Če naprej pogledamo vaše začetke. Kdaj ste prvič stopili na golfsko igrišče in kdaj ste prvič zamahnili z golfsko palico? Se spomnite svojega prvega udarca? Se je vse skupaj začelo z minigolfom?

Pri petih letih sem za božično darilo dobila moj prvi set golfskih palic. Še isto leto sem imela prvo učno uro pri učitelju golfa v GK Lipica Andreju Kraljicu. Spomnim se samo, da mi je takoj uspelo zadeti žogico, kar se mi takrat kot otroku ni zdelo nič posebnega. Z minigolfom sem se prvič srečala šele pozneje.

Svet je te dni v primežu pandemije covid-19. Tudi pri vas v ZDA se je življenje povsem ustavilo, obratuje le najnujnejše. Pa vendar, so ZDA po vašem mnenju grožnjo vzele dovolj resno?

ZDA so grožnjo vzele resno bistveno pozneje kot Evropa. Ukrepi so se, ironično, začeli v športu, z odpovedjo nadaljevanja sezone NBA, kateri so sledile še ostale športne lige. V nekaj dneh je tako Amerika prešla iz normalnega delovanja do popolne panike, praznih trgovin in delovanja le najnujnejših poslovanj. Še vedno se ukrepi razlikujejo po zveznih državah, kar ustvarja svojevrstno zmedo.

Pripravljate se na diplomo, ki jo boste morali po sili razmer opravljati prek spleta. Kako pa trenirate te dni? Kakšni pa so treningi sicer?

Vsa predavanja so po spletu, zadnji dan predavanj je 22. april, uradno pa diplomiram 10. maja. Univerzitetno igrišče in vadišče, na katerem po navadi igram in treniram, je zaradi ukrepov univerze Duke zaprto, zato sem primorana iskati okoliška igrišča, ki so še odprta. Ker se moram zdaj na trening voziti 30 minut in ker zaključujem šolo, so treningi te dni nekoliko skrajšani. Pred razmerami z virusom pa sem imela v sklopu ekipe organizirane treninge 6-krat tedensko. Trenirala sem približno 25 ur na teden, s tremi ali štirimi fizičnimi pripravami.

Na študij v ZDA ste odšli, potem ko ste maturirali na gimnaziji v Piranu. Zakaj ste se odločili za študij statistike in ruskega jezika? Imata golf in statistika kaj vzporednic?

Vedno sem bila bolj naklonjena naravoslovnim vedam in številkam, zato sem se odločala med smermi, kot so matematika, strojništvo, fizika in statistika. Na koncu sem se odločila za statistiko, saj se mi je ta zdela najbolj aplikativna in zanimiva. Poleg glavne smeri študija imamo v ZDA možnost izbrati podsmer, ki ni nujno povezana z osnovno smerjo, namenjena je širitvi znanja. Izbrala sem ruski jezik. Vedno sem se rada učila jezike, tako da sem italijanščini, francoščini, španščini in angleščini dodala se ruščino.

Kdaj ste začeli razmišljati o selitvi čez lužo?

V gimnaziji mi je postalo jasno, da bo s študijem v Sloveniji skoraj nemogoče združiti oboje na tako visoki ravni. Reprezentančne kolegice in kolegi, ki so se odločili za to pot, so z menoj delili svoje izkušnje – predvsem je na mojo izbiro vplival Tim Gornik, ki je nekaj let pred mano zaključil študij na univerzi Duke. Tako sem se po tehtnem premisleku odločila za selitev v ZDA in na univerzo Duke, ki je ena vodilnih akademskih ustanov ter z enim najboljših programov za ženski golf.

So v Sloveniji pogoji, da se človek razvije v golfista, svetovnega kova?

Z veliko truda in volje se da. Vendar pa ima tujina veliko boljše pogoje, ki omogočajo napredek na najvišjo raven.

Kako vam je uspelo priti na eno najboljših univerz v ZDA?

Kot mladinka sem bila ena najboljših golfistk v Evropi in zaradi tega me je opazil trener ženske ekipe golfa na univerzi Duke, Dan Brooks. Z namenom rekrutiranja me je prišel gledat na turnir na Švedsko. Poleg tega sem gimnazijo in maturo opravila z odliko, kar je bil tudi pogoj, da sem bila sprejeta na tako prestižno univerzo.

V ZDA je veliko možnosti kombinacije študija in profesionalnega športa. Golf postavljate na prvo mesto. Kje se vidite čez, recimo, pet let?

Pred dvema tednoma sem najavila prestop med profesionalce, tako da bo moja poklicna pot zaznamovana s profesionalnim športom. V tej sezoni je moj cilj napredovanje na najvišjo žensko profesionalno turnejo LPGA, v sledečih sezonah pa napredovanje po LPGA-lestvici. Zaradi lokacije turnirjev, ki se bodo odvijali v ZDA, moj dom ostaja Severna Karolina na vzhodni obali.

Pravite, da na širšem območju okoli vaše univerze živi za celo Slovenijo prebivalcev. Ali razmišljate o vrnitvi v domovino?

Za zdaj so ZDA moj stalni dom.

Odločili ste za prehod med profesionalce. Kaj to pravzaprav pomeni? Kaj to potegne za sabo?

