Happy Ol' McWeasel: Prvega mesta v svetu glasbe tako ali tako ni

''S prvim albumom smo predvsem želeli na ves glas opozoriti nase. Z drugim pokazati, kar smo se uspeli naučiti vmes, s tretjim pa zaokrožiti prva dva ter ohraniti navihan 'vizlovski' karakter s ščepcem zrelosti. Tretji album je ob že dobro poznani žanrski podlagi nekoliko bolj raznolik in se spogleduje z nekaterimi novimi vzorci in formami,'' pove bobnar Aleš Voglar. "Z naslovom albuma smo želeli povedati, da je življenje takšno, kakršno je. Včasih te doletijo lepi trenutki, drugič slabi, ampak najbolj pomembno je, kako na te odreagiramo in kaj se iz teh naučimo. Za stvari, na katere nimaš vpliva, si nima smisla razbijati glavo. Z nogami trdno na tleh pa te tudi občasni udarci pod pasom težko premaknejo," dodaja pevec, kitarist in idejni vodja Gregor Jančič, ki je med drugim razkril, da je skupina v dogovarjanju za uporabo ene izmed njihovih pesmi v računalniški igri Call of Duty.

Na sceni ste že 16 let. Od vaših začetkov do danes se je v svetu spremenilo marsikaj. Kaj, poleg odrske in studijske kilometrine, loči "priložnostni" celtic punk bend Happy Ol' McWeasel iz leta 2007 oz. nastopa v klubu MC Pekarna od Happy Ol' McWeasel danes, ko se identificirate kot folk punk bend? V kakšnem obdobju ste kot skupina danes? Ste še vedno sveži ali kot stari zakonci? (smeh)

Gregor Jančič: Lahko bi rekel, da smo do neke mere bolj učinkoviti v stvareh, ki se jih lotevamo. Nekaj izkušenj skozi leta se je zagotovo nabralo in na ta račun si prikrajšamo tudi marsikatero pot do cilja.

Z leti se je zagotovo spremenilo tudi to, da si ne belimo več glave za vsako ceno z vprašanji, kot sta "Pa je to naš stil?" in "Bi melodija morala zveneti bolj irsko/keltsko?", ampak predvsem gledamo na našo glasbo kot celoto, ki mora imeti smisel, vsebino, kakšno dodatno posebnost ali vragolijo tu in tam – priznamo, na Last Good Chance je moč slišati tudi sintesajzer, čeprav ni ravno naš inštrument! (smeh)

Seveda mora glasba, ki jo pišemo, obdržati naš vibe. Kar želim povedati, je, da se ne branimo na vso silo aranžmajev, ki vključujejo tudi kakšen modernejši glasbeni element, če ob pesmi uživamo, ko jo preigravamo. Ko naši ritem sekciji dodaš harmoniko, violino in banjo, v vsakem primeru zvenimo kot Vizli, že zaradi načina, kako svoje inštrumente igramo, kaj šele zaradi narave inštrumentov samih. (smeh)

Kaj je bilo v vseh teh letih delovanja najboljše in kaj najslabše?

Gregor Jančič: Čeprav je skupina v svojih letih delovanja zamenjala že mnogo članov, smo ostali v dobrem odnosu prav z vsemi, ki niso več člani ožje družine. To, da smo ustvarili res veliko 'Vizl familijo', je zagotovo ena lepših stvari, ki se nam je zgodila in še traja. Glede na vse menjave članov v preteklosti bi lahko rekel, da smo dokaj plodni. (smeh) Ko je govora o nastopih v živo, nič ne prekaša simbioze med nami in obiskovalci, ko srečaš stare fane, ki so že na 20. koncertu, ko med obiskovalci vidiš podmladek ...

Pod kategorijo 'najslabše' bi uvrstil vse tiste priložnosti, ki so se nam ponudile in jih nismo izkoristili, bodisi zaradi tega, ker jih nismo prepoznali ali ker smo se, takrat kot neizkušeni, odločili za drugačno pot, ki se je kasneje izkazala za slabšo potezo. Ampak zdaj nimamo kaj, je že moralo biti tako. Such is life! Sicer pa slabe trenutke praviloma radi dokaj hitro pozabimo, teh ni bilo na pretek, iz tistih, ki so se nam zares utrnili v spomin, pa verjamem, da smo se nekaj naučili.

