Kako je biti športni upokojenec?

Trenutna situacija je zaradi covida-19 že sama po sebi rahlo čudna. Po eni strani je super, ker mi ni več treba živeti v stresu in konstantno razmišljati, kaj bom naredil, da bom lahko še boljši. Bistveno več sem lahko doma. A ko si toliko let v športu, razviješ rutino in točno veš, kdaj in kaj v določenem delu leta počneš. Včasih imam zato občutek, da sem neproduktiven, in se kar težko sprostim ter si dopovem, da pa lahko kakšen dan tudi samo uživam. Ko si tako motiviran in zagnan, ko sem bil jaz, in ta zanos izgubiš, se težko soočiš s tem, da nisi nič naredil. Drugače pa je super. Covid-19 je sicer malce poslabšal situacijo, ker prav daleč ne moreš iti, ampak se znajdemo.

Že kaj pogrešaš tekmovalni ritem? Adrenalin? S čim zdaj nadomeščaš potrebo po tovrstnem vznemirjenju?

Lani sem veliko vozil motokros. Odločitev o slovesu je v meni namreč začela zoreti po koncu lanske sezone, samo tega nisem javno oznanil, ker sem upal, da bodo izpeljali svetovno prvenstvo, a je zaradi covida-19 na koncu vse skupaj odpadlo. Zdaj hodim na turno smuko s prijatelji. Drugega kot to zdaj tako nismo mogli, ker je bilo vse zaprto. Skušamo uloviti kakšen "powder" (pršič, op. a.). Včasih pa grem z avtom na dirkališče. To je potreba, ki ji moram zadostiti, tako kot se moram nahraniti. Adrenalina mi torej ne manjka.

Med treningom česa pa smo te ujeli?

Med treningom kondicije. Z Red Bullom sem že dogovorjen, da bom v prihodnosti delal na projektih, kot je bil tisti z jetpackom, in na dogodkih, kot je bil Red Bull Samo gas na Kaninu. Za te stvari moram biti tudi fizično pripravljen, ni mi pa treba biti točno določeno natreniran kot za ski cross, za katerega potrebuješ specifično moč in gibe. Splošno fizično pripravljen pa moram biti že zaradi tega, ker sem telo zadnjih 15 let obremenjeval 100-procentno. Vrhunski šport ni zdrav in dostikrat ne treniraš zdravih stvari. Svoje telo moraš zato spraviti v neko normalno delovanje, pripraviti za neko normalno življenje. Vsak šport, ki ga treniraš, terja svoj davek na telo. Smučarji imamo zaradi specifike tega športa kratke iliopsoase. To počnem torej tudi zato, da ne bom ravno invalid.

Omenil si, da boš nadaljeval delo z nekaterimi sponzorji. Filip Flisar torej ne bo kar tako izginil z medijskega radarja oz. še ni rekel zadnje besede.

Nisem. Te stvari rad počnem. Rad snemam, rad sem pred kamero, tako da – vsaj tak je plan – me bodo imeli ljudje še možnost videti. Upam samo, da jim ne bom šel na živce (smeh).

Po tvojem odhodu je v smučarskem krosu za nas Slovence zazevala precejšnja praznina. Kako do novega Filipa Flisarja? Pogojev za trening doma praktično ni ... Pa tudi šport je zelo zahteven, saj moraš biti na eni strani odličen smučar, zraven pa, če uporabim tvoje besede, malo 'f**njen'.

Na žalost je situacija s podmladkom bolj slaba, ne zgolj v ski crossu, tudi nasploh v alpskem smučanju. Tudi alpinci se namreč soočajo s to težavo. So mladi, ki prihajajo, a so stari šele 13 let in manj. Vmes je nastala ogromna luknja. Iz nič bo težko kaj narediti, zato se je v tem trenutku najbolje posvetiti omenjeni mladini, da se razvijejo v dobre smučarje in se iz njih v bodoče kaj naredi.

Novega Filipa Flisarja torej še ni na obzorju?

Zaledje je trenutno slabo. Če bom lahko pri izboljšanju situacije kako pomagal, bom to skušal. Pogoji za trening pa so v Sloveniji žal zelo slabi. Na Kapah se sicer trudijo in imajo tudi štartna vrata, da lahko "fročeki" malce okusijo ta šport in vidijo, če jim je všeč. Če želiš kaj resnega, pa moraš iti, tako kot jaz, v tujino.

... in se podpirati sam.

Oziroma imeti nekoga, ki te. Sam moraš najti pot do sredstev, kar pa ni lahko. Če bo kdo potreboval mojo pomoč, sem mu na voljo. Prevelikih trenerskih ambicij sicer nimam, ker imam v prvi fazi druge načrte – to so že omenjeni projekti – če pa bi videl, da kdo zares potrebuje pomoč, mu jo bom vedno ponudil. O tem ni dvoma.

