"Če greš kot mlado dekle v ZDA s trebuhom za kruhom, ti poznanstva lahko predstavljajo vstop v industrijo. Žal mi je, da stvari še vedno potekajo na tak način. Tega je ogromno, to je standard, vsaj v Los Angelesu sem bila temu priča čisto preveč," pove Eva Jurko, ki je med drugim nastopila v TV-seriji 'Sekirca v med' in videospotu Wiza Khalife 'Phone Jumpin' ter si onkraj luže našla svoj drugi dom. "Veliko je retorike v smislu 'ti si igralka – jaz producent – greva na zmenek in zrihtal ti bom službo.' To se jim zdi popolnoma normalno, meni pa je šlo res že precej na živce," doda in naslovi še en 'večni problem' Hollywooda. "Zdi se mi, da je v filmih od nekdaj prisotne veliko nepotrebne golote, nepotrebne seksualizacije ženskega telesa, povečini zahtevane s strani moškega scenarista, moškega režiserja in moškega producenta. Ko sem se prijavljala na vloge v LA-ju, je bila za vsako drugo vlogo zahtevana golota, plačilo pa je bil sendvič."

Za igralko ste se šli šolat v tujino, v ZDA. Kaj vam je dala ta izkušnja?

Predvsem mi je dala en širši stik s svetovno kulturo, zagotovo. Spoznavanje tujcev v Ameriki je prineslo veliko več razumevanja in spoštovanja do drugih kultur, predvsem pa me je tudi konkretno postavilo pred dejstvo, da ima moja barva kože eno veliko prednost. Te strpnosti do drugih nam v Sloveniji precej manjka, kar pa je na svoj način nekako razumljivo – če nimamo stika z različnimi kulturami, težko razvijemo odnos do njih.

Kako ste se znašli v popolnoma novem okolju, daleč od doma, družine?

Pravzaprav kar zlahka. Zelo me je privlačila anonimnost, ki se pojavi v velikem mestu, in ideja, da moja identiteta ni vezana samo na Ljubljano. Zato sem se hitro privadila na odmik od doma. Mogoče je strašljivo samo prvič – ko greš na prvi let, sam stran od vseh, takrat ti res buta srce, negotov si. Ko pa si enkrat tam, prepuščen samemu sebi, pa začneš proizvajati popolnoma drugačne misli, rutina se ti spremeni, dnevi se ti odvijajo na popolnoma drugačen, nov, nepoznan način in preprosto si prezaposlen z novim življenjem.

Kdaj se je v vas prebudilo zanimanje za igro?

No, bila sem precej dramatičen otrok, hitro so me posrkale knjige in filmi, tako da sem si bila z umetnostjo in pripovedovanjem vedno blizu – od nekdaj sem si tudi želela postati igralka, ampak dokler nisem prišla v Ameriko, o tej karieri nisem sploh razmišljala. Po gimnaziji sem si vzela leto pavze, obiskala sorodnike na Floridi, po (nesrečno srečnem) naključju pristala v New Yorku – tam pa so se mi zasvetile oči in tudi prvič sem dobila ta občutek, da lahko postanem, kar pač želim. Po nekaj srečnih dogodkih pa sem začela tam tudi študirati.

Kako pomembno je študirati igro v tako konkurenčnem okolju, kot je ZDA? Je to zastrašujoče ali samo še dodaten motiv?

Iskreno, ne eno ne drugo. Rekla bi, da me je vedno vleko v New York iz nekega drugega razloga, zdelo se mi je kot neko mesto, kamor spadam. Večina glasbe, ki sem jo poslušala, je iz New Yorka, pa filmi seveda – tja me je vleklo na vse moči.

Kaj vam je dalo šolanje v tujini, česar vam AGRFT morda ne bi mogel?

