Moskisvet.com
Kaja še naprej sanja o zlatu na olimpijskih igrah. Pri 22 letih ima časa še dovolj.

Intervju

Kaja Kajzer: ''Poraz ni poraz, če se iz njega nekaj naučiš''

A.P.
12. 09. 2022 05.00
0

Judoistka Kaja Kajzer je morala zaradi operacije rame za nekaj časa odložiti kimono. ''Če je do poškodbe moralo priti, je to prišlo v pravem času,'' razlaga študentka fizioterapije in ena najboljših slovenskih judoistk, ki je na olimpijskih igrah na Japonskem zasedla odlično 5. mesto, a Tokio zapustila razočarana. A njene sanje živijo naprej. Ker s prepoznavnostjo prihaja določena odgovornost, saj je Kaja mnogim zgled, pazi, kaj objavlja na spletu, saj so mediji v preteklosti že izkoristili nekatere njene fotografije za poceni klike. Zdaj, pravi, premisli, kaj objavi. ''Včasih nisem, sedaj pa. Odstranila sem tudi vse provokativne fotografije z mojega Instagram profila. Zavedati se moram, da vse, kar objavim, lahko pride v novice, z dodanimi začinjenimi naslovi, ki pritegnejo bralce. Poleg tega želim, da so moje fotografije kar se da realne, ne samo popolne. Tudi fotografije s tekmovanj, kjer moj obraz ni v najlepšem stanju,'' v smehu zaključi Kaja, ki se trenutno vneto pripravlja na oktobrsko svetovno prvenstvo.

Moškisvet.com e-novice

Si že prijavljen na vse naše e-novice?

Poškodbe so sestavni del športa. Pred meseci ste se po dolgem premoru vrnili po operaciji rame, ki je bila posledica poškodbe na lanskem grand slam turnirju v Parizu. Kako težko je to obdobje za športnika? Kako ste se sami spopadali s tem, da ste morali za toliko časa prekiniti s treningi, tekmami? Ste iz tega izšli še močnejši?

Vsaka poškodba športnikom predstavlja ne samo fizično oviro, temveč tudi psihično. Sama sem mnenja, da vse pride z razlogom. Obdobje po olimpijskih igrah je bil zame psihično zelo naporno. Ne samo zaradi poraza v boju za tretje mesto, ampak tudi zato, ker nisem imela časa, da si oddahnem in odmislim judo za kratek čas. Konstantno sem bila pod nekim pritiskom, napetostjo. 

Če je do poškodbe moralo priti, je to prišlo v pravem času. Skozi proces operacije in rehabilitacije sem spoznala, da je postavitev in gibljivost mojega ramenskega obroča zaradi neenakomernega razmerja v moči mišic zelo slaba. Slej ko prej bi zato prišlo do poškodbe. Prve tri mesece po operaciji sem si vzela čisto na ''off''. Dejansko nisem naredila niti enega treninga in to sem tudi potrebovala. Za novo leto sem odšla na Zanzibar in se imela noro dobro. Dolga pavza mi je tako dala novih moči in motivacijo za nov olimpijski cikel.

Kaja Kajzer je bila na olimpijskih igrah v Tokiu le malo oddaljena od bronaste medalje.
Kaja Kajzer je bila na olimpijskih igrah v Tokiu le malo oddaljena od bronaste medalje. FOTO: STA

Pa je poškodba povsem pozabljena?

Poškodba je, recimo, sanirana, definitivno pa ne pozabljena. V borbah rami ne zaupam še stoodstotno. Občasno so po napornih treningih še vedno prisotne bolečine, ampak v meji normale. 

Trenutno me rahlo skrbi nenavadno škripanje v rami, ki se občasno pojavlja ob navadnih gibih, vendar brez bolečin. 6. septembra sem zato obiskala doc. dr. Klemena Stražarja, ki je ramo tudi operiral in dobila napotnico za MR preiskavo, da preveriva, ali je z ramo vse v redu. 

Velik del športa je psihološka trdnost, še posebej v judu. Kako skrbite za ta del priprave in kaj vas je držalo pokonci pri dolgotrajnem okrevanju?

Menim, da sem psihično kar močna oseba. Kar si zadam, načeloma tudi uresničim. Postavljam si visoke, a realne cilje. Seveda so cilji postavljeni v optimalnih pogojih, marsikdaj pa vmes pridejo ovire, ki otežujejo pot do njih ali jih časovno malo prestavijo. Na žalost sem za malo zgrešila medaljo na olimpijskih igrah v Tokiu. K temu je prispevala tudi poškodba gležnja z evropskega prvenstva, zaradi katere se nisem uspela pripraviti, kot bi si želela. Kljub temu sem dosegla vrhunski rezultat in domov odnesla veliko izkušenj.

