Gaber Keržišnik: ''Nekje se moraš najti. Jaz sem se v tem.''

Za začetek. Kako ste zadovoljni z razpletom letošnje sezone motoGP?

Letošnja sezona ni bila slaba. Konec koncev smo dobili celotno sezono, čeprav z nekaj manj dirkami, kot smo računali. Dejstvo pa je, da je na začetku kazalo še slabše in bi prvenstvo lahko v celoti odpadlo, zato sem zadovoljen, da smo v tem kaotičnem letu ter ob številnih odpadlih športih in prireditvah vseeno dobili prvenstvo. Glede tega se ne smemo pritoževati.

Kaj vas je najbolj presenetilo v pozitivnem in negativnem smislu oz. kdo je poskrbel za največje presenečenje?

Dejstvo je, da so bili nekateri, ki so opozorili nase – na primer Joan Mir z naslovom svetovnega prvaka. A za največje presenečenje ne bi izpostavil njega, ampak odlično formo KTM-ovih dirkačev in motocikla, ki je letos očitno dozorel v vrhunski motor, in verjamem, da lahko naslednje leto celo igra glavno vlogo – morda celo pri osvajanju naslovu svetovnega prvaka z Oliveiro in Binderjem. Največje razočaranje? Na neki način bi moral dejati Marc Márquez, ki se je polomil na začetku sezone in ga potem vse leto nismo videli, pa ne bom, ker je bil izjemno požrtvovalen na prvi dirki in želel zmagati za vsako ceno, se hotel po operaciji takoj vrniti na motor, s čimer je pokazal ogromno požrtvovalnosti in dirkaške želje. Zato sta morda največje razočaranje letošnje sezone Maverick Viñales in Andrea Divizioso. Težko bi se odločil med njima. Ker Márqueza ni bilo, sta imela oba veliko priložnost, da bi letos vendarle postala svetovna prvaka, pa sta bila daleč od tega dosežka.

Letošnji format je bil specifičen tudi z vidika prizorišč, saj so nekatera dirkališča dirko gostila dvakrat. Sami niste največji privrženec tega. Kako bi sami prikrojili format, če bo prihodnja sezona podvržena podobnim omejitvam kot letos?

Res je. Nisem privrženec dirkanja na istih stezah, kakor tudi ne tega, da je več dirk v isti državi. Že dlje časa opozarjam, da če je to pravo svetovno prvenstvo, bi morala vsaka država gostiti eno dirko, ne pa da ima Španija štiri, Italija dve in tako naprej. Kar zadeva letošnje prvenstvo, se vzdržim tega mnenja, saj sem vesel, da smo prvenstvo imeli, odločitev, da se na določenih dirkališčih dirka dvakrat zapored, pa je bila sprejeta v sili. Kot se je na koncu izkazalo, to ni bilo tako slabo, saj niso bili isti dirkači v ospredju, ampak se je v enem tednu na istem dirkališču razmerje sil povsem spremenilo. Spremenilo se je vreme in vse skupaj je bilo postavljeno povsem na glavo.

Ker je sezona postregla s toliko različnimi zmagovalci in je bila izenačena, kot že dolgo ne, bi Marc Marquez letos pometel s konkurenco, če se ne bi poškodoval, ali se je konkurenca toliko zgostila?

Ta vprašanja so vedno težka in nehvaležna. Kaj bi bilo, če čebula ne bi 'če' imela ... Sam verjamem, da bi bil Márquez letos lahko prvak. Da je nedvomno zelo močan, borben in požrtvovalen, da si želi zmagati za vsako ceno in je sposoben delati z motociklom stvari, ki jih drugi mogoče niso. To priznavajo tudi ostali dirkači razreda motoGP. Verjamem, da če bi bil Márquez letos del prvenstva, sezona ne bi bila tako zanimiva in bi bil prvak. Takšno je moje mnenje. Lahko pa bi bilo povsem drugače. To bomo videli že naslednje leto.

