Eva Pavli: To, da se od umetnosti ne da živeti, je predvsem stereotip. Umetniki so danes podjetniki''

Ste ženska mnogih talentov. Širša javnost vas je spoznala, ko ste predstavili himno za EuroVolley 2019. Sicer pa ste vsestranska umetnica: operna pevka, slikarka, model, zaprisežena športnica, istočasno predajate znanje na druge ... Ste sploh kdaj pri miru? Kako se odklopite?

Dobra stran mojega poklica je to, da si lahko sama krojim urnik. So dnevi, ko komaj dohajam samo sebe, sicer pa lahko predvidevam in planiram svoje proste trenutke. Takrat preprosto pozabim na telefon, ne odpiram mailov in se poskušam čimbolj odklopiti. Saj sem navsezadnje “sama svoj šef”. Rada pobegnem v naravo, plešem, meditiram, se družim s prijatelji in športam. Rada tudi potujem in raziskujem neokrnjeno naravo. Veliko se zadržujem v gozdu, zato večkrat dobim tudi kakšnega klopa (smeh).

Pred leti ste se pobliže spoznali s kickboksom. Je ta še vedno vaš ventil, ko morate spraviti jezo iz sebe?

Imam mnogo hobijev in rada skrbim za svoje telo. Brez rekreacije se ne počutim dobro, zato poskušam ohranjati telo v dobri formi. Nekaj časa sem bila članica FCL kluba, ko je prišla korona pa smo s treningi prenehali, zato mi ni preostalo drugega, kot da si omislim svojo vrečo za kickboks kar doma. Ko si želim intenzivnega treninga, se zaprem v studio, prižgem glasno glasbo. Nato se po navadi ogrejem s plesom, naredim vaje za moč in nato še “odboksam” par rund. To vrsto vadbe bi lahko patentirala (smeh). Se pa zadnje čase vračam k hiphop plesu in imam tudi zasebne treninge, saj bi rada svoje nastope tudi plesno obarvala.

Kako je delati na dveh glasbenih projektih – solistični poti in s skupino Tosca Beat. Vam le to omogoča, da zadostite vsem svojim glasbenim ambicijam?

Pri Tosca Beat sem del glasbenega tria, pri solo karieri pa res delam takšno glasbo, ki je meni všeč. Jaz sem moja glasba. S Toscami trenutno delamo na ogromnem projektu, katerega del je množica mladih ustvarjalcev iz Slovenije in Evrope. Sama pa ustvarjam projekt Sreči, katerega del sta tudi obe avtorski skladbi, ki sem ju izdala v zadnjih mesecih. Zelo uživam v ustvarjalnem procesu in vedno se veselim končnega rezultata. Delam z “vročim” producentom Hugom Smehom - Hyu-jem, s katerim se idejno in zvočno povsem ujemava in sva zelo kompatibilna. Zelo pomembno je, da se kot ustvarjalec obdaš s krogom ljudi, ki ti ustreza in te podpira. Zadnje čase sem se naučila predvsem, da si moram v delu zaupati, saj sem si po vseh letih nabrala veliko izkušenj. Tudi klasika ti na nek način odpre uho za vso glasbo. Mislim, da ne poznam veliko ljudi, ki so poslušali v življenju toliko (različne) glasbe kot jaz (smeh). Če ostaneš zvest sebi in si dovoliš biti drugačen, potem lahko dejansko pustiš pečat v umetniškem svetu, sicer pa si lahko samo še eden iz množice podobnih.

Čeprav vas večina pozna kot šolano glasbenico, ste tudi akademska slikarka. Kako je biti umetnik v Sloveniji? Kot slikar se, razen nekaterih izjem, vključno z vašim dedkom, ki je bil priznan slikar, ne da preživeti. Ali pač?

Včasih je bilo pri nas povsem drugače. Umetniki so bili cenjeni in v umetnost se je vlagalo. Moj dedek je bil profesor in prodekan na Likovni akademiji v Ljubljani, bil pa je tudi likovni kritik, pisatelj in navsezadnje odličen slikar. Vedno sem se bala, da ga v svojem delu nikoli ne bom presegla, vendar je z leti ta strah povsem splahnel, saj me je tudi on brezpogojno spodbujal in podpiral v mojem študiju in kasneje v delu. Čeprav je bil “stara šola”, je razumel, da se umetnost spreminja in da umetniki razmišljamo drugače kot v njegovih časih. Bi pa rada poudarila, da je naša umetniška scena v Sloveniji zelo specifična, saj imamo zelo slabo razvit umetniški trg oz. ga praktično ni. V tujini ogromno umetnikov živi zelo dobro, saj se nekatera dela prodajajo za milijonske vsote. V umetnine se splača vlagati, pri nas pa so razmere precej drugačne. To, da se od umetnosti ne da živeti, je predvsem stereotip. Umetniki so danes podjetniki.

Kot model se verjetno precej lažje zasluži …

Kratkoročno gledano, morda res. Vendar biti model je v resnici garaško delo. Dekleta, ki jih vidimo na naslovnicah svetovno znanih revij, so imela med drugim tudi nepopisno srečo, da so tu, kjer so danes, saj je lepih deklet ogromno. Večina teh deklet v modnem svetu se težko prebija skozi vsakdan, urniki so natempirani, jedilnik zelo strikten. Delo je naporno, priti med peščico izbranih pa zelo težko. To, da sem lahko priložnostno še model, jemljem za velik plus, nekaj, kar mi je bilo dano in kar lahko izkoristim za dodaten zaslužek. Nikoli pa se ne bi želela ukvarjati samo s tem. Nenazadnje, lepota je minljiva. Sama pa raje vlagam v prihodnost in gradim svojo znamko.

