Natalija Cerar: ''Ljudje se pogosto vrtimo v začaranem krogu in čeprav vemo, da moramo obrniti nov list papirja, se z mislimi vračamo nazaj in si ne dovolimo iti naprej''

Glasba in ljubezen – ena brez druge preprosto ne more. Ljubezen (v vseh svojih oblikah) je bila netivo za nastanek večine najboljših skladb. Tudi vaš nov komad Minil je čas je njen ''otrok''. Govori namreč o dekletu z ''nahrbtnikom'', polnim preteklosti in spominov na staro ljubezen, ki na koncu najde moč, da gre naprej. Ste tudi sami prestali podobno izkušnjo?

Seveda. Mislim, da se s to zgodbo poistoveti marsikdo. Ljudje se pogosto vrtimo v začaranem krogu in čeprav vemo, da moramo obrniti nov list papirja, se z mislimi vračamo nazaj in s tem sami sebi ne dovolimo iti naprej.

Pravite, da večino časa posvečate ustvarjanju glasbe. Kaj sicer še radi počnete v življenju? Stric Google za zdaj še ne ve kaj dosti o vas. Ga lahko malce razsvetlite – s tem pa tudi vse nas? Kdo je poleg glasbenice še Natalija Cerar?

Poleg strastne glasbenice sem tudi študentka prvega letnika na Pedagoški fakulteti, smer Predšolska vzgoja (izredni študij), istočasno pa delam v vrtcu. V prostem času, ko se ne ukvarjam z glasbo, čas najraje preživljam s svojo družino in prijatelji. Poleg tega pa zelo rada rišem in ustvarjam.

V preteklosti ste že sodelovali z nekaterimi velikimi imeni slovenske glasbene scene. S kom bi si nekoč želeli skupaj nastopati ali odpeti duet, če bi bila meja nebo in bi lahko izbirali tudi med svetovno glasbeno smetano?

Četudi bi lahko izbirala med svetovno glasbeno smetano, bi zagotovo v prvi vrsti izbrala Nino Pušlar. Nina mi je res velika vzornica in čeprav je veliko tujih pevcev, ki so odlični, me Nina s svojo karizmo in pozitivno energijo najbolj navdušuje. Občudujem njeno iskrenost in preprostost. Je človek, ki bi ga z veseljem "odnesla domov". (smeh)

Poleg Nine pa obožujem skupino Tabu. Tako kot pri Nini me vedno znova najbolj navdušita njihova energija na odru in dejstvo, da dvorane nikoli ne zapustijo, ne da bi s svojo energijo okužili vse prisotne.

Nase ste opozorili že pri sedemnajstih, in sicer na tekmovanju Slovenska nota. Kdaj pa ste začutili, da ne želite samo brenkati in pisati rim v beležko, ampak da želite svojo glasbo približati ljudem?

Od nekdaj sem želela postati pevka. In zagotovo sem vedno čutila, da si to želim najbolj na svetu, le da temu nisem vedno znala ali celo upala slediti. Trenutek, ki je bil zame odločilnega pomena, je bil moj prvi akustični koncert, ki sem ga izvedla ob spremljavi kitarista Matica Smolnikarja in bobnarja Anžeta Žurbija. In tisti večer sem živela svoje sanje. O tem večeru sem leta pred tem le sanjala in šele ko sem ga živela, sem vedela, da je to to. Takrat sem vedela, da se bom borila, dokler ne bom takih večerov živela vsak dan. Kot da bi mi tisti večer nekdo vlil vso moč in zagon tega sveta ... Ta večer je bil najlepši in najpomembnejši večer v mojem življenju, ker od takrat dalje vem, da želim svojo glasbo deliti z ljudmi, vem pa tudi, da se bom za to trudila na vse načine.

Kaj lahko od vas pričakujemo v prihodnosti? Se na obzorju že izrisuje tudi album ali greste za zdaj še korak za korakom?