Letošnja sezona je bila zaradi novega koronavirusa posebna tudi za vas – komentatorje. Prvič v karieri ste dogajanje spremljali od doma. Kaj ste najbolj pogrešali? Hrumenje motociklov na dirkališčih, dostop do dirkačev, navijaški utrip? Verjetno celotno izkušnjo, ki je komentiranje daleč proč ne more pričarati, čeprav ste bili zaradi tega manj zdoma, kar je po eni strani plus?

Če ne hodiš na dirke, si seveda manj zdoma, ampak to ni plus. Sam grem namreč rad na dirke, rad grem na dirkališča, rad potujem, rad sem z ekipo, rad, da imamo svoj dirkaški vikend, da imamo svoj mir in v miru opravimo delo, ki smo si ga zastavili. Absolutno sem privrženec tega, da moraš biti na dirki, če želiš dobro poročati, če želiš dobiti kakšno informacijo iz zakulisja, če želiš vedeti kaj več za popestritev prenosa in vedeti več kot ostali, ki gredo lahko v vsakem trenutku na internet na najbolj obiskane dirkaške strani in tam preberejo nekaj minut staro novico. Če res želiš imeti zgodbo, če želiš imeti nekaj več, moraš biti tam. Navsezadnje tudi komentiranje ni enako, če si doma v studiu. Na dirkališču so vzdušje, dogajanje, vonj, napetost ... in to se čuti tudi v komentarju. Letos nismo hodili na dirke, ker nismo mogli. Restrikcija Dorne je bila, da vsi komentatorji ostanemo doma, zato niso niti organizirali komentatorskih kabin. Imeli smo tudi restrikcijo matične TV-hiše zaradi varnosti novinarjev in se ni hodilo v tujino. To sem sprejel, zato smo delali od doma. Za prihodnja leta si želim in bom težil k temu, da delamo na terenu, ker menim, da je to edina prava pot za kakovosten prenos in produkt, ki so ga gledalci v Sloveniji že v minulih letih super sprejeli.

Čeprav so vas številni ''kavč komentatorji'' obtoževali, da ste navijač tega in onega dirkača, v resnici ne navijate za nikogar. Je težko ostati nepristranski v športu, ki ga ne le komentirate in spremljate kot del službe, ampak ga bolj kot ne tudi živite?

15 let že delam motoGP in 15 let se soočamo z očitki tistih, ki navijajo za Valentina Rossija, da sem blazen navijač Márqueza. Vsi tisti, ki navijajo za Márqueza, pa so prepričani, da moje srce gori za Valentina Rossija. Tega sem se že toliko navadil, da se temu samo še smejim. Tovrstnih očitkov si ne ženem k srcu in te komentarje na neki način celo razumem. Dejstvo je, da komentatorji skušamo ostati nevtralni, dejstvo pa je tudi, da včasih ne moreš ostati nevtralen. Sam nisem nevtralen, nimam pa fanatičnih idolov in ne navijam za nikogar v smislu, da bi bila moja domača soba polepljena s plakati Valentina Rossija in da bi imela vsa moja motoristična oprema številko 46 ali 93. Na dirki navijam za tistega, ki je v tistem trenutku po mojem mnenju presenečenje, spektakularen ali drugi. Redkokdaj navijam za tistega, ki vodi dirko. Vedno sem vesel, če tega nekdo lovi, če se razlika zmanjšuje, če bomo v zadnjem krogu videli boj za zmago. Čim ga prehiti, spet navijam za tistega, ki je zadaj. To namreč pomeni, da je dirka zanimiva in da jo bomo z veseljem pogledali do konca.

Hote ali nehote ste medijska osebnost. Že pred časom ste dejali, da ne berete več komentarjev o sebi. Pa vendar vas je veliko tega doseglo. Kaj je mogoče najbolj bizarna stvar, ki ste jo slišali o sebi?

