Za uvod. Zakaj so vsi vaši avtorski komadi v srbohrvaščini?

Za to, da so naši avtorski komadi v srbohrvaščini, je verjetno kriv čas, v katerem sem se rodil. Sem otrok bivše Jugoslavije in na to sem ponosen. To so bili res lepi časi otroštva – brez računalnikov, igric, družbenih omrežij … Če si imel v mojem otroštvu radio na kasete, si bil glavni na terenu. V tem obdobju sem spoznal ogromno dobrih izvajalcev in kantavtorjev. To ne pomeni, da ne bomo delali tudi v slovenskem jeziku. Pripravljenega imamo kar nekaj materiala, ampak gremo korak za korakom.

Imate občutek, da Slovenci ne znamo dovolj ceniti svojega, medtem ko tuje, četudi slabše, sprejmemo odprtih rok samo zato, ker je tuje?

Na žalost ja. Slovenci ne znamo ceniti in ščititi svojih izdelkov – pa ne samo v glasbi, to se čuti tudi v gospodarstvu. Vse bolj imam občutek, da se moramo Slovenci za svojo muziko pošteno boriti, da pride do poslušalca. Da ne govorim o raznih radijskih kvotah. Že to pove, da glasba, ki je ustvarjena na slovenskih tleh, praktično ne pride do poslušalcev, pa čeprav je morda uspešnica. Tako je to danes v tem času in sistemu …

Kaj želite s svojo glasbo izvabiti iz poslušalcev?

Kaj želimo izvabiti? Zelo preprosto: pristnost, odprtost, ljubezen in to, da se ljudje sprejmemo take, kot smo. Malo več ljubezni na dan odžene probleme stran.

Kako blizu je izid vašega debitantskega albuma? Kaj lahko pričakujemo od njega?

Naš prvenec je zelo blizu. Ampak v teh časih ne hitimo. Pričakujete lahko veliko raznolikosti – to namreč ne bo klasičen album z enim žanrom. Vsa zasedba Company je tako široka, da je aranžma zelo močan in daje pečat naši glasbi. Lahko pričakujete glasbeno poslastico. Sama predstavitev albuma bo nekaj posebnega, ampak o tem več takrat, ko se bomo pripravljali na promocijski dogodek.

Katera glasba oz. izvajalci imajo največji vpliv na vaš glasbeni izraz?

Veliko bi jih lahko naštel, izpostavil pa bom tistega, od katerega sem se s poslušanjem njegove glasbe in branjem besedil največ naučil – to je Đorđe Balašević.

Po čem se ločite od ostalih oz. kaj je tisto, kar vas dela tako drugačne?

Vsi, ki nas spremljajo in hodijo na naše koncerte, pravijo, da smo nekaj posebnega. Ko stopimo na oder, se med nami pretaka prav posebna energija. V prvi vrsti smo prijatelji, ki se dobro razumejo, spodbujajo drug drugega in skušajo iz ostalih izvleči največ, kar se v tistem trenutku da. To se vidi in čuti tudi na naših izdelkih. Kvaliteta je zasluga celotne ekipe. Jaz pravim, da ni boljše ekipe od tiste, ki stoji skupaj od samega začetka pa do konca. Samo tako se res začuti celovitost izdelka.

Kaj pogrešate na slovenski glasbeni sceni? 

Trenutno najbolj pogrešamo svobodo nastopanja in svobodne poslušalce pod odrom.

Kaj pa pogrešate v družbi nasploh? Ljubezni, spoštovanje, empatijo, strpnost?

Vse to! Znašli smo se v času, ko ljubezen in spoštovanje do sočloveka skoraj nič več ne pomenita. Super bi bilo, da bi v osnovne šole pripeljali tudi učne ure o zdravih, čistih, ljubečih in pristnih odnosih.

Kaj vam pomeni glasba?

Ko jo poslušam, mi daje občutek zadovoljstva, in ko potrebujem družbo, je tudi ta včasih dovolj. Ko z bendom preigravamo in ustvarjamo na vajah, čutim veliko povezanost med nami. Ko smo skupaj na odru, se pa sploh dogajajo lepe stvari. Glasba je ena sama ljubezen. Veliko mi pomeni.

V preteklosti ste bili vaterpolist, selektor mladih vaterpolistov in trener kamniškega vaterpolskega kluba. Kako so šle skupaj vaje in treningi? Urnika se namreč pogosto ''tepeta'' ...

Ja. Večino svojega življenja sem preživel ob bazenu ali v njem in se posvečal vaterpolu. Po igralski karieri sem seveda zelo rad delil svoje znanje z mladimi vaterpolisti. Deset let sem delal z ekipo iz Kamnika, na katero sem izjemno ponosen. Še danes vidim fante, ki sem jih treniral, kako se borijo in nizajo izjemne uspehe za kamniški šport. Moramo vedeti, da kamniški vaterpolisti še danes nimajo osnovnih pogojev za delo – to je bazen. Zato še toliko ponosneje gledam na