Izpoved Slovenca: 'To ni bil znak šibkosti, ampak da sem bil predolgo močan'

Ko govorimo o moških, ki zdržijo vse novodobne izzive, si jih predstavljamo kot stebre - marljivo delajo, spretno rešujejo in ne jamrajo. Toda v tišini teh stebrov se pogosto kopiči nekaj, kar se ne vidi navzven - izčrpanost, ki se lahko konča z izgorelostjo.

Tudi gospod N. je bil eden izmed tistih, ki so mislili, da se izgorelost ne more zgoditi njemu, vse dokler ni nekega popoldneva preprosto obstal. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako je prepoznal znake, kaj se je naučil in - predvsem - zakaj bi si morali moški dovoliti biti utrujeni, še preden je prepozno.

Na žalost zelo dobro. Bil je ponedeljek zjutraj, običajen začetek tedna. Že dlje časa so bili precej divji, ampak me je prav tako že dlje časa lovil občutek, da bo enega teh dni preprosto vsega preveč. Zbudil sem se, oblekel srajco, in ko sem hotel vstati, se mi je stemnilo pred očmi. Živo se spomnim tega občutka, ko nisem vedel, kaj je z mano, kaj je z mojim telesom in potem samo - paf. Nisem mogel več naprej. Takrat preprosto veš, da to ni več utrujenost, ki jo lahko reši en vikend v toplicah in potem nazaj na stare tire - ne. Ta utrujenost se je kopičila tako dolgo, da tudi sam nisem več videl, kako bi se kadarkoli sploh sestavil. Pa saj, kot vedno in vedno vse slabe stvari, se je tudi ta pojavila zelo neopazno - manj sem spal, spil malo več kave in oddelal še kakšno uro viška. Ko si enkrat tako globoko v svojem poslu, si ur niti ne šteješ več. Vedno sem uspešno našel razlog, da nisem počival- "še ta projekt, še ta stranka". Ko pa so prišli panični napadi, sem se prvič začel zavedati, da je čas za spremembe. Pa mislite, da sem se že takrat ustavil? Ja, seveda (smeh). Sem si enostavno razložil, da sem samo pod stresom, ampak me je kmalu telo izdalo.

Izgorelost je uradno priznano zdravstveno stanje. Najpogostejši znaki so stalna utrujenost, nespečnost, zmanjšana motivacija, razdražljivost, pozabljivost in občutek praznine.

Ker si ne dovolimo priznati, no, v resnici "ne smemo" priznati. Že od malega nas učijo, da moramo biti močni, da ne smemo jamrati in da je edini problem to, da nisi delal še več. Da nisi dal več od sebe in bi potem mogoče imel boljše rezultate. Ne vem, mogoče je bilo tako samo pri nas. In potem pač delaš - še malo več in še malo več, dokler ne zmoreš več. Pri meni je bilo prav tako. Ko mi je zdravnik prvič omenil besedo "izgorelost", sem se mu skoraj zasmejal, nisem ga mogel vzeti resno. Izgorelost? Pri meni? Zdelo se mi je, da se dela norca. Jaz, ki vedno zdržim? Takrat se še nisem zavedal, da pa je bila prav v tem težava.

Statistike kažejo, da moški redno precenjujejo stanje svojega psihičnega zdravja. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje ima kar eden od štirih moških znake izgorelosti, vendar se jih le majhen delež odzove že na prve znake. Največ jih stanje pripisuje "napornemu obdobju", kar pogosto vodi do hujših posledic.

Najprej sem hotel vse popraviti z akcijo, tako kot vedno. Naredil sem si načrt - najprej počitek, sprehodi, zdrava hrana in tako dalje. Ampak ravno v tem je "štos" - izgorelost ni stvar urnika.

Telo ne potrebuje načrta, ampak potrebuje čas. Največ, kar mi je takrat pomagalo, je bilo to, da sem začel hoditi k psihoterapevtki. Tam sem prvič naglas izrekel, kar sem že dolgo zadrževal v sebi - da sem utrujen od dokazovanja. Da sem ves čas hotel biti popoln, v službi, doma, povsod. In nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem to izrekel naglas. Prvič se mi je zdelo, da sem odložil nahrbtnik, ki sem ga nosil deset let.

Raziskave kažejo, da moški redkeje poiščejo psihološko pomoč, vendar tisti, ki jo poiščejo, hitreje okrevajo. Prav tako je okrevanje bolj dolgoročno. Psihoterapija ni oblika jamranja, ampak orodje, s katerim se naučite prepoznati svoje meje in jih spoštovati.

Zdaj imam jasna pravila. Po sedmi uri zvečer ne preverjam več službene pošte. Včasih grem v gozd brez telefona in če mi telo pove, da sem na robu, se ga trudim tudi poslušati. Prej sem mislil, da je počitek enako lenoba. Ampak če se dovolj hitro ne naučiš, da je počitek nuja, si ga telo rado kar samo vzame. Če ne napolniš baterije, ti nobena volja ne bo pomagala.

Izgorelost se najpogosteje ponovi v prvih dveh letih po okrevanju, če človek ne spremeni svojih navad. Strokovnjaki priporočajo jasne meje v organizaciji svojega dneva: dovolj spanja, redni obroki, gibanje in - paradoksalno - čas brez produktivnosti.

N. danes pravi, da mu je izgorelost spremenila življenje, čez nekaj časa celo na boljše: "Ko si na tleh, nimaš več kam bežati in takrat nimaš druge, kot da dobro pogledaš vase". In kot opozarjajo strokovnjaki, izgorelosti ne premagaš zlahka, temveč gre za dolgotrajen proces, ki zahteva obilico vztrajnosti, prilagajanja in potrpežljivosti.