Učitelj dr. Uroš Ocepek: ''Otroci si zaslužijo avtentične učne situacije''

Dr. Uroš Ocepek velja za enega najbolj inovativnih učiteljev pri nas in je tudi prejemnik nagrade za izjemne dosežke ter 'šolski' primer učitelja, ki bi si ga želel imeti vsak. ''Ves čas se trudim delati v dobrobit človeštva,'' pove učitelj, ki pretvarja bite v uporabne stvari.

Kako sta se rodila projekt AiVSENIK in Trboveljski valček? Nas lahko na hitro popelje skozi proces nastajanja, torej od ideje do končne izvedbe in videospota?

Začetki projekta oziroma bolje rečeno eksperimenta AiVSENIK segajo v leto 2019. Takrat sem zasledil, da so se raziskovalci klasične glasbe spraševali in se celo lotili dokončati kakšno klasično delo, ki je ostalo nedokončano zaradi smrti umetnika. Takšen primer je Mozartov Requiem. Tako sem prišel na idejo, da bi lahko znanje s področja umetne inteligence združil s slovensko glasbo. Najprej smo – pri projektu AiVSENIK sem sodeloval z dijaki Maticem Bernotom, Žanom Hribarjem in Danijelom Tomićem – algoritem testirali na slovenski ljudski glasbi, nato pa smo želeli počastiti glasbo Ansambla bratov Avsenik. Projekt je trajal tri leta, bilo je veliko spoznavanja glasbe, razumevanja slovenske narodnozabavne glasbe in navsezadnje tudi programiranja. Za bralce moram pojasniti, da so algoritmi, ki smo se jih lotili, preprostejši pristopi, ki bolj spominjajo na zelo močno matematiko in statistiko. Če prisluhnejo rezultatu, potem bodo opazili, da melodija ni zvočno bogata, fraze niso dinamične, saj gre za ponavljajoče se zvočne elemente. Danes, leta 2023, pa so v razcvetu jezikovni modeli umetne inteligence, ki bi delo opravili bistveno bolje in impresivnejše – a potrebno bi bilo postaviti mejo, saj tovrstni pristopi ne bi samo statistično ugibali, katera bo naslednja nota, ampak bi posnemali stil, slog, harmonijo. To pa bi postavilo pod vprašaj avtorstvo.

Razen to, da ste navdušeni nad Avseniki ... ste tudi sam glasbenik? Koliko je sploh človeškega faktorja v končni izvedbi vašega valčka?

Po duši sem glasbenik – čeprav zadnje čase nimam veliko časa, da bi se glasbi posvetil. Bistvenejše bi se poistovetil s tem, da sem računalničar. Sicer pa je v končni različici Trboveljskega valčka približno 75 odstotkov človeškega – v resnici mojega – faktorja. Kot že rečeno, zaradi enostavnosti modela in posledično tudi njegovega rezultata, smo dobili le zaporedje not brez upoštevanja dolžine not, harmonij, ritma valčka, fraziranja ... Tako smo dobili 7-minutno zaporedje not – znotraj pridobljenega zaporedja sem izbral 3 najlepše dele. Veliko delov je bilo neuporabnih oz. so spominjali na eksperimentalno glasbo, primerno za kakšno grozljivko. Notam iz izbranih sekvenc sem določil torej dolžino in jih umestil v ritem valčka. Nato pa sem seveda moral vse skupaj še harmonizirati. Moram biti iskren, da sem se projekta lotil ljubiteljsko, saj imam le osnovno znanje s področja harmonije. Četudi gre za povsem preprost valček, sem z izdelkom zadovoljen. Predvsem tudi zato, ker smo v promocijski videospot vključili kulturno in zgodovinsko dediščino Trbovelj. Ni težko razbrati, da sem ponosen, da prihajam iz Trbovelj.

Umetna inteligenca vse več stvari počne namesto človeka. Obenem nam je marsikaj olajšala, a hkrati njen hitri napredek plaši. Kot profesor računalništva ste verjetno naklonjeni njenemu nadaljnjemu razvoju? Vidite nekoč scenarij po vzoru Terminatorja? Vstaje strojev?

Kot profesor računalniških strokovnih predmetov sem predvsem naklonjen razvoju človeka in šele nato napredku tehnologije. Vedno se moramo samoizpraševati, ali delamo v dobrobit človeštva. Strinjam se, da moramo otrokom dati možnost spoznavanje tehnologije, a veliko, veliko bolj smotrno bi bilo, če bi imeli v osnovni šoli obvezni predmet s področja vsebin računalništva in informatike, ki sodi na področje naravoslovja. Otroci bi namreč spoznavali, kako naravne procese, posledično tudi človeško razmišljanje in delovanje, preslikamo v neke postopke, zaporedje korakov, da posledično s tem napravo prepričamo, da nekaj naredi – posledično nam tudi marsikaj lahko olajša. Če bomo v obstoječe predmete dali le digitalne kompetence, potem bomo ustvarjali še naprej družbo uporabnikov in potrošnikov. Sam pa si želim soustvarjati družbo etičnih inovatorjev in ustvarjalcev na vseh področjih od jezikoslovja, družboslovja, naravoslovja pa vse do razvoja tehnologije.