"Nikoli ne veš, kdaj je nekaj zares zadnjič, zato se ne šparaj," ste dejali lani. Kaj vas ohranja 'večno' mlade, nenaveličene scene, koncertiranja?

Gregor Jančič: Glede na to, da lahko počnemo stvari, ki jih želimo, težko postanemo zdolgočaseni, prej počaščeni in hvaležni. (smeh) Sicer je to vprašanje, ki bi ga morali zastaviti vsakemu posebej, z zagotovostjo pa lahko trdim, da nas kot skupino vedno znova dvigne, ko napišemo nov komad, ki ima res pravi vajb in ga med preigravanjem začutimo – ko dobiš dober feedback od publike. Tega se težko nasitiš in to je esenca delovanja skupine. 

Predvsem so koncerti tisti, ki bend držijo pokonci, za kar so najbolj zaslužni fani. To se je lepo pokazalo med časom pandemije covida, ko ni bilo koncertov in je bend postal apatičen. Res smo veseli, da lahko nadaljujemo s tem, v čemer se počutimo močne in v čemer uživamo. Vsak koncert pa je tako prigoda zase. 

Na začetku niste šli v glasbo z določenimi iluzijami in načrti. To se je z leti verjetno spremenilo. Kam od tu naprej? Kako dolgo še? Ima Happy Ol' McWeasel rok trajanja?

Gregor Jančič: Vse ima svoj rok trajanja, zato uživajmo, dokler traja! Sicer se ne obremenjujemo, do kdaj in kako, če, ko ... Saj pa še nismo tako staaaari! Keith Richards bi vas po prstih! (smeh)

V tem trenutku je fokus predvsem na promociji novega singla 100 years, ki služi kot uvod v izdajo prihajajočega albuma Such Is Life, ta izide 17. marca letos. Ob izidu albuma se bosta zgodila tudi dva posebna koncerta, prvi v ljubljanskem Orto Baru (16. marec), drugi pa naslednji dan v domačem Mariboru na ŠTUK-u. Temu bo sledila tudi zajetna klubska turneja po Sloveniji – z nekje 15 koncerti. Promocija albuma se bo kasneje razširila tudi izven meja Slovenije na razne festivale po Evropi.

Naslov vašega tretjega albuma je torej Such is Life. Kakšno pa je to, življenje namreč, danes?

Gregor Jančič: Sveta, žal, zaenkrat (še) nismo uspeli rešiti, prej bi rekel, da si ga čedalje bolj kompliciramo s takšnimi in drugačnimi nepotrebnimi bedarijami. Kar pa pomeni, da imamo glasbeniki še vedno nešteto možnosti pisati o različnih tematikah in kričati, ko se nam to zdi potrebno.

Sicer smo z naslovom albuma nekako želeli povedati, da je življenje takšno, kakršno je. Včasih te doletijo lepi trenutki, drugič slabi, ampak najbolj pomembno je, kako na te odreagiramo in kaj se iz teh naučimo. Za stvari, na katere nimaš vpliva, si nima smisla razbijati glavo. Z nogami trdno na tleh pa te tudi občasni udarci pod pasom težko premaknejo. Sicer je na vsakem posamezniku, da iz življenja naredi največ. S čim točno? Odgovor mora poiskati vsak zase, za nasvete pa smo na voljo vsak petek ob 19.00 na vadbenem prostoru. (smeh)

Ena večjih sprememb v naših življenjih, ki se nam je zgodila med izdajo prejšnjega albuma do danes, je zagotovo povečano število malih Vizlov. Čedalje več nas je, očitno se nas ne boste rešili tako zlahka! (smeh)

Če se prestavimo še v prihodnost. Vaša nova skladba nosi naslov 100 Years. Kakšno zapuščino želite pustiti za seboj kot bend?

Gregor Jančič: Želeli bi si, da si nas ljudje zapomnijo kot bend, ki je vedno dal vse od sebe, tako na odru kot pod njim, in kot bend, ki ni poznal predaje, četudi za voljo poškodb! In seveda tudi po tem, da znamo na sarkastičen in navihan način skozi besedila povedati, kar nam kot družbi gre, torej, da nismo bend samo za žur, ampak tudi z vsebino.