Ko se pogovarjam z vrstniki, ki so se šolali na AGRFT, opažam, da smo v New Yorku veliko delali na jogi, meditaciji, psihi, kar je imelo v teh "ključnih dvajsetih letih" name izredno velik vpliv. Kot rečeno, pa z življenjem v tako raznoliki deželi morda pridobiš več empatije, razumevanja in spoštovanja do drugih običajev in vrednot, kar je ena bolj vrednih stvari, ki so mi od študija ostale.

Kako bi v nekaj stavkih opisali razliko med življenjem v ZDA in Slovenijo?

Rekla bi, da je življenje v ZDA precej bolj naporno kot pri nas. V Ameriki je vse – od zdravstva, šolanja, do seveda kvalitete življenja – bazirano na denarju. Veliko je še vedno diskriminacije, sistemiziranega rasizma, ki se lahko nekako celo primerja z nestrpnostjo in zmerljivkami, ki jih v Sloveniji trpijo, recimo, priseljenci iz Balkana. Vendar je v primerjavi s Slovenijo tam tudi precej višja stopnja nasilja. Slovenija je pa kot nek varen mehurček, kjer se borimo za višje plače vzgojiteljic, za brezplačna kosila šolarjev, za javno RTV, skratka – imamo različne probleme. Obe strani imata pluse in minuse, se mi pa zdi, da je kvaliteta življenja za posameznika neprimerljivo višja v Sloveniji.

Živeli ste v New Yorku in Los Angelesu, kamor ljudje hodijo po blišč in slavo. Vi ste tja odšli na študij. Kaj je tisto, kar imata NY in LA in česar drugi kraji, mesta nimajo?

Predvsem New York je zame drugi, mogoče celo prvi dom. To je mesto, na katerega sem se navezala bolj kot na ljudi. LA pa me rahlo odbija – ogromno je nasilja, ogromno je brezdomcev, drog, tudi smrti in zato je to precej nevarno mesto – bolj, kot se o tem govori. Predvsem pa sta to žarišči zvezdnikov in zabavne industrije – za vsakim vogalom je lahko nekdo, ki si ga kot otrok gledal na TV-ju. To je ta zabavni aspekt teh dveh mest.

Kako trd je igralski poklic in kako težko je uspeti? Kako je biti Slovenec v meki filmske industrije, kjer pa te le redko kdo "povoha", če nimaš vez?

Ni bilo lahko. Predvsem v LA-ju začutiš to "plezalno" networking kulturo, ki sem jo kot mlada, sama punca v ZDA izkusila tudi na bolj neprijeten način. Talent ima manj veze tam kakor recimo socialna omrežja. Veliko je tudi retorike "ti si igralka – jaz producent – greva na zmenek in zrihtal ti bom službo." To se jim zdi popolnoma normalno, meni pa je šlo res že precej na živce.

V zadnjih letih se je veliko igralk opogumilo in spregovorilo o preteklih zlorabah v filmskem svetu. Kot ste povedali, ste bili torej tudi sami že žrtev neprimernih opazk, zahtev ipd. Je status ženske danes na nivoju?

Neštetokrat.

Po mojem ni, ne. Vsaj v nižjih slojih industrije bodo ženske težje splezale višje brez vez, pomoči – pomoč pa terja svojo ceno. Nekajkrat sem bila tudi sama v tem položaju – ker je to pač LA, se hitro seznaniš s kakšnim vplivnim producentom. Pa so vedno želeli nekaj od mene – zmenke, dobivanja, večerje, celo povabila v hotelske sobe. Čeprav sem bila v Ameriki sama, me je konstantno podpirala moja družina, tako da sem vse takšne ponudbe hitro zavrnila. Si pa predstavljam, da če greš kot mlado dekle v ZDA s trebuhom za kruhom, ti ta poznanstva lahko predstavljajo vstop v industrijo. Žal mi je, da stvari še vedno potekajo na tak način. Tega je ogromno, to je standard, vsaj v Los Angelesu sem bila temu priča čisto preveč.

Kako pa gledate na še vedno prisotno objektivizacijo žensk v zabavni industriji?