Res je, spletnih komentarjev ne berem in jih pravzaprav nikoli zares nisem. Morda na začetku, ko sem začel komentirati dirke na televiziji. Sčasoma spoznaš, da to nima nobenega smisla, saj je veliko stvari na internetu neutemeljenih, brezveznih in primitivnih. Če se skrivaš za nekim vzdevkom in se ti ni treba podpisati s celim imenom in priimkom, je zelo luštno nekoga popljuvati. Veliko težje Slovenci koga pohvalimo. Vedno sem vesel, ko me na ulici kdo sreča in reče, da dobro delamo, da rad gleda dirke in ceni naš trud. To mi ogromno pomeni in je neko plačilo za tisto, kar vlagamo v ta šport. Absolutno sprejmem tudi kritiko in sem je včasih tudi vesel. Nemalokrat bolj prija pohvala kot kritika, je pa kritika bolj dobrodošla v smislu, da lahko kakšne stvari popraviš. Kadar mi kdo reče: Veste gospod, saj dobro delate, ampak to in to pa bi morali popraviti, to pa to mi ni všeč, si rečem, mogoče pa ima prav. Razmislim, in če je kritika oziroma pripomba utemeljena, skušam to nemalokrat upoštevati med prenosom. Včasih je v žaru dirke to težko, ko padeš 'notr', ampak skušam te stvari nadzorovati. Nihče ni popoln in tudi mi komentatorji delamo napake. Tudi midva z Boštjanom ali Robijem včasih zgrešiva kakšnega dirkača, kaj narobe rečeva, kaj pozabiva. To se zgodi vsaj enkrat ali dvakrat na dirko, ampak če imaš za sabo tri ali štiri ure prenosa, to sodi zraven in morajo to ljudje razumeti – da to ni tako hudo, da se tega ne bi dalo oprostiti.

Ker ste zvezda stalnica motoGP, ste zelo blizu tej oktanski družini. Kateri dirkači so vas do zdaj najbolj navdušili kot osebe?

Kot osebe so fantje iz ''paddocka'' kar v redu. Meni so bolj ali manj vsi ljubi, eni bolj, drugi manj. Je pa res, da imamo novinarji običajno radi dirkače, ki so korektni do tebe, dirkače, s katerimi ni težav narediti intervjuja in takrat ne gledajo ves čas na uro, ti odgovarjajo s celimi stavki, ne zgolj z 'ja' ali 'ne' ali celo le pokimajo, povedo kaj zanimivega in ne ustvarjajo občutka, da se pri tem dolgočasijo. Takšne dirkače imaš rad. Tak je Dovizioso, super je bil tudi Nicky Hayden. Američani so na splošno vedno zelo odprti. Tak je tudi Rins. Mir je izjemno vljuden fant, tudi Maverick Viñales. So pa tudi taki, s katerimi je težje delati, kot je bil Anglež Cul Crutchlow. Prepričan je bil, da je izjemno duhovit, da ima velik smisel za humor. S svojim cinizmom in ironičnostjo je včasih izpadel nesramen. Ne samo do nas, tudi do nekaterih drugih novinarjev.  

Dirkanje z motorji je šport visokega tveganja, zato je tudi tako priljubljen. Priča ste bili številnim nesrečam, tudi takšnim s smrtnim izidom. Kateri dogodek vas je do zdaj najbolj pretresel?

Vse resne nesreče oz. nesreče s smrtnim izidom, kot je bila nesreča Tomizawe v Misanu, Simoncellija v Sepangu ali Saloma v Barceloni. Tu smo bili zraven. To niso prijetni trenutki. Zagotovo si jih zapomniš. Ko zavlada velika žalost, je težko ostati dobre volje in težko skriti, da te takšna stvar ne prizadene – zagotovo te.

Kako ste se znašli na mestu komentatorja dirk motoGP?

