se zazrete v prihodnost ... Kaj vidite?

Da bom ustvarjala. To je pa tudi vse, kar si zase res želim. Da ne odneham in da pišem, pojem in si s tem polnim dušo. 

Bi raje ustvarili glasbeni hit, ki bi ga radijske postaje non stop vrtele, ali bi raje, da izdate skladbo, ki bi se ljudi resnično dotaknila, a morda ne bo po okusu vseh? Ali če vprašam drugače. Ko ustvarjate glasbo, kaj vas žene? Ste z mislimi tudi pri poslušalcih? Kaj je pri vas prioriteta? Da glasba res izhaja samo iz vas, da bo všečna, drugačna ali kombinacija naštetega?

Raje vidim, da se ljudi dotakne. Žene me to, da dam iz sebe vse, kar je pretežko, in da to zapeljem v pesem. Nikoli nisem šla za tem, kaj bi bilo ljudem všeč, vedno sem gledala, kako bom najbolj pristna, kako bi to rimo obrnila lepše, kako bi to odpela boljše, da bom zadovoljna. To, da lahko to delim z ljudmi in da se ljudi dotakne, je pa najlepši del celega procesa. 

Kaj je sploh za vas definicija dobre glasbe?

Komadi, ki me pritegnejo, so "catchy", sem pa, kot sem že omenila, kar šibka, ko so besedila globoka in nosijo zgodbo. To me kupi. Res sem liričen tip, rada berem knjige, poezijo in res mi je pomembno, ne le, da gre v uho melodija, ampak da komad ni prazen, da ima dušo. 

Od avtorske glasbe se v Sloveniji ne da ravno udobno živeti. Tudi vi se poleg glasbe verjetno ukvarjate še s čim drugim. Ker Google o vas, razen o vaši glasbi, ve bolj malo, me zanima, ali nam lahko poveste, kdo je Tinkara, ko ni Karra?

Res je, glasba bo pri meni vedno "side kick", hobi in nekaj, kar me osrečuje. Sicer pa sem diplomantka medijskih študijev, delam pa v komunikacijski agenciji, kjer se ukvarjam z digitalnim marketingom in družbenimi omrežji. Še vedno pa me kdaj zanese za šank, kar je bilo sedem let tudi moje študentsko delo. Rada pomagam pri organizaciji dogodkov v lokalnem društvu in skrbim za njihovo promocijo, največ časa pa preživim z mojim psom Skyem, ki poskrbi, da si vzamem čas, ki ga preživim v naravi brez zaslonov, ki so zaradi narave mojega dela kar pogosto v uporabi.

Kdaj vam je bilo v življenju najbolj nerodno?

Sem sama kar neroda, tako da bi mi bilo lahko na dnevni ravni. (smeh) Ravno v torek, na predpremieri videospota, ki sem ga imela za prijatelje in družino, sem poskušala zložiti platno za projekcijo, pa mi je padlo na glavo. Sicer sem pa take sorte, da se še sama sebi smejim in vzamem vse kot zabavo. 

Imata z Žanom Serčičem v ''paci'' že kakšen nov projekt? Si lahko v kratkem obetamo tudi vaš debitantski CD?

Nisva se še pogovarjala o tem, Žan trenutno hara sceno z norimi komadi, pripravlja izid svojega novega albuma in sem res ponosna nanj. Mislim, da sem prva kupka obeh njegovih albumov , ki jih je izdal, zato bom morala v pripravljenost, da ohranim tradicijo. (smeh) Definitivno pa bom kmalu izdala še kak komad, bi si pa v svoji karieri želela izdati vsaj EP, če ne celo CD-ja. To bi bila kar lepa poteza, predvsem pa bi bila zelo ponosna nase.

Katero je bilo do zdaj za vas najbolj pomembno spoznanje?

Da je notranji mir izjemno pomemben, da je zlata vredno iti spat s čisto vestjo in da je življenje eno, zato ga moram živeti tako, da mi ne bo nikoli žal, da sem kaj zamudila, da česa nisem izrekla, da se raje odstranim iz situacij, družb ali služb, kjer se ne počutim dobro, ker to lahko storim in navsezadnje moram.