Že dobri dve leti si v vlogi starša. Kakšen oče je Filip Flisar?

Mislim, da sem dober oče. Vsaj trudim se. Vsak starš se trudi po najboljših močeh, tudi jaz se. Moja prednost je ta, da sem v življenju videl toliko enih stvari, da ne živim v kalupih. Veliko sveta sem videl in imel priložnost spoznati veliko fantastičnih ljudi ter pridobiti veliko izkušenj. To mi je dalo širino, ki jo lahko dam svojemu otroku in ga ne zakalupiram, da bo postal klasični "jamravček", ki se bo p**dil na vlado in na Facebooku pisal komentarje, ampak bo odprte glave in ne bo ozkogled. Čeprav imam sam specifično športno znanje, jo nočem siliti v nič. To je ena stvar, ki je pri starših res ne prenesem. Da ti svoje neizpolnjene želje projicirajo prek otroka in ga v nek šport silijo. Tak otrok nato pri dvanajstih, trinajstih, ko začne malce razmišljati, reče 'hvala lepa.' Ne vedno, a v veliko primerih je tako. Podpiral bom hčerkine želje, predvsem pa jo usmerjal in skušal zadržati na pravi poti, če bo kdaj kam skrenila. Ne nujno v slabem smislu. Ljudje se iščemo in včasih zaidemo. Tudi sam sem. To se zgodi vsakemu.

Kako te je očetovstvo sicer spremenilo?

Zdaj, ko je Sofia stara dve leti in pol, je bistveno lažje. Treba se je zavedati, da sem zelo ambiciozen človek, ki nenehno leta gor in dol. Če sem pet minut na miru, se že počutim neproduktivnega. Ko dobiš otroka, na začetku to odpade, zato je bil to zame manjši šok in sem se moral privaditi. Ko imaš otroka, ne gre vse na hitro. Še zdaj se privajam. Prvi dve leti sta – in to ve vsak starš – sicer lepi, da me kdo ne bo napačno razumel, ampak naporni. Zdaj je drugače. Zadnjič sem jo dal prvič na smučke, pa ne, da bi postala smučarka. Ker je bil pač sneg. Zdaj lahko počnem že bolj fotrovske stvari, saj me razume, reagira in se z mano pogovarja. Crkujem od smeha. Gobezda, da crkneš, in včasih izusti take stvari, da samo začudeno pogledam. Zadnjič sem nekaj kuhal in mi je rekla: 'Mmmm ... Temu se reče dobro kuhanje!' Jaz pa: 'Od kje pa tebi zdaj to? Kje si to čula?' Res je luštno.

Pa če se še malo vrnemo k športu. Kaj bi si želel vedeti na začetku svoje športne poti, pa nisi?

Mora kariera se je kar dobro razpletla, čeprav je bila pot težka. Potem ko sem se nehal ukvarjati z alpskim smučanjem, sem bil bolj ali manj v ski crossu prepuščen samemu sebi. Na začetku sta bila poleg Simon Jecl in Aleš Stadler, sicer pa nisem imel nobene ekipne podpore. Po eni strani je bilo to slabo, ker se nisem mogel fokusirati na zgolj športne stvari, saj sem bil za vse sam, po drugi strani pa mi je dalo ogromno znanja za življenje naprej. Vsako leto sem si moral znova pridobiti sponzorje, izpolnjevati pogodbene obveze, pridobiti denar, plačati trenerje, serviserje, fizioterapevte ... Dokaj zgodaj sem se naučil, da sem odvisen sam od sebe. Da ne morem čakati na trenerja, da me bo naredil dobrega. Trener je namreč kot lopata. Brez lopate ne moreš kopati, ampak lopata pa sama od sebe tudi ne koplje. Sam moraš vedeti, kaj boš skopal, toda boljšo, kot imaš lopato, lažje boš skopal. Tako je pri trenerju. Ljudje se pogosto preveč zanašajo nanje. Naloga trenerja je, da iz tebe potegne ves tvoj potencial. Trener pa ne čuti, ni na štartu. Ti si na štartu in ti najbolje veš, kaj potrebuješ. Sam sem imel to srečo, da sem to dosti hitro 'skapiral', ker sem bil sam. Če bi to prepozno spoznal, bi lahko rekel, da je to tista stvar, ki bi jo želel vedeti prej. Sicer pa ne bi ničesar spreminjal, ker se mi zdi, da je bila moja pot kar okej.