Vedno bom za opolnomočenje žensk, za prenehanje zlorabe ženskega telesa in za to, da imajo ženske svoj glas, svoje pravice in svoje zahteve v tej industriji. Zdi se mi, da je v filmih od nekdaj prisotne veliko nepotrebne golote, nepotrebne seksualizacije ženskega telesa, povečini zahtevane s strani moškega scenarista, moškega režiserja in moškega producenta. Ko sem se prijavljala na vloge v LA-ju, je bila za vsako drugo vlogo zahtevana golota, plačilo je bil pa sendvič. Moje mnenje je, da večina teh scen ne doprinese čisto nič k zgodbi ali vrednosti filma, hkrati je golota v filmu lahko izredno učinkovita, naravna, človeška, ampak je povečini kontekst takrat neseksualen. Se mi pa zdi, da se je industrija začela tega globoko zavedati, zelo se je razvil tudi poklic intimacy coordinator, torej osebe, ki "skoreografira" seks scene. Skratka, vedno manj je te zlorabe – hvala bogu.

Pa je igralskega dela dovolj? Kako težko je dobiti vloge in ali se morate preživljati še kako drugače kot z igralstvom?

Vlog je po mojem dovolj, če se vržeš v to. Jaz se težko zapičim samo v eno stvar – hkrati tudi pišem, delam glasbo, slikam, delam make-up itd., imam redno službo v marketingu in zaenkrat mi to odgovarja. Poznam pa veliko ljudi, ki so se posvetili samo igralstvu in v tem izredno uživajo.

Kaj bi svetovali nekomu, ki želi po poti, podobni vaši, torej študirati v tujini? Kaj bi sami želeli vedeli, preden ste se podali v svet, pa niste?

Če bi lahko dala nasvet mladim ljudem, še posebej iz majhne države, kot je Slovenija, je to, da naj čim prej zapustijo svoj dom, mesto in državo in gredo nekam popolnoma sami. Spoznaj nove ljudi, jej tujo hrano, druži se, znori se, izgubi se, naj ti crkne telefon sredi tujega mesta. Pristani na napačnem vlaku, samo pojdi!

Sodelovali ste že s kar nekaj zvezdniki. Kateri je do zdaj na vas pustil največji vtis in katera izkušnja vam je bila do zdaj najbolj dragocena?

Dejansko Joey Badass, Flatbush Zombies in skupina Pro Era. Z njimi sem v New Yorku nekajkrat delala, smo se pa tudi začeli družiti, hoditi ven ... Ta izkušnja se mi zdi dragocena, ker sem jih kot mozoljava najstnica spremljala iz Ljubljane, v New Yorku pa sem se po čistem naključju povezala z njimi. Hecno, kako te svet pripelje do trenutkov, ki se ti zdeli leta nazaj nedojemljivi.

Kaj danes, v poslovnem smislu, pomenijo za vas tovrstna poznanstva?

Bolj malo. Dejansko se mi zdi, da so bili ljudje, ki so mi zares pomagali, izredno kreativni in uspešni, niso bili pa zvezdniki. Fino je biti povezan s temi ljudmi, ampak se nič ne doseže brez trdega dela.

Ste danes tam, kjer ste pred leti upali, da boste?

Na nek način sem dlje, na nek način nisem. Nikoli nisem imela konkretnih planov – imam ambicije, želje in cilje, ampak velikokrat me življenje preseneti s popolnoma drugo potjo. Manj kot planiram, več se mi zgodi nepričakovanih, čudovitih stvari, ki me vodijo v lepe spomine in doživetja. Vse je po svoje pravilno, vsaka pot je po svoje prava.

Vaša velika strast je tudi slikanje. Je to tisti prepotreben ventil v življenju, kot tudi make-up s posebnimi efekti, s katerim se ljubiteljsko ukvarjate?

Tako je. Slikanje, glasba, kuhanje, make-up, ustvarjanje na splošno je ta ventil. Da ustvariš nekaj iz nič. Če hočeš, se z zadostno mero potrpljenja in želje lahko vsega naučiš.