Znani ste po tem, da na koncertih naredite izjemen žur in ob vsej vaši energiji človek težko ostane pri miru. Ste prava eksplozija energije. Sam sem vaše koncerte v živo ob toliko instrumentih in zvokih vedno znova opisal kot 'kreativni melodični nered', kar je seveda pohvala in verjetno posledica tega, da ima vsak član svoj glasbeni okus. Kako nastaja vaš pisan zvočni mozaik, ki se na koncu zlije v skladbo?

Gregor Jančič: Wow! Bravo. Ful dobro! To kreativno zloženko bom prodal naprej – 'kreativni melodični nered', hvala. (smeh) Če se vrneva k vprašanju. Torej, ne držimo se neke preverjene formule ali prakse pri pisanju glasbe. Rekel bi, da se naša glasba zgodi predvsem spontano, včasih nekdo izmed nas prinese na vaje bolj kot ne izdelano idejo, skorajda v celoti pripravljen komad, ki mu kasneje na skupni vaji dodamo vsak svoj pečat, drugič se zgodi, da nastane komad iz osamljenega kitarskega rifa ali preigravanja enega izmed folk instrumentov – banjo, vijolina, harmonika – med pavzo na vaji, na pol za hec, kar kasneje nekako s skupnimi močmi, če gre vse po sreči, pripeljemo do končnega izdelka. Zagotovo pa ima vsak izmed nas svoj glasbeni okus, idole in vir črpanja navdiha pri pisanju komadov, kar se odraža v glasbi sami.

Kaj se vam zdi, da najbolj pritegne obiskovalce na vaših koncertih? Vendarle ne gre le za žur in glasbo ...

Gregor Jančič: Iskrenost in spontani koncerti, brez režije, ker nikoli ne veš, kaj te bo kot obiskovalca ali nastopajočega doletelo. Smo, kar smo, oddajamo pozitivno energijo in mislim, da to začutijo tudi obiskovalci naših koncertov, ki se z nami na nek način tudi identificirajo. Z njimi se po koncertih radi tudi podružimo, se spomnimo kakšne stare prigode ...

Se obremenjujete s tem, da ste sprejemljivi radijskim postajam? Se obremenjujete s tem, kdo vas bo vrtel? Koliko je te preračunljivosti pri vas? Veliko glasbenikov namreč ustvarja za avtorske pravice ...

Gregor Jančič: Veseli smo, ko nas podprejo domači mediji in nam namenijo minuto ali dve, predvsem radijske postaje, saj razumemo, da z angleškimi besedili težje pridemo do rotacije singlov na slovenskih radijskih postajah, po drugi strani nismo edini, ki bijemo to bitko. Zaenkrat nam uspeva! Smo pa vedno znova počaščeni, ko z aktualnim singlom pristanemo kot predlog za popevko tedna na Valu 202 – hvala, Andrej! 

Sicer glasbe ne ustvarjamo namenoma za prodajo avtorskih pravic, čeprav se nam je to v preteklosti že večkrat zgodilo. Tako je recimo hollywoodski studio Century Fox za CBS-ovo TV-serijo The Crazy Ones, v kateri glavni vlogi odigrata Robin Williams in Sarah Michelle Gellar, kot soundtrack uporabil pesem Danny Boy. Trenutno pa smo v dogovarjanju z Activision Studios za uporabo ene izmed naših pesmi v računalniški igri Call of Duty, držimo pesti, da bo kaj iz tega!

Ste bolj skupina za veselico (vikend paket) ali stremite k ustvarjanju kultnih stvari – ali morda nekaj vmes? Verjetno je težko ne igrati vsak konec tedna, če želiš preživeti, in igrati samo v kultnih prostorih?