Kot uspešen in prepoznaven športnik si moral prenašati ne le breme pričakovanj športne javnosti, ampak si moral kot javna oseba prenašati tudi "breme" vzornika, kar je po eni strani blagoslov, po drugi pa tudi dodaten pritisk in odgovornost. Ljudje te imajo radi. Očitno si bil pri tem uspešen. Verjetno prav zato, ker si bil vedno pristen, vedno ti, ker nikoli nisi igral. Kako težko je bilo biti lik, po katerem se ljudje zgledujejo?

Ni bilo pretirano breme – ravno zaradi tega, ker nikoli nisem 'špilal'. Vedno sem povedal to, kar sem mislil. Tudi kakšno sranje sem že naredil – tako kot vsi drugi. In takrat nisem bežal od odgovornosti, ampak sem stopil pred kamere in rekel: 'Glej, kaj naj?' Nikoli se nisem pretvarjal. Je pa res, da ima prepoznavnost poleg dobrih tudi slabe strani. Ko narediš sranje, te vsi vlačijo po zobeh in izpadeš največji kriminalec. Pogosto ne moreš iti v miru ven jest in v miru početi še marsikaj drugega. Včasih ti gre to na živce, a odtehtale so druge stvari, kot je bil na primer obisk kakšne bolnišnice in otrok. Enkrat sem obiskal na smrt bolne. Neprecenljivo je, ko nekomu polepšaš zadnje trenutke življenja, ne samo dneva. To, da lahko zaradi svoje prepoznavnosti narediš kakšno plemenito stvar, odtehta breme slave. Po družinski tragediji v Gerečji vasi smo Gajser in drugi priskočili na pomoč dečku in njegovemu stricu s tem, ko smo svoje rekvizite podarili v dobrodelne namene, nato pa so jih prodali za velik denar. Sam sem podaril čelado s svetovnega prvenstva v 4-krosu z gorskimi kolesi. Na ta način lahko pomagaš in to je lepo. Nikoli pa se s tem nisem preveč obremenjeval. Vedno sem se fokusiral na to, da sem najprej športnik, po karakterju pa takšen, kakršen sem. Na srečo sem veliko ljudem všeč, enim grem sicer 'ful' na živce, ampak tako pač je, vseh tako ne moreš zadovoljiti. Vedno sem se osredotočal na to, da bom dober v tem, kar počnem, tisto poleg pa je, kakor pač je. Ne morem biti nekdo drug. Razen, če bi 'fejkal', tega pa nisem hotel.

Smučarski kros je kontakten šport. Kdo je bil najbolj umazan tekmec in s kom v smučarski karavani si spletel prijateljstva?

Generalno gledano so umazani vsi Francozi. To imajo zapisano v svojem karakterju. Z izjemo šampiona Jeana-Frédérica Chapuisa, ki je vedno vozil 'fer', brez, če se grdo izrazim, dr**nja. On je prišel, odpeljal, zmagal in šel domov. Ostali Francozi so imeli vsi neke fore. Ampak tako pač je. Ljudje so, kakršni pač so. Do zmage pa skuša vsak priti na svoj način. Nihče pa ni bil tako 'svinjski', kot je bil nekdanji trener Francozov, Michel Lucatelli, ki je bil svinja prve klase in je bil tudi eden akterjev afere s hlačami na olimpijskih igrah. Zdaj ko imajo drugega trenerja – Erica Artherja, ki je bil prej pri Američanih – je situacija precej boljša.

Kar se tiče prijateljstev, sem jih spletel ogromno. Dejstvo pa je, da je šlo veliko mojih najboljših prijateljev v pokoj pred mano, saj sem bil tudi sam na koncu del 'stare garde'. Ostali so še Tyler Wallasch, ki je moj zelo dober prijatelj, pa še en Američan, Brant Crossam, in Avstralec Anton Grimus. Od prej je pa še ogromno drugih. Ko me je kdo vprašal, za kaj sem hvaležen športu, sem mu odgovoril, da predvsem zaradi prijateljstev. Ta mi ogromno pomenijo. Imam to srečo, da imam res dobre prijatelje, ne le kolege, in to po vsem svetu. Povsod sem vedno dobrodošel. V Ameriki, v Avstraliji, na Japonskem, v Skandinaviji. Tudi oni so pri meni vedno dobrodošli. Prijatelj iz Amerike Trevor, ki ga sicer že dve leti nisem obiskal – lani zaradi korone, predlani pa, ker je bila Sofija še premajhna – pride v Slovenijo oz. jaz k njemu in to so najboljši časi mojega življenja. Lepo je živeti z zavedanjem, da imaš vedno nekje nekoga, ki ti bo pomagal, če ti tu 'zagusti', in da grem lahko priložnost poiskat kamorkoli.