Kaj je sicer nazadnje nastalo v vašem slikarskem ateljeju, če odmislimo ustvarjanje za videospota Mižim in Juno?

Že nekaj časa delam sliko z oljem na veliko platno (200 x 180). Čaka me še kar nekaj dela, vendar upam, da jo kmalu končam. Vsaka tako velika slika rabi svoj ustvarjalni proces. Potem pa se je treba enkrat odločiti in sliko končati. To je vedno zelo poseben trenutek, saj bi vedno lahko še kaj dodala, spremenila …

Koliko časa pa je nastajal stop-motion lyric video za Juno, ki je bil vaš drugi tovrstni projekt. Če ne bi bilo Emkeja, bi verjetno nastal precej hitreje? (smeh)

Seveda, dobro ste uganili (smeh). Juno mi je vzel precej več časa, kakor video za prvo skladbo, prav zaradi besedila. Če se stvari lotevaš “na roke”, ob enem moraš pa čakati, da se sproti barva suši, zna biti kar zamudno. Ob vsem tem besedilu, ki ga izpisuješ, moraš tudi paziti, da se ne zmotiš, saj potem poti nazaj praktično ni. Tehnika stop-motion je odličen medij za umetniški izraz. V mojem primeru sem se vedno prepustila domišljiji in poskušala biti tudi malenkost duhovita. Predvsem pa sproščena in ustvarjalna.

Zakaj pa ste se odločili ravno za sodelovanje z mariborskim ''polagalcem'' rim? Kaj ima, kar drugi morda nimajo?

Sem strastna oboževalka hiphopa in sem si že od nekdaj želela takšnega sodelovanja. Pri Emkeju sta mi všeč njegova spontanost in realističen pristop do podajanja rim. Čeprav je v svojih besedilih kritičen, zna biti tudi zelo duhovit. Tega po večini “jeznim” raperjem primanjkuje. In prav to mi je pri njem tako zelo všeč.

Juno je drugi košček multimedijskega mozaika ''Sreči'', ki prinaša ne le mini glasbeni album (EP), ampak tudi kratki film, pesniško zbirko, slikarsko razstavo in koncert. Nam lahko zaupate kaj več o tem?

Projekt Sreči govori o iskanju sreče in je mozaik petih skladb (EP). V ospredju je seveda glasba, zraven pa prihaja še kratki igrani film, katerega 'soundtrack' je ta muzika, samostojna umetniška razstava z mojimi deli in zbirka poezije mlade pesnice Zale Neže Zajc, ki je deloma poskrbela tudi za besedila mojih skladb. Vse skladbe so posvečene Sreči, ki je tu dobila poseben pomen. Vsaka od skladb je nastala v drugem obdobju preteklega leta, na poti mojega iskanja sreče. Celoten projekt si želim predstaviti pred publiko v septembru in vse kaže, da bo to res mogoče.

Je kaj, kar pogrešate na slovenski glasbeni sceni oz. kaj bi spremenili, če bi imeli v rokah škarje in platno?

Sem večna optimistka in skušam gledati na svet s pozitivne plati. Imam občutek, da se na slovenski glasbeni sceni marsikaj spreminja na bolje. Pogrešam pa predvsem še več sodelovanja med ustvarjalci, medsebojno podporo in dobronamerno kritiko. Pogrešam tudi odprtost in privoščljivost! Pa seveda bolje urejeno monetizacijo YouTuba in drugih streaming platform.

Po čem želite, da si vas ljudje zapomnijo in kdaj do zdaj štejete za svoj največji dosežek v življenju?

Vsekakor si lahko štejem kot največji dosežek nastop pred polno dvorano Bercy v Parizu na finalni tekmi Evropskega prvenstva v odbojki leta 2019. Drugi dosežki pa so vezani na leta študija na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer sem večkrat sodelovala pri čudovitih opernih projektih. K tem dosežkom bi v jeseni rada pripisala tudi lepo zaključen projekt Sreči. Želela bi si, da me ljudje poznajo kot ustvarjalko in multimedijsko umetnico. Rada pa bi se uveljavila tudi kot avtorica in avtorica glasbe za druge.

Čeprav ste vajeni javnega nastopanja in občinstva, verjetno še kdaj čutite vsaj pozitivno tremo. Kdaj vam je bilo do zdaj najtežje oz. kdaj ste bili do zdaj najbolj živčni pred nastopom? Je bila to kakšna opera, nastop v Parizu na EuroVolleyju ali kaj drugega?

Tremo imam skoraj pred vsakim nastopom, vendar se človek skozi leta treme privadi in jo poskuša obrniti sebi v prid. Predvsem trema ne sme biti uničujoča. Vedno sem najbolj živčna pred nastopi, ki se tičejo klasične glasbe. Klasični svet je precej bolj kritičen, dopušča manj napak kot pa svet popularne glasbe, zato sem po navadi veliko bolj sproščena, ko nastopam s svojo glasbo.

Imate na zalogi kakšno zabavno anekdoto s koncerta oz. nastopa?

Če se navežem na eno prejšnjih vprašanj, lahko omenim nastop v polni dvorani Bercy v Parizu. Naši fantje so ravno igrali zaključno tekmo in ko sem vstopila v polno dvorano, se mi je naježila koža. Vedela sem, da dogodek prenašajo v živo v preko 100 držav, zato si sploh ne morete predstavljati, kakšne razsežnosti v smislu organizacije so to. Šla sem v garderobo, kjer sem se pripravila. Vedela sem, da si ne morem privoščiti nobenih napak. Ko sem stopila na parket sem se počutila tako zelo majhno, a ko sem začela komunicirati z 18.000-glavo množico, ta pa mi je odgovarjala, sem začela tako uživati, da je vsa trema v trenutku izginila.