Katere lastnosti mora po vaše imeti dober učitelj in česa v slovenskem šolstvu po vaše najbolj primanjkuje?

Dober učitelj mora biti naprej radoveden. Na drugem mestu bi dal kvaliteto poslušanja – biti mora dober poslušalec, da sliši in kdaj tudi usliši glas učencev oziroma dijakov. Le tako bo lahko pripravil stimulativno učno okolje, ki bo omogočalo tudi inovativne projekte. Nato pa si mora vsak učitelj upati iti izven okvirjev. Vredno je oblikovati inovativne projekte, ker otroci si zaslužijo avtentične učne situacije – še bolje, če se lahko povežejo z gospodarstvom oziroma lokalnim okoljem. Slednje je za nas v Trbovljah in posledično tudi v Zasavju zelo pomembno. Če bodo naši otroci že v odraščanju pognali korenine s tem, ko sodelujejo pri projektih, ki so močno povezani z lokalnim okoljem, potem se bodo tudi po študiju vračali v regijo ter z njo in v njej še naprej želeli sodelovati. 

Veljate za enega najbolj inovativnih učiteljev pri nas – vaši dijaki napovedujejo rezultate na Evroviziji – mimogrede, že ''veste'', kdo bo zmagal v Liverpoolu? – delate računalniške igre. Zdi se, da je to za vas prej poslanstvo kot pa poklic.

Drži – res smo že napovedovali zmagovalca Evrovizije in bili uspešnejši od stavnic. Letos sicer nismo napovedovali zmagovalca. Lahko pa povem, da smo se učitelji računalništva o Evroviziji pogovarjali v mesecu marcu, kjer sem sodelavcem zatrdil, da vem, kdo bo zmagal, brez uporabe umetne inteligence. In potem smo mojo napoved zapisali na list papirja – v upanju, da sem se zmotil in bom padel v nemilost norčevanja sodelavcev. No, tudi vam bom zaupal – mislim, da bo zmagala Švedska. Drži tudi, da delamo računalniške igrice. Ravno te dni so dijaki izdelali računalniške igre, v katerih sem ali glavni lik, ali zlobnež igre, ali pa v njej nastopajo robotki, ki sem jih grafično oblikoval za igrifikacijo pouka. Vsako leto se veselim novih projektov. Tudi zato, ker me ni sram priznati, da še imam otroka v sebi.

Si želite, da bi nekoč imeli tudi sami učitelja, kot ste sam?

Dobro vprašanje. Pri svojem delu se vedno samoizprašujem, kakšen učitelj želim biti – seveda takšen, kakršnega bi si tudi sam želel imeti. Sam trdim, da je vsak učitelj mešanica vedenjskih vzorcev svojih učiteljev in mislim, da se delo čisto vsakega učitelja in profesorja, ki me je poučeval, preslika tudi na to, kakšen učitelj sem sam. Učitelji se premalokrat zavedamo, kako močan vpliv imamo na naše otroke. Ne vplivamo samo na njih, ampak še na dve dodatni generaciji. Verjetno se sprašujete, kako je to možno? Preprosto. Če vplivamo na učenca, posledično vplivamo tudi na njegovega potencialnega otroka. Še več, običajno bodo naši učenci nekoč tudi stari starši ali celo prastarši in bodo delno vzgajali tudi svoje (pra)vnuke. To pomeni, da imamo bistveno večji in močnejši vpliv, kakor se verjetno zavedamo. 

Kako bi vas opisali dijaki?

Težko vprašanje – mislim, da bi me opisali kot strogega, a poštenega profesorja, ki se trudi popestriti učne ure in se mu ni težko kdaj pogovarjati tudi o življenjskih temah. Vedno se najprej potrudim, da četudi kdaj zajadramo z učne ure, da se nazaj vrnemo v začrtano vsebino, četudi na povsem drugačen način. A je vredno dijakom prisluhniti in se kdaj tudi pogovoriti. Za to ne sme nikoli zmanjkati časa. Verjetno pa bi se dijaki tudi strinjali, da uživam v tem, da sem inovativen in da jih presenetim. Vsako leto učno snov predstavljam na drugačen način, z drugačnimi primeri. En razlog je v tem, da že v roku petih minut ne znam dveh stavkov povedati enako – ni me sram priznati, da imam disleksijo. Bistveno večji razlog za inovativen in drugačen vsakoletni pristop pa je v tem, da si ne želim imeti dolgočasnih učnih ur – navsezadnje mora biti tudi meni zanimivo in se moram veseliti podajanja znanja. 

Radi orjete ledino. Imate že kak nov skriti projekt, ki ga kujete proč od oči javnosti?

Trenutno teče kar nekaj inovativnih projektov, ki bodo sicer ostali še skrivnost. Lahko pa povem, da ne gre za projekte s področja umetne inteligence, ampak posegam na čisto drugo področje. Ker sem radoveden ter kritičen do družbe in okolja, sem sedaj z večino projektov zajadral v družbene inovacije, ki bolj posegajo na področje družboslovja kakor naravoslovja. Sicer pa bodo vsi zaenkrat skriti projekti pomagali vsakomur, da postane še boljši človek – na vseh ravneh in dimenzijah življenja. Veselim se, ko bom lahko o omenjenih projektih lahko povedal kaj več. Vedno se trudim delati v dobrobit človeštva.