Dolga leta sem delal kot pisoči novinar. Delal sem za številne revije, npr. Grand Prix, ki je bila nekoč motociklistična in avtomobilistična dirkaška revija, pa Avto Magazin, pa za Playboy in številne druge medije. V glavnem je šlo za stvari, ki so bile povezane z avtomobili in motorji. Tedaj je bil urednik teh revij Miran Ališič, ki je bil tudi moj prijatelj, in sva skupaj vrsto let ustvarjala vsebine za te medije. V obdobju, ko je Miran začel komentirati formulo na POP TV, sem ves čas navijal, da bi vzeli tudi motorje, dokler me ni enkrat poklical in dejal, da so se zmenili za prenose dirk motoGP in če pridem poizkusit, kako bi bilo to videti. Imel sem to prednost, da sem dolga leta delal z mikrofonom, in sicer na radiu Gama MM – današnji radio Ekspres – kjer smo imeli vrsto let vsak ponedeljek avtomobilistično-motociklistično oddajo, ki se je imenovala ''Pole Position''. Bil sem torej vajen dela pred mikrofonom, dela z besedami, kot tudi računalnikom in pisalnim strojem. To smo potem združili. Seveda je trajalo nekaj sezon, da sem se ''ufural'', da je postalo domače, potem pa je steklo.

Kaj pa formula ena? Je bila kdaj želja po komentiranju kraljice motošporta. Če ne, zakaj ne? Je preveč predvidljiva, premalo atraktivna?

V resnici nisem imel nikoli te želje. Mislim pa, da bi ravno tako lahko komentiral formulo, ker sem z avtomobili dolgo časa dirkal tudi sam in bi v sezoni ali dveh ''padel notri'', podobno, kot sem pri motorjih. A enostavno nisem imel iste želje. Mi je bilo pa delo ponujeno. V časih, ko se je POP TV razhajal z Miranom Ališičem, so imeli še veljavno pogodbo in so me dvakrat ali trikrat klicali na razgovor, če bi prevzel še komentiranje formule. Bil sem vesel, da so mi izkazali to zaupanje, ampak sem se jim zahvalil in dejal, da tega ne bi počel, saj se mi zdi, da imamo v tej naši državi že tako preveč ljudi, ki so strokovnjaki za vse, in da če želiš imeti neko kredibilnost, moraš delati nekaj in tisto dobro. Če torej delaš motorje, ne moreš čez dve uri komentirati tenisa in potem čez eno uro komentirati še nogometa, ker potem si kar naenkrat strokovnjak za vse in nisi več specialist – v najboljšem primeru si mogoče splošni zdravnik. To, da bi delal en teden motorje, naslednji teden pa formulo, se mi enostavno ni zdelo primerno. Poleg tega me formula ena ni veselila tako kot motorji, ker je bil v prvi vrsto pogoj, da se dela od doma, ker ne moreš biti vsak vikend drugje, poleg tega pa mi je formula predolga, pravila se mi zdijo preveč komplicirana, premalo je akcije, premalo je prehitevanja, premalo dotikov, premalo se dogaja na stezi in preveč v boksih med menjavo koles in dolivanjem goriva, in mi tako ni tako zelo zanimiva, da bi bil sposoben dve uri to res dobro komentirati.

Kateri so bili po vašem najbolj prelomni trenutki v zgodovini motoGP?

Najprelomnejši trenutek je bil verjetno v devetdesetih letih. Tedaj je od Mednarodne motociklistične zveze vse skupaj prevzela španska Dorna. Ko je prvenstvo vodil FIM, je vsaka država gostiteljica organizirala dirko, vključno s televizijskimi prenosi, kar je pomenilo, da je nihalo od manj do bolj profesionalnih prenosov. Ko je zadevo prevzela Dorna, je to postala firma – motoGP. Dobičkonosna športna zgodba, ki je tudi kot šport zelo napredovala in dosegla bistveno večjo prepoznavnost v svetu ter nivo spektakla, kot ga poznamo danes. To je zagotovo eden od mejnikov. Absolutno ne moremo mimo menjave štiritaktnikov za dvotaktne, ki se je zgodila postopoma, najprej v razredu motoGP, potem je prišel razred moto2, potem je razred 125-kubičnih dvotaktnih motorjev zamenjal razred moto3. Na tej stopnji se je veliko stvari zamenjalo – tako v tehnološkem smislu kot tudi v smislu tehnike vožnje, in se fantje danes vozijo s komolci po tleh. V uporabo je prišla elektronika, kar morda ni najbolje, ampak je vprašanje, ali je kdo sposoben 260 konjskih moči močan motor peljati brez sistema proti zdrsavanju kolesa in vseh ostalih sistemov, ki pomagajo dirkaču.

