Jose: ''Žal ljudje podlegajo prepričevanju, da je 'druga' stran slaba, neumna in celo zlobna in kmalu to postane njihovo prepričanje''

Mnogi se vas spominjajo kot polovice dueta Murat & Jose, a Joseph Nzobandora ni le raper, glasbenik, pač pa tudi dramaturg, plesalec, scenarist, igralec in pravnik. Kaj počnete te dni? Zadnje čase o vas ni kaj dosti brati, kar pa ne pomeni, da ste izginili z odrov. Še vedno redno nastopate, le publiko ste zamenjali ...

Res je, moje glavno delo poteka na odru, najsi bo to kot glasbenik ali kot igralec. Ne morem reči kot plesalec, ker to nisem, čeprav nastopam v nekaj plesnih predstavah, kjer tudi plešem. V teh dneh oziroma že več kot dva meseca, ko ni predstav, pišem nove komade, imamo vaje prek aplikacije Zoom za novo predstavo, največ dela pa sem imel s preureditvijo vrta. (smeh)

Vaš zadnji glasbeni projekt z Muratom je bila skladba Nekineki z JAMirkom. Je ''v paci'' že kaj novega? Morda tretji album? Z glasbenih odrov vendarle še nista ''izginila'', projekt Murat & Jose še naprej tli.

Z Muratom sva posnela en komad, ki je v zadnji fazi miksa, v načrtu sva imela posneti še dva komada, ko se je zgodil razglas epidemije. Sicer imava še nekaj zanimivega materiala, nekaj smo ga predstavili tudi na akustičnem koncertu na letošnjem Kavčfestu z ekipo Cacio e pepe. Ne razmišljava o albumu, bolj sva osredotočena na posamezne komade.

Zakaj Murat & Jose in ne Jose & Murat? (smeh)

Zato, ker se Murat vedno sili v ospredje. (smeh) Ne, zezam se. Ko pišeš besedilo za rap komad, velja pa tudi za druge zvrsti, si posebej pozoren na to, kako besede tečejo. Nama se boljše sliši Murat & Jose kot obratno. 

Številna vajina besedila so bila zelo poučna, z močno in tudi večplastno sporočilnostjo. Borili ste se proti ksenofobiji, nasilju, vojnam, predsodkom, diskriminaciji, stereotipom, propagirali strpnost, odprtost. Glede na to, da ste sami temnopolti, ste se zaradi barve kože verjetno s tem soočali tudi sami. Kako se je od takrat, ko ste peli ''A že veš kaj so skini nardil Belini'', pa do danes situacija v Sloveniji spremenila? Smo Slovenci kot narod postali kaj bolj odprti do drugačnosti, manj nestrpni? Pred 15 leti ste dejali, da opažate vedno več nestrpnosti pri starejših, da so mladi vedno bolj odprti za različne in drugačne stvari. Po prebiranju raznih forumov se zdi, da smo še vedno zelo primitivni v svojem obnašanju, posebej ko se skrivamo za profili na družbenih omrežjih ...

V tem trenutku se nestrpnost do drugačnosti najbolj kaže v nesprejemanju drugačnega političnega prepričanja. Tudi v času nastanka komada Od ljudi za ljudi je bila prisotna, Murat začne svojo kitico takole: 

"Preveč negativnosti povsod okol mene, 

ko pogledam ljudi drug prot drugmu nastrojene.

Politična, verska in rasna nestrpnost,

sovraštvo, hinavščina in zahrbtnost."

Žal ljudje podlegajo prepričevanju, da je "druga" stran slaba, neumna in celo zlobna in kmalu to postane njihovo prepričanje. Ne obstaja druga stran. Obstaja pa zelo močna politična agenda, ki spodbuja sovraštvo in razdvajanje ljudi. Vsi bi se morali upreti taki politiki, saj nima veze z resničnostjo. Morali bi se nehati pogovarjati o politikih in se začeti pogovarjati o politiki. Ne, kdo je kaj rekel in naredil, ampak kaj je kdo rekel in naredil. Predvsem pa moramo dojeti, da so za sprejemanje pomembnih odločitev nujni dialog, soočenje mnenj in konstruktivna razprava.