Gregor Jančič: Držimo se pravila, da se gremo resno tudi hec! Sicer smo se, zdaj že nekaj let nazaj, med seboj dogovorili, da se ne bomo lotili delovanja na profesionalnem nivoju, čeprav je v nekem trenutku kazalo, da bi se najverjetneje celo lahko. Želimo ohraniti svobodo do ustvarjanja pod našimi pogoji, takrat in tam, ko si tega želimo, ter po drugi strani imeti možnost ustvariti si družino pod normalnimi pogoji. Kar pa ne izključuje dejstva, da tudi, če veljamo za pol profesionalen bend, se stvari lotimo s polno mero resnosti in da smo sami sebi največji kritiki, ko je govora o produkciji pesmi, videospotov, koncertov v živo itd.

Ali naša država stori dovolj za kulturo, sploh glasbenike, kot ste sami, ali ste popolnoma spregledani, potisnjeni na obskuro?

Gregor Jančič: Za obdobje dvoletne koncertne pavze zaradi pandemije covida smo prejeli dodatek nekaj deset evrov po glavi! Presodite sami. (smeh) Je pa res, da se nikoli nismo prijavljali na razne državne razpise, kot to počnejo nekateri, saj se trudimo biti samozadostni!

Dotaknimo se besedil. Pravijo, da so za filozofiranje o tem, kaj je pesnik želel povedati, rezervirani učitelji v osnovnih šolah. Pa vendar, kaj bi lahko rekli, da je rdeča nit vaših besedil?

Gregor Jančič: Težko je reči, kakšna so naša besedila generalno, v bistvu so rezultat trenutnega navdiha. Govorila so že o marsičem, kako nismo vsi deležni iste sreče in svet ni fer, do tega, kako mavrično izgleda tekočina, ki jo odvajamo po prekrokani noči. Večkrat smo si skozi besedila tudi namignili, kaj si mislimo drug o drugem. (smeh) Zagotovo pa so življenjska!

Ne postavljamo si pravil, o čem bomo oz. lahko pišemo – če besedila sovpadajo z glasbeno podlago in zadostujejo našim kriterijem, so na mestu! Zagotovo pa se znamo skozi sarkastičen in humorističen način dotakniti tudi resnejših tem, saj verjamemo, da lahko le s pozitivno energijo in kančkom smisla za humor kreiramo boljši jutri, trenutna situacija v svetu je itak že dovolj resna in zaje*ana, zakaj bi težili še mi ...

Čeprav v svojem žanru domala nimate konkurence na domači sceni, borba za občinstvo ostaja. Kako težko je ostati relevanten in v tej poplavi glasbe in kopiranja hkrati edinstven?

Gregor Jančič: Verjamemo, da bomo relevantni tako dolgo, kot bomo iskreni sami do sebe in svojega dela ter le-to opravljali z veseljem, ker to je tisto, kar oboževalci začutijo. Ne štejemo koncertov, novih singlov, albumov, videospotov, ampak lepe trenutke ... Prvega mesta v svetu glasbe pa tako ali tako ni. Vedno se bodo pojavljali novi trendi – enim lahko slediš, drugim spet ne. 

Veseli nas, da ima Slovenija glasbeni podmladek in da obstaja scena, ki jo kreirajo tudi mladi in ne samo dinozavri. Tako se za prihodnost glasbene scene ni potrebno bati. Na koncu dneva je edina resnica, da se imamo tako mlajši kot starejši drug od drugega marsikaj za naučiti.

Kako krvoločno okolje je tujina? Kako se je kosati tam?

Aleš Voglar: Za vsakega izvajalca, ki ni načrtno tako ali drugače usmerjen le na domače tržišče, je tujina mamljiva in 'tista' naslednja stopnička v razvoju. Kmalu sledi spoznanje, da 'glasbeni' kapital, ki si ga skozi leta pridno nabiral na domači sceni, ne šteje zunaj popolnoma nič in potrebno je začeti znova. V preteklosti se je na pot v tujino podalo kar nekaj velikih slovenskih bendov; bolj ali manj uspešno, sicer pa sami nismo nikoli imeli prevelikih pričakovanj. Zgodilo se je že, da je le dan za nami v istem klubu sredi Nemčije, ki sprejme dobrih sto ljudi, igral bend, ki je v Sloveniji pred tem napolnil stadion ... Kot nišni bend smo glede tujine imeli precej sreče, scena je precej povezana in dobro odigran koncert ti omogoči razmeroma hitro napredovanje do naslednjega večjega, bolje obiskanega itd. Na eni točki so stvari nekako stekle same od sebe in zelo smo hvaležni za to izkušnjo in vse prihodnje.