MotoGP se spreminja iz sezone v sezono, mejniki pa se zgodijo samo na vsake toliko let. Zadnja leta predvsem s tehnološkim pravilnikom ali prihodom oz. odhodom nekaterih dirkačev. S prihodom Marqueza smo vsi vedeli, da se bo zgodilo nekaj velikega, ker je bilo takoj jasno, da je nesporen talent, z odhodom Rossija se bo na dirkaškem asfaltu na neki način zgodilo manj, bo pa to zagotovo tudi svojevrsten mejnik.

Vaši pronicljivi komentarji so tudi posledica tega, da ste sami vrsto let dirkali in testirali svoje meje na dveh in štirih kolesih ter da ste zaradi očeta ob bencinskih hlapih odraščali. Kako se spomnite svojih komentatorskih začetkov?

Bili so težki. Kot prvo, sem delal sam. Šele pozneje sem k sodelovanju povabil Boštjana (Skubica, op. p.). Vesel sem, da so imeli na POP TV in Kanalu A posluh in da so razumeli, da je komentiranje v dvoje vedno bolj dinamično, kot če to dela en človek. Včasih smo prenašali samo motoGP, potem smo to razširili še na ostale kategorije. Eno dirko še lahko odkomentiraš sam, tri v enem dnevu pa je precej težje. Na začetku nisem bil le sam pred mikrofonom, nisem imel niti POP TV-jevega snemalca, ampak smo imeli za dve uri na dan najetega španskega snemalca, s katerim sva v tem času ujela, kogar sva lahko ujela, ta material poslala v Ljubljano in so tam iz tega nekaj za silo sestavili. Bilo je zanimivo in avanturistično, ni pa bilo tako profesionalno in dobro kot v zadnjih letih.

Zadnja leta me na terenu in v komentatorski kabini spremljata Robi in Boštjan, nekje v ''paddocku'' boste s kamero vedno srečali našega snemalca Ambroža in ob njem Gašperja, Evo ali Tadeja, ki so zraven kot novinarji. A to ni vse.  Naših prenosov bi ne bilo brez razširjene ekipe v Ljubljani. Nika, David, Jure, Luka, Andraž in še marsikdo so seveda ravno tako zaslužni, da se zgodi naš prenos in oddaja pa čeprav se jih na ekranu ne vidi in jih premalokrat omenimo.  Krasna ekipa smo.

Kar pa zadeva moje dirkaške dni ... Slabih deset let sem dirkal z motorji in nato še slabih deset let z avtomobili v reliju in kartingu – predvsem za svoje veselje, saj sem si želel vedno preizkusiti, kako je to videti tudi z motorja. Pri sebi sem hitro razčistil, da svetovni prvak ne bom nikoli, saj za to nimam pogojev, talenta, denarja, in če sem iskren, tudi ''jajc'' ne. To sem vzel kot hobi, hodil na slovenska državna prvenstva, na Grobnik, pa po dirkah Alpe Adria, na gorske dirke in relije. Tu sem spoznal dovolj dirkaškega sveta in občutkov tako na dveh kot štirih kolesih, da mi to lahko pomaga razumeti, kaj se dogaja z motorjem na stezi, kaj se dogaja z dirkačem na zaslonu, kaj kdo razmišlja, preden bo prehitel ali napadel. Zagotovo mi to znanje pri komentiranju koristi. 

Kaj je najtežji del vašega posla? To, da morate imeti vseskozi nekaj na jeziku, da se znajdete med poplavo podatkov, predpriprava ali morda kaj drugega?

Sam bi izpostavil predpripravo. Zagotovo je najtežje pred začetkom sezone organizirati vse stvari – hotele, avionske karte, se dogovoriti za to in ono, poskrbeti za naše službene uniforme ... Ko sezona enkrat štarta, pa je najtežja priprava pred posamezno dirko. Kako bomo sestaviti oddajo, kaj bo zanimivega za gledalce, kdaj gremo na dirko, kako bomo šli tja, kaj bomo najprej posneli, ko prispemo tja. Dela je namreč veliko, časa pa malo, nekatere stvari pa se včasih prekrivajo. Skratka, če povzamem, so najtežje priprave in organizacija. Ko enkrat kamera teče oziroma ko v nedeljo dirka enkrat štarta – to je potem ''izi''.