Za zdaj grem še korak za korakom, tako da nove pesmi zagotovo prihajajo, vendar vse ob svojem času. Z veseljem pa bi napovedala kakšen svoj koncert, a ga zaradi trenutnih razmer žal še ne morem. Če bi ga lahko, bi bila to zame najlepša novica. Morda kmalu, ko bo spet mogoče. Upamo, da čim prej.

Ustvarjate kaj tudi samo zase?

Ko imam navdih, največkrat zvečer oz. ponoči, ko že vsi spijo, pišem pesmi, ki so za mojo dušo. Te včasih pokažem svojim bližnjim ali pa jih obdržim zase. Velikokrat morajo pesmi “dozoreti”, da te spomini več ne bolijo, včasih pa zgolj menim, da glasbeniki okoli mene marsikaj naredijo bolje, zato delo z veseljem prepustim njim.

Kdo vas je sicer navdušil nad glasbo? In kdaj se je vse skupaj pravzaprav začelo? Kdo ali kaj je zasejalo v vas glasbeno ''seme''?

Kaj pa vem. Začelo se je, ko sem bila še majhna. Ne vem, kdo in kdaj me je navdušil. Vem le, da želim pevka postati, že odkar se zavedam lastnega obstoja (smeh). Že kot majhna sem ob vsaki priložnosti, pa četudi je bilo to le srečanje s sorodniki ali praznovanje, priredila solo nastop. Vedno sem gledala razne glasbene oddaje na televiziji in posnemala pevke, kako pojejo in se gibajo – vse. Pravzaprav so me navduševali vsi tisti, k so v rokah držali mikrofon in peli (smeh). Sprva je šlo za lep glas, lepo pesem, lepe obleke in ves blišč na odru, kasneje pa sem začela občudovati moč nekega pevca in pesmi na človeka. Pri sebi sem opazila, kako sem od nekdaj cenila in občudovala svoje vzornike in kakšno moč so imeli name s svojo pesmijo in svojo energijo. In to je tisto, kar je pritegnilo tudi mene, to, da lahko z nekom delim svoje pesmi in da mu te lahko nekaj dajo in nekaj pomenijo.

Slovenska glasbena scena je precej zasičena in le redkim se uspe prebiti v ospredje. Na vrhu kraljuje le peščica, ostali pa pobirajo drobtinice – če sploh. Kaj vas loči ob ostalih izvajalcev, od konkurence? Zakaj menite, da vam bodo ljudje prisluhnili? Kaj je tista vaša dodana vrednost?

Hm ... dobro vprašanje. Mislim, da sta moji največji prednosti energija na odru in moja neizogibno vidna strast do glasbe, ki se jo po mojem mnenju čuti prav v vsaki pesmi in vsakem mojem nastopu. Hkrati pa tudi ves trud, ki sem ga pripravljena vložiti v to, da mi uspe.

Kljub mladosti imate za seboj že kar precejšnjo odrsko kilometrino. Med drugim ste nastopali tudi v predsedniški palači, s čimer se lahko pohvali le redkokdo. Ob kakšni priložnosti so vas povabili, da ste nastopili tam?

Res je, v predsedniški palači sem dvakrat nastopila kot glasbena gostja, zaradi česar sem zelo počaščena. Nastopila sem na posebni slovesnosti, na kateri je bilo izročeno jabolko navdiha za odkritje prve supernove, pri kateri je nastala tesna dvojna nevtronska zvezda, in na slovesnosti, na kateri je bilo izročeno jabolko navdiha znanstvenikom, ki so razvili rekordno tandemsko sončno celico.

Ob toliko nastopih imate verjetno na zalogi tudi že kakšno zabavno anekdoto z nastopov oz. iz zaodrja? Kdaj vam je bilo sicer najbolj nerodno?

Uf (smeh) ... tistih prvih javnih nastopov sploh ne bom omenjala, ker ne vem, kateri je bil bolj prikupno ponesrečen. Lahko pa omenim enega, ki ni tako zelo daleč nazaj. 