Z Muratom sta zelo dejavna v gledališču. Nazadnje, če se ne motimo, smo vaju lahko gledali v avtorski glasbeno-pripovedni interaktivni predstavi Ritmično škatlaste pravljice. Sami vodite ''brezdomno'' gledališče MalihVelikih, za katerega ustvarjate predstave in poskrbite za vse od A do Ž; za zasnovo, glasbo, besedila ... Kdo vas je navdušil nad gledališčem in zakaj predstave za otroke?

Gledališče MalihVelikih sem ustanovil zaradi želje po ustvarjanju svojih avtorskih predstav. Vsega od A do Ž seveda ne morem sam. Za scenografijo in lutke, kadar so del predstave, vedno poskrbi tisti, ki to obvlada. Zelo rad sodelujem z Nevo Vrba, ker mi je njen likovni izraz res super. Tudi koreografija je pomemben element, za kar poskrbi Tjaša Jerak. Sicer pa svoje ideje vedno razvijam z ekipo na vajah. 

Gledališče me je navdušilo, ko sem stopil v njegovo zaodrje in začel ustvarjati. K sodelovanju pri moji prvi predstavi v profesionalnem gledališču me je povabila režiserka Mateja Koležnik, ki me je videla v videospotu za komad V letu 00. Šel sem na nekakšno avdicijo za vlogo in bil sprejet. Odkril sem novo dimenzijo raziskovanja človeka, človeške psihe in nov način ustvarjalnosti. V predstavah za otroke sem začel igrati kasneje, na povabilo direktorja Mini teatra. Kar mi je všeč pri predstavah za otroke, je bolj neposreden način nagovarjanja. V Gledališču MalihVelikih so predstave vedno v določeni meri interaktivne. Sploh Ritmično škatlaste pravljice, ki so nekaj vmes med predstavo in koncertom.

Z rapom ste nagovarjali mladino, starejše, najmlajša ušesa so nekaj povsem drugega. Kako in s čim jih nagovarjate?

Ugotovil sem, da so otroci občinstvo, ki najbolj vpija, kar jim imaš povedati. Naše predstave imajo vedno jasno sporočilo, ki se tiče vrednot, ki jih želim posredovati. V priredbi Petra Klepca je to sporočilo o dobroti in o moči ljubezni. V muzikalu Afriško sonce je govora o skrbi za naravo, predstava Super Brina govori o prijateljstvu in o uničevalni moči pohlepa in sebičnosti. Vedno pa je sporočilo podano v zabavni in napeti zgodbi in kar je za nas bistveno, z veliko glasbe in songov.

Kot otrok ste želeli postati pisatelj. Kako žive so še te sanje?

Hja, pravzaprav sem v tej karanteni začel pisati svojo prvo zgodbo, ki ima namen iziti v knjigi. Tako da delam prve negotove korake.

Album V besedi je moč je letos postal polnoleten. Kako danes gledate na tiste čase, ko sta z Muratom ustvarila številne glasbene uspešnice, kot so Na izi, Spredizadi, Od ljudi za ljudi, pa pred tem V letu 00, ki so rap klasike. Jih kaj pogrešate? Kateri prizori so se vam ob omembi albuma prvi zvrteli pred očmi?