Danes so prenosi za vas verjetno rutina. Kako se spomnite svoje prve dirke, ki ste jo komentirali? Je bilo kaj treme? Je ta kdaj še prisotna ali je zdaj bolj prisoten strah, da ne bo šlo kaj narobe?

Odkrito povedano, se ne spomnim. Morda bi moral vzeti kaseto in pogledati. Verjetno to kje v arhivu na POP TV še imamo. Zagotovo bi se nasmejal in rekel: ''OMG, kaj je bilo pa to?'' (smeh). Žal je komentatorsko delo take vrste poklic, ki se ga enostavno ne moreš naučiti iz knjige in ga ne moreš natrenirati drugače kot z leti in z rutino – z odkomentiranimi dirkami ali tekmami, da ''padeš notri'' in to počneš spontano. Na začetku je to vedno malce na silo. Želiš ugajati, posredovati preveč podatkov, govoriš stvari, ki niso tako pomembne ... Skratka, kot pri vsaki stvari potrebuješ leta, da se izpiliš in da to postane avtomatizem oz. rutina.

Imate kakšno posebno rutino pred začetkom prenosa v živo?

Pred dirko grem vedno na kavo. To mi ''paše''. V kabino si prinesem vodo, da nisem žejen, pa odtočit grem, ker je treba tri ure komentirati, vmes je še oddaja in nemalokrat za to ni časa. Poleg tega so komentatorske kabine nekje na vrhu tribune, WC pa dol in tako letiš po stopnicah, kjer je dolga vrsta tistih, ki na tribuni vso dirko zadržujejo vodo, po koncu dirke pa vsi navalijo, pa prideš ti, greš mimo vseh in te včasih kdo za rokav potegne, češ, kaj se pa greš, da vsi čakajo, in mu skušaš razložiti, da imaš tri minute do naslednjega prispevka, ker so zdaj reklame, in ga prosiš, če te lahko spusti. Po navadi te ljudje razumejo, ker vidijo, da si res na televiziji, in ti dajo prednost. Veliko je zapletov in smešnih situacij v zvezi s tem, da prideš pravočasno v kabino, ves zadihan, vklopiš mikrofon in upaš, da noben ni dojel, da si šel vmes "scat". (smeh)

Ste velik zbiratelj. V svoji garaži imate kopico starodobnikov in številne motorje. Pravite, da vas sodobni avtomobili ne zanimajo. Zakaj vas sodobniki ne ganejo?

Saj ne, da me ne ganejo, so pa izjemno dragi, zato je včasih lažje potešiti zbirateljsko oziroma adrenalinsko žilico s kakšnim starim avtomobilom in si reči: ''Ah, ti novi porscheji. To je brez veze. Bolj fajn so stari.'' (smeh) Seveda, če so bistveno cenejši. Pa tudi sicer so stari avtomobili res ''fajn''. Malo se tudi hecam, ker so kakšni starejši porscheji tudi dražji od nekaj let starega. Ampak to se mi zdi ''fajn'', to me veseli in gane, tudi ko gre za motorje, ki jih s prijatelji prav tako zbiramo in gremo kdaj skupaj na kakšno vožnjo. To je ''lifestyle''. Nekje se moraš najti. Jaz sem se v tem.

Kateri starodobnik je prvi na vašem seznamu želja?

Porsche 365.

... ki ga na neki način skoraj imate doma ...

Kopijo, ker je original predrag. Spet smo pri ceni in denarju. Z veseljem bi imel originalnega, a zanj ni denarja, zato sem si našel lepo kopijo, ki ponuja enako število užitkov v vožnji, ni pa toliko denarja parkiranega v garaži. Kompromis – življenje je vedno kompromis.