Franko Bajc: "Tudi če mi noge odrežejo, ne bom odnehal"

Za mnoge je program usposabljanja specialne enote zgolj oddaljena predstava o skrajnih fizičnih in psihičnih mejah. Za nekatere posameznike pa je prav ta izziv tisti, ki jih pritegne kot magnet. Franko Bajc nam je zaupal, da ga je želja preizkusiti nekaj tako zahtevnega spremljala že dolgo pred začetkom snemanja.

"Uf, od nekdaj sem si želel kaj takega poskusiti. Zmeraj me je zanimal šport, različna usposabljanja, preizkušnje. Ko sem slišal, da gre za najtežje urjenje na slovenskem prostoru, sem iskal vse načine, kako bi lahko to poskusil," pravi.

"Prav zato se nisem mogel posebej pripraviti. Nisem imel veliko časa, zato sem zadnji mesec in pol delal predvsem izzive, ki so me čakali na samem testiranju."

Med vsemi preizkušnjami je bil en del posebej brutalen – Gotenica. Tam se izvaja selekcija, znana po tem, da od kandidatov zahteva več, kot si lahko predstavljajo."To je bil najtežji trenutek. Tam največ ljudi odpove. Tudi sam sem se spraševal, kaj mi je tega treba, zakaj sem se sploh spustil v to. Ampak imel sem odgovor in to me je držalo pokonci," dodaja.

"Ne. Rekel sem, da tudi če mi noge odrežejo, ne bom odnehal. Vem, zakaj sem šel v to, in ni bilo pogoja, da neham. Ni šans."

"Mislim, da bo gledalce najbolj presenetila surovost samega posnetka. Ne vem, če je bila kdaj že posneta takšna stvar na ta način. Gre za popoln vpogled v notranjost usposabljanja, ki ti da občutek, da si tam z nami, da to doživljaš na lastni koži. Gledalci do zdaj pravijo: Jaz sem trpel s tabo. Že meni je bilo težko. Najbolj so me presenetila čustva, ki ti jih da ta izkušnja. Timsko delo, to, kako drugi trpijo s tabo in si deliš vse te trenutke. Kako hitro nekdo postane tvoj brat. Čustva, ki sem jih imel med samim usposabljanjem, so bila precej bolj intenzivna, kot sem pričakoval."

Kot del snemalne ekipe bi marsikdo pričakoval določene olajšave, a teh ni bilo. "Res so me obravnavali kot člana učne skupine. Če sem imel težavo z mikrofonom ali čim drugim, se zadeva ni ustavila. Bil sem kaznovan enako kot vsi drugi in ker kazen vedno prizadene celoten tim, je zaradi mene celotna ekipa naredila še kakšno skleco več. Nobenega privilegija nisem imel. Enkrat sem nosil hlod in se mi je odpel mikrofon. Samo vprašal sem, ali deluje zvok, pa so rekli: Evo, zgleda, da si dovolj spočit. Dajte mu še en hlod za nositi," pripoveduje.

"Ta izkušnja se mi je tako vtisnila v spomin, da o njej razmišljam vsak dan. Zadnje dni se res sprašujem, ali sem morda zgrešil pravi poklic. Ko pa govoriš o fantih, ki se tam usposabljajo, zdaj zares vidiš, s kakšnim namenom to delajo. To so res ljudje, ki jim lahko zaupaš, da nam dajejo občutek varnosti. To je še dodatno vplivalo na moj pogled. Zdaj še bolj razumem, zakaj je to usposabljanje tako brutalno in do fantov, ki ga opravijo, imam zdaj še veliko več spoštovanja."

Bi se še enkrat odločili za tako zahtevno preizkušnjo?

"Na takšno izkušnjo bi se podal še enkrat. Zdaj, ko je napor mimo, pa vidim, da je bilo to res nekaj, kar bom dolgo premleval."