Tako kot pri dolgotrajnem okrevanju, pa na vseh pripravah in treningih, me drži pokonci in daje motivacijo moj največji cilj – to je osvojitev zlate olimpijske medalje.

''Menim, da sem psihično kar močna oseba. Kar si zadam, načeloma tudi uresničim. Postavljam si visoke, a realne cilje. Seveda so cilji postavljeni v optimalnih pogojih, marsikdaj pa vmes pridejo ovire, ki otežujejo pot do njih ali jih časovno malo prestavijo.''
''Menim, da sem psihično kar močna oseba. Kar si zadam, načeloma tudi uresničim. Postavljam si visoke, a realne cilje. Seveda so cilji postavljeni v optimalnih pogojih, marsikdaj pa vmes pridejo ovire, ki otežujejo pot do njih ali jih časovno malo prestavijo.'' FOTO: osebni arhiv

Ko ste na olimpijskih igrah izgubili dvoboj za bronasto medaljo, ste bili zelo razočarani. Tudi porazi so, tako kot poškodbe, sestavni del športa. Kaj za vas pomeni poraz, kako ga sprejmete in v kaj ga ''pretalite''?

Poraz za olimpijsko medaljo je bil najtežji do sedaj. Vidno sem bila razočarana in potrebovala sem nekaj časa, da sem vse skupaj predelala. Sedaj gledam na vse skupaj bolj pozitivno. 

Poraz ni poraz, če se iz njega nekaj naučiš. Ponavadi po porazu treniram na 130 odstotkih, ker sta v meni jeza in želja po zmagi. Po približno dveh tednih pa se nazaj umirim, da ne pregorim (smeh). 

Bili ste evropska podprvakinja. Kmalu vas čaka svetovno prvenstvo. Kako visoko segajo vaše športne želje/sanje?

Na žalost sem lanskoletna evropska podprvakinja. Letošnjega evropskega prvenstva se zaradi poškodbe rame nisem udeležila. Prva tekma po operaciji je bil Grand Prix v Zagrebu, kjer sem osvojila 5. mesto. Seveda sem želela medaljo, ampak cilj je bil drugačen, to je zbiti kilograme, nazaj pridobili občutek tekmovanja in dobiti nekaj točk za olimpijske igre.

Svetovno prvenstvo, na katerem bom nastopila 7. oktobra v Uzbekistanu, bo drugo tekmovanje po poškodbi. Pred tem me čakajo še ene priprave v Italiji. Lagala bi, če bi dejala, da sem vrhunsko pripravljena. Kljub temu grem tja s pozitivnimi mislimi in željo po medalji.

Kajo je študij fizioterapije ogromno naučil in pripomogel pri njeni športni poti.
Kajo je študij fizioterapije ogromno naučil in pripomogel pri njeni športni poti. FOTO: osebni arhiv

Kaj pa življenje po športni karieri. Študirate fizioterapijo. Smer je torej začrtana ... ali pač?

Šole kljub profesionalni športni karieri nisem nikoli zanemarila. Za študij fizioterapije sem bila odločena že v osnovni šoli. Trenutno sem uspešno zaključila 2. letnik faksa na Alma Mater Europaea.

Po diplomi me čaka še ogromno dodatnih izobraževanj na tem področju, razmišljam pa tudi o magisteriju. Zanima me smer športne psihologije. Vse pa je seveda odvisno od judo kariere in prostega časa. 

Kako težko pa je kombinirati študij in športno kariero?

Potrebno je veliko discipline in sprotnega dela. Srečo imam, da je moja koncentracija vrhunska. Sposobna sem tudi šest ur skoncentrirano sedeti za zvezki in se učiti. Najtežje mi je na pripravah, kjer imam tudi tri treninge na dan. Vmesni čas je namenjen hranjenju in počitku, jaz pa moram počitek občasno zamenjati z učenjem. S tem pride slabša regeneracija in večje možnosti za poškodbe. 

Potrebno je tudi dosti usklajevanja treningov in obveznih laboratorijskih vaj. Na srečo mi na Alma Mater Europaea dovolijo menjavati skupine, kot meni najbolj ustreza. 

Fizioterapija oz. podrobno poznavanje telesa vam sicer pride zelo prav pri športu ...

Tako je, študij fizioterapije me je ogromno naučil in pripomogel pri moji športni poti. Spoznala sem, da na treningu delamo ogromno napak v zvezi preventive pred poškodbami oz. temu posvečamo čisto premalo pozornosti. Tudi načini ogrevanja in raztegovanja so včasih zgrešeni.

Bolečine, ki nastanejo med treningi, gledam iz večjega spektra in ugotavljam, zakaj je do njih prišlo in kako jih lahko odpravim. Npr. vsaka bolečina v kolenu še ne pomeni, da je s kolenom kaj narobe, lahko so samo zategnjeni aduktorji kolka ali katere druge mišice. V takem primeru je treba mišice sprostiti in bolečina izgine. Pri predmetu klinična kineziologija sem se naučila razlike med različnimi tipi treningov in optimalne čase počitka in še mnogo drugih koristnih stvari.

Srebrne medalja zaradi okrevanja ni mogla braniti.
Srebrne medalja zaradi okrevanja ni mogla braniti. FOTO: osebni arhiv

Kaj je vaša ''konkurenčna'' prednost pred tekmicami?

Mogoče to, da imam veliko kondicije in ''grizem'' do konca. Ko vidim, da nasprotnica popušča, mi da to dodatno moč. 

Se vam zdi, da je judo v Sloveniji dovolj cenjen? Pred časom ste dejali, da ste za fotografije v kopalkah dobili 3000 novih sledilcev, za srebrno medaljo pa le 50. Pa to kljub temu, da je judo panoga, kjer smo Slovenci bili in smo zelo uspešni.

Ne, mislim da ni dovolj cenjen. Glede sledilcev mi je pa čisto jasno, da fantje veliko rajši pogledajo lepo postavo kot medaljo okoli vratu. 

Pazite, kaj objavljate na družbenih omrežjih?

Včasih nisem, sedaj pa. Odstranila sem tudi vse provokativne fotografije z mojega Instagram profila. Zavedati se moram, da vse, kar objavim, lahko pride v novice, z dodanimi začinjenimi naslovi, ki pritegnejo bralce. Poleg tega želim, da so moje fotografije kar se da realne, ne samo popolne. Tudi fotografije s tekmovanj, kjer moj obraz ni v najlepšem stanju (smeh).

Kot rečeno. Slovenija je v preteklosti premogla številne odlične judoistke, ki so se domov vračale z odličji z največjih tekmovanj. Je to za vas breme ali dodatna motivacija?

Slovenija tudi sedaj premore številne odlične judoistke. Večinoma gledam nase in na svoje rezultate. Vesela sem za rezultate drugih, vendar to name nima posebnega vpliva. To zame ni breme, mogoče bolj dodatna motivacija. Medalje iz preteklosti mi dajo vedeti, da se vse da, kljub razmeram, ki jih imamo v Sloveniji.

Ob judu ste nekoč trenirali tudi ritmično gimnastiko (pa kajak, atletiko ipd.). Učili ste se igrati klavir, hodili k verouku ... Kaj vas je prepričalo, da ste se odločili prav za judo in kaj ima ta, česar drugi športi nimajo? Zakaj ste se zaljubili prav v judo in ne katero drugo borilno veščino?

K odločitvi so definitivno pripomogli moji rezultati. Že prvo leto treniranja juda sem postala najboljša tekmovalka iz vseh ljubljanskih šol. Zanimivo je tudi dejstvo, da sem v prvih sedmih letih z vsakega tekmovanja domov prinesla medaljo, tj. 68 medalj, od katerih je 49 zlatih. 

Pri judu mi je všeč, da je borilni šport brez udarcev v glavo oz. udarcev na sploh. Temelji na disciplini in spoštovanju drug drugega. Všeč mi je, da je v judo vključeno celo telo in da je pomembna tako tehnika, kondicija, moč, eksplozivnost in trdo delo do uspeha. 

Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!

Pri vašem športu je problematično zbijanje teže pred tekmovanji, saj gredo nekateri včasih v ekstreme. Marsikdo tega dela borilnih športov sploh ne pozna. Kako sami zbijate težo in koliko pred tehtanjem se to začne?

Zbijanje teže je eno izmed težjih delov tekmovanja. Zbijam od pet do šest kilogramov, odvisno koliko tehtam v tistem trenutku. Na splošno se kar se da zdravo prehranjujem, pred tekmami pa to še zaostrim. Dva tedna pred vago zmanjšam količino hrane in to nadomestim z večjim vnosom tekočine. Hrana, ki jo zaužijem, mora biti kvalitetna. Zadnji teden začnem še bolj zmanjševati količino hrane, prav tako pa tudi vnos tekočin. Ves čas spremljam svoje počutje, da mi ne pade odpornost, da imam vseeno dovolj energije ... Zadnja dva dneva nastopi stradanje in mučenje. To pomeni minimalen oz. ničelni vnos hrane in pijače, hkrati pa trenirati dobesedno v plastiki, da iz sebe iztisneš še zadnje kapljice tekočine. Ko moje telo tehta 57 kilogramov od moje sline ostane samo pena, usta so suha, telo ni sposobno več izločati tekočine in videti sem kot okostnjak. Takrat samo ležim v postelji in čakam na vago. 

Kako je vaše življenje drugačno od vaših sovrstnic? Nekoč ste dejali, da ne želite zaradi športa zapraviti mladosti. Ste se lahko izživeli? Koliko vsakodnevnih odpovedovanj terja vrhunski šport?

Definitivno je moje življenje čisto drugačno od mojih sovrstnic. Že zaradi prioritet, mišljenja, organiziranosti samega dneva. Tudi način in količina prehranjevanja. Poleg tega sem dokaj javno izpostavljena oseba in moram paziti, kakšen vzor dajem drugim, predvsem mlajšim. 

Ne, ne želim zapraviti mladosti. Vseeno pa vem kje so moje prioritete in kaj je primerno ob določenem času. Ko je sezona pomembnih tekem, je jasno, da ne hodim v klube in ne ponočujem. Takrat je pomemben fokus in dobra rehabilitacija. Ko je čas za sprostitev, pa znam tudi to zelo dobro izkoristiti in si dam duška. 

Namesto besede ''odpovedovanje'' bi raje uporabila ''odločitev''. Vrhunski šport terja ogromno vsakodnevnih manjših, a pomembnih odločitev. Včasih so te zelo težke in moraš imeti močan karakter. Pri meni sploh, kar se tiče prehrane in druženja. 

S čem ste se v življenju do zdaj najtežje sprijaznili?

Da je vrhunski šport umazan. Marsikdo je ob tebi samo, ko imaš rezultate in imajo od tebe korist.

Kaja še naprej sanja o zlatu na olimpijskih igrah. Pri 22 letih ima časa še dovolj.
Kaja še naprej sanja o zlatu na olimpijskih igrah. Pri 22 letih ima časa še dovolj. FOTO: Instagram

Če bi lahko spremenili eno pravilo v vašem športu, katero bi to bilo?

Trenutno mi na misel ne pade nič pametnega.

Judo ni ravno šport, s katerim bi človek bajno zaslužil. K sreči ste zaposleni pri športni enoti Slovenske policije. Kako težko je najti sponzorja? Se morate s tem ukvarjati sami?

Na žalost je res tako. Brez zaposlitve pri Slovenski policiji in sponzorjev, ki si jih sama priskrbim, ne vem, kako bi shajala. Na tem mestu bi se zahvalila predvsem podjetju Akrapovič, d. d. in Red Bull. 

Treniram dvakrat na dan in delam faks, ki ga plačujem. Poleg tega imam ogromno priprav in tekem v tujini. Časa za delo poleg vsega tega na žalost ni. Kar nekajkrat sem sicer iskala delo vsaj za par ur na dan, vendar vsi želijo, da delam eno izmeno, kar ni mogoče. Nekaj časa sem delala kot natakarica ob nedeljah, občasno tudi obe izmeni, vendar se je to hitro poznalo na kvaliteti treningov. 

V klubu imamo nekoga, ki išče sponzorje. Žal pa sem od evropske medalje in olimpijskega 5. mesta dobila samo avto od Avto Moste, za katerega sem zelo hvaležna, in vse, kar paše zraven – tj. zavarovanje pri Regiagroup in Bartog gume. Zato sem začela iskati sponzorje tudi na lastno pest. Iskanje sponzorjev je zelo težko, sploh v času covida in krize in mi vzame veliko časa. 

Kakšen vpliv je imel na judo in judoiste brazilski jiu jitsu v zadnjem desetletju?

Iskreno ne bi vedela. Pri brazilskem jiu jitsu je poudarek predvsem na tleh, v parterju oz. newazi. Judoisti se lahko od njih naučimo novih tehnik, ki v judo svetu niso tako poznane. Tudi sama se na vsake toliko časa udeležim treningov BJJ v BTC-ju pri trenerju Carlosu Maii.

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV

Piškotki

To spletno mesto uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.

Omogoči uporabo piškotkov za ogled video vsebin, za boljše delovanje in napredno oglaševanje in si ob pregledu vsebin zagotovi optimalno uporabniško izkušnjo. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.


ISSN 2630-1679 © 2024, Moskisvet.com, Vse pravice pridržane Verzija: 325