S to odločitvijo je golf postal moj poklic. Za lažje usklajevanje obveznosti in pridobivanja sponzorjev sem podpisala pogodbo z agencijo. Ker se je svet zaradi pandemije ustavil, moj prehod med profesionalce ni najbolj tipičen. Želim si, da bi se razmere glede pandemije čim prej umirile in da se začne moja pot v profesionalnem golfu.

Kje so najpomembnejši razlogi za vaš uspeh oz. preboj?

Trdo delo, disciplina in veliko odrekanja. Pri 19 letih sem zapustila moj dom in Slovenijo, kar je zahtevalo veliko poguma. Pridobljene izkušnje so me izoblikovale in mi pomagale, da hitreje odrastem, kar je v tem športu zelo pomembno.

Vaš največji uspeh do zdaj, vsaj v rezultatskem smislu, je zmaga v finalu univerzitetnih ekip leta 2019 (prvenstvo NCAA), ki je najvišje tekmovanje v amaterskem športu v ZDA. Zaradi tega ste bile študentke Duka, kot veleva tradicija, povabljene v Belo hišo na sprejem k predsedniku. Na katero posamično zmago pa ste najbolj ponosni?

Med univerzitetno kariero sem imela dve posamični zmagi in veliko uvrstitev med prvih pet ali 10 tekmovalk – turnirji večinoma štejejo od 70 do 100 in več udeleženk. Najbolj sem ponosna na zmago na East Lake pokalu leta 2019. Turnir je eden najodmevnejših, saj ga v živo prenaša televizijska hiša Golf Channel.

Ste ena redkih Slovenk, ki je ameriškega predsednika Donalda Trumpa srečala v živo, in to povsem od blizu. Kako je bilo videti srečanje in ali je vedel, da prihajate iz Slovenije?

Srečanje je bilo del večjega srečanja, na katerega so povabljene vse ekipe zmagovalke NCAA-pokala. Predsednik Trump se je rokoval z vsako športnico in športnikom in spregovoril nekaj besed. Z ničimer ni dal vedeti, da ve, da sem iz Slovenije.

Ste morda srečali tudi Melanio?

Melanie tisti dan ni bilo z njim.

Kaj pa Bela hiša, kaj vas je na njej najbolj navdušilo?

Za vsakega Američana je obisk Bele hiše nekaj izjemnega in največja čast, ki lahko doleti državljana. To vzdušje sem začutila tisti dan z vsemi športniki, ki so me obkrožali. Poleg naštetih čudovitih soban, ki smo jih obiskali, so nas pospremili tudi v predsedniško pisarno, ki je res nekaj posebnega. Posebno je tudi varovanje, tako da smo morali telefone pustiti v posebej varovanih prostorih. Cel ogled je potekal po posebnem protokolu in brezhibno.

Kaj so vaše največje prednosti v primerjavi s tekmicami?

Sem psihično zelo stabilna igralka, saj malokdaj na igrišču pokažem čustva. To mi zelo pomaga v razmerah, ko so veliki pritiski, na primer pred letom na finalu NCAA-pokala. Predvsem zaradi te kvalitete sem bila edina v ekipi, ki sem zmagala vse tri kroge "match-playa" pri katerem se mentalna priprava najbolj pozna.

Ste imeli v golfu kdaj kakšno vzornico, morda vzornika?

Ne.

Vaš cilj je zmaga na turnirju LPGA in preboj med najboljših deset igralk sveta. Še prej, seveda, preboj na to elitno turnejo, za kar boste imeli priložnost na ameriški turneji Symetra, ki je rang niže od turneje LPGA. Kaj (če sploh kaj) v tehničnem smislu vam še manjka do tega, da postanete igralka elitne deseterice?

V začetnem obdobju je to čas pridobivanja izkušenj. Na ta nivo se je skoraj nemogoče prebiti s kakšnimi večjimi tehničnimi pomanjkljivosti. Ker pa je golf igra z nešteto segmenti, jih je vedno treba nadgrajevati.

Postali ste tretja Slovenka, ki bo nastopila na profesionalnih turnejah, in prva, ki je nastopila na ženskem Mastersu v Augustu. Ali s Katjo Pogačar in Pio Babnik tako ali drugače sodelujete ali gre za povsem ločene zgodbe?

Gre za povsem ločene zgodbe.

Imate moto, po katerem živite?

Ne.

Kako zelo drugačno je življenje v ZDA kot v Sloveniji?

Največjo razliko predstavlja kultura ljudi – ljudje so precej bolj odprti, radi delijo svoje mnenje in razmišljanje ter predvsem radi pohvalijo. Šport je za njih zelo pomemben, in zato so športniki prave zvezde.

Je res tako težko jesti zdravo?

Zdrava hrana je dražja kot v Sloveniji. Odkar ne živim v študentskem kampusu, imam možnost kuhanja hrane, ki mi bolj ugaja in je bolj zdrava, kar je zame pomenilo veliko pozitivno spremembo življenjskega sloga.

Kaj pa občutek varnosti?

Občutek varnosti je seveda drugačen kot v Sloveniji. Odraščala sem v Portorožu, ki je v primerjavi z Durhamom, mestom v Severni Karolini, kjer živim, zelo majhen in varen. Policija in varnostniki so povsod in vsi vhodi v kampus univerze so varovani. Zaradi strogega varovanja se počutim varno, vendar pa se zavedam, da je varovanje na tej stopnji postavljeno z razlogom.

Če ne bi bila profesionalna golfistka, bi bila (prosim, nadaljujte stavek) …

… alpska smučarka.