Kaj porečete na dejstvo, da imate več sledilcev na Spotifyju kot recimo Siddharta in Magnifico? To je svojevrsten uspeh ...

Aleš Voglar: (smeh) Ni slabo za polprofi zabavljaški bend! Dober občutek je, da lahko v nečem sem in tja 'nabrišemo' profesionalce. Čeprav so vsi zgoraj omenjeni izvajalci osredotočeni na ožji prostor poslušalcev kot mi. No, imamo pa tukaj še druge uspešnejše izvajalce, kot npr. Laibach, Senidah ...

Velik del vaše glasbene identitete so tudi videospoti, ki so logičen podaljšek vaše glasbe. Včasih šaljivi, drugič kot družbena kritika, satira. Se vam zdi, da brez njih vaša skladba ne bi bila popolnoma razumljena?

Aleš Voglar: Videospoti so vizualna nadgradnja glasbe in ji zagotovo dodajo novo dimenzijo. Večinoma poskušamo z njimi dodatno poudariti, kar smo želeli povedati skozi glasbo – in zelo smo veseli, kadar nam to uspe. Še raje vidimo, kadar ob slednjem pustimo nekoliko 'priprta vrata' za različne interpretacije.

Vaš 'prvi' jezik je angleščina, čeprav ste pokazali, da v slovenščini zvenite ravno tako dobro. Zakaj ste sploh začeli v tujem jeziku? Je Slovenija preprosto premajhna, da bi se od glasbe dalo živeti, ali razlog za to tiči drugje?

Aleš Voglar: Angleščina nas spremlja od samega začetka, saj smo najprej prirejali irske in angleške tradicionalne pesmi, hkrati pa tudi naše prve avtorske pesmi bazirajo na žanrsko zelo podobni glasbi, ki izhaja iz angleško govorečih držav. V zadnjih nekaj letih smo sicer priča trendu porasta slovenskih besedil v glasbenih zvrsteh, v katerih jih prej skoraj ni bilo zaznati, kar pozdravljamo, vendar zaenkrat še ostajamo pri angleških besedilih. Kot pravijo, volk dlako menja, narave pa nikoli.

Ste ena redkih slovenskih skupin, ki redno koncertira zunaj naših meja. Kako se tuja publika razlikuje od domače in katera je bolj zahtevna?

Aleš Voglar: Morda je publika v tujini občasno, zaradi večje ponudbe dogodkov, nekoliko bolj izbirčna in zahtevna in jo je včasih težje spraviti v pogon, vendar bi si upal trditi, da se je razlika med tujo in domačo publiko, kar se tiče glasbene razgledanosti, v zadnjih letih precej zmanjšala. To bi pripisal predvsem dvigu kakovosti koncertov doma, posledično pa tudi dvigu kakovosti domačih izvajalcev.

Kako se bo vaš tretji studijski album razlikoval od prejšnjih dveh?

Aleš Voglar: Upajmo, da po boljši in bolj dodelani glasbi. S prvim albumom smo predvsem želeli na ves glas opozoriti nase. Z drugim pokazati, kar smo se uspeli naučiti vmes, s tretjim pa zaokrožiti prva dva ter ohraniti navihan 'vizlovski' karakter s ščepcem zrelosti. Tretji album je ob že dobro poznani žanrski podlagi nekoliko bolj raznolik in se spogleduje z nekaterimi novimi vzorci in formami.

Kako težko je ustvariti svoj slog, svoj "brand". Ko vas človek sliši, takoj ve, da ste to vi. Je to tisto, na kar ste kot skupina najbolj ponosni?

Aleš Voglar: Zagotovo lahko tovrstno prepoznavnost smatramo kot velikanski poklon s strani poslušalcev in smo nanj zelo ponosni. Kaj podobnega nismo niti v sanjah načrtovali, pri nas se najboljše stvari zgodijo naravno in brez pravega načrta in po možnosti tudi brez signala GPS. Če povzamem Dan D: "Pusti, naj te nosi voda."