Nastop je bil ravno v poletnem času, ko je bil moj kitarist na dopustu, zato sem rekla, da se bom spremljala sama. Kitaro sem znala igrati, ne profesionalno, ampak spremljala sem se lahko. Ker sem želela, da bi bil moj nastop čim boljši, sem svojega kitarista prosila za pomoč pokazal mi je nov ritem na kitari, ki je res super zvenel ob pesmi. Na nastopu sem imela kitaro od svojega kitarista, saj je bila ta boljša od moje. Igrala sem s trzalico, s katero nikoli nisem marala igrati, a tako je bil zvok boljši. Igrala pa sem tudi ritem, ki mi je bil povsem nov, ker se je le-ta odlično ujemal s pesmijo. In čeprav bi moralo iti potemtakem vse super, se na koncu ni vedelo, ali sem se na oder prišla učit kitaro ali pa samo nimam pojma (smeh). Vsakih nekaj sekund sem se ustavila, preprijela akord in igrala naprej, vmes mi je bilo že tako nerodno, da sem se sama sebi začela smejati. Ja, grozno mi je bilo, saj se mi že res dolgo pred tem ni noben nastop tako zelo ponesrečil in sem bila zato še toliko bolj šokirana. Takrat bi se res najraje pogreznila v zemljo, čeprav se temu zdaj smejem.

Kako ste izkoristili čas pandemije covida-19? Ste se v tem času morda lotili česa, za kar sicer verjetno ne bi imeli časa ali volje?

Veliko časa sem posvetila sebi. Na začetku pandemije, ko sem imela ogromno časa, sem se res veliko ukvarjala s športom, za kar prej nisem imela niti volje niti želje, ogromno sem se ukvarjala z osebno rastjo, veliko več časa pa sem tudi preživela s svojimi brati in sestrami, česar mi prej vse obveznosti niso omogočale v tolikšni meri.

Na kaj si želite, da ljudje naprej pomislijo, ko zaslišijo ime Natalija Cerar, in kaj je za vas največji dosežek, ko gre za glasbo? To, da vas ljudje začutijo, da se prebijete v ospredje, prodrete v tujino, ali morda kaj drugega?

Moja največja želja je, da ob misli name ljudje pomislijo na preprosto punco, ki izžareva svojo strast do glasbe.

Največji dosežek zame pa ne bi bilo to, da bi me vrteli po vseh radiih v Sloveniji oz. po svetu ali da bi bila na vseh naslovnicah in bila tako rekoč “slavna”. Res ne. Zame bi bil največji dosežek to, da bi ljudje verjeli mojim pesmim in meni. To, da bi slišali mojo pesem in rekli: "'matr', ta pesem mi pa res nekaj da," "res mi 'zadogaja' ta pesem". To bo zame ogromen dosežek. In če bom lahko imela svoje koncerte, bom resnično živela svoje večne sanje, dokler te ne bodo prepovedane. Če bo posledica vsega tega to, da me bodo nekoč vrteli po vseh radiih v Sloveniji, bom pa seveda neizmerno srečna.

Kdo je imel največji vpliv na vaš glasbeni izraz in brez koga danes ne bi bili to, kar ste?

V prvi vrsti je to moj dober prijatelj in moj kitarist Matic Smolnikar. On je tisti, ki je verjel vame in je v meni videl potencial, čeprav me je slišal, ko sem bila najbolj intonančno “razglašena” (smeh), ko mi ni šlo nič dobro od rok in ko res nisem bila najboljša potencialna kandidatka za uspešno pevko (ja, tudi to se včasih zgodi). Matic me je ogromno naučil o glasbi in zaradi njega sem lahko danes tukaj, kjer sem. Poleg njega pa so imele vpliv name tudi moje učiteljice petja, prav od vsake sem odnesla nekaj, kar mi danes pride prav.

Kako bi sicer opisali svojo glasbo oz. svoj glasbeni slog?

Pop rokerica po duši in srcu. Samo da se lahko “znorim” na odru.

Pa še malce za šalo, malce zares. Prepevate tudi pod tušem?

Seveda, je to sploh vprašanje? (smeh) Jaz si v kopalnico prinesem skoraj vse ozvočenje. Glasbo dam najbolj na glas, potem me pa eno uro ni iz kopalnice.