Ko pomislim na čas, ko sva z Muratom izdala album V besedi je moč, se najbolj spomnim časa pred tem. To je bil čas, ko so komadi, ki so na plati, nastajali. To je bil čas, ko smo hodili na hiphop dogodke, kjer so vrteli glasbo naši prijatelji DJ-ji in kjer smo se srečevali z vsemi tistimi, ki nas je družila ljubezen do te glasbe. To je bil čas, ko smo verjeli, da lahko z glasbo spreminjamo svet. Prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil, je bil eden prvih koncertov po izidu albuma. Nastopali smo v Kranju zunaj na trgu, midva z Muratom, Semo kot spremljajoči vokalist in najin koncertni DJ Fu. Trg je bil nabito poln in ko sva začela repati, so ljudje repali z nama. Takrat sem dojel, da se uresničuje moja želja iz komada Poslušaš rap?: 

"... ker nočem sam, da se me sliš,

ampak da se mi prsluhne,

da folk čekira, kadar Jose bruhne

svoje misli, vpete v besede, zložene v rime,

spustite jih v možgane, kadar vas tko prime."

Je od takrat ostala še kakšna zabavna anekdota, ki je še niste delili s svetom in bi bil zdaj pravi čas?

Veliko zabavnega se je dogajalo. Ena bolj smešnih stvari, ki se jih še kdaj spomnim, je bila, ko sva nastopala v Mariboru na Štuku. Ena najina fenica je bila v prvi vrsti na sredini. Nekje od polovice koncerta naprej se je očitno odločila, da naju bo slekla. Kadarkoli sva bila na odru spredaj na sredini (in to je seveda najboljše mesto), nama je odvezovala superge in poskušala zvlečt dol kratke hlače. Itak sva nosila raperske ohlapne kratke hlače, tako da je imela lažje delo. Spomnim se, da ji je enkrat pri Muratu skoraj uspelo. Murat je med rapanjem z roko hitro prijel za svoje hlače, in sta se začela borit, ona je vlekla dol, on gor. Murat je bil seveda močnejši, najbrž ga je pa tudi strah pred tem, da bo ostal brez hlač na odru, podžgal, in ji je iztrgal hlače iz rok.

Glede na to, da ste na hiphop sceni tako ali drugače prisotni že več kot dve desetletji, kaj vam je všeč glede današnje scene in kaj ne?

Pri današnji sceni mi je všeč to, da je zelo raznolika. Slišim veliko različnih stilov repanja in predvsem slišim avtentičnost. Všeč mi je tudi to, da se raperji z različnih koncev Slovenije povezujejo, da ne obstajajo prepreke lokalnega značaja. Po tem bi se lahko zgledovali.

Kaj od slovenskega in tujega rapa posslušate te dni?

Zadnje čase ne poslušam veliko rapa. V času karantene sem poslušal Emkeja, pa Mrigota in Gheta. Od tujih pa mi trenutno najbolj sede Sampa The Great.

Se spomnite svoje prve rime, ki ste jo prelili na papir?

Ne. Moje prve rime so bile pesmice v prvem razredu osnovne šole. Ko sem začel pisati rap komade, pa sem začel v angleščini. Šele v srednji šoli me je Murat navdušil nad pisanjem rapa v slovenščini.

V preteklosti ste delali na sodišču, opravili pravosodni izpit ... na koncu pa izbrali gledališče in glasbo. Pa vendar ves vložen trud verjetno ni bil zaman. Kaj vam je dalo pravo, kar vam druge stvari morda niso ali ne bi mogle?

Dobro vprašanje. Pravo sem šel študirat, ker me je zanimalo, kako deluje družba, kako je urejena, mesto koncepta pravičnosti v družbi. Ker pravo ureja praktično vsa področja človekovega delovanja, mi je bil prek študija omogočen vsaj delni vpogled v vso to razsežnost. Tekom študija me je vedno bolj začel zanimati človek v družbi. Začel sem se zanimati za človekove pravice. Z ekipo Pravne fakultete sem šel tudi v Strasbourg na mednarodno tekmovanje iz prava človekovih pravic. Postalo mi je jasno, da so pravila odsev načel in vrednot, ki veljajo v družbi. Vendar pa je potreben nenehen trud, da se v poplavi pravil ne pozabi na načela in vrednote, ki morajo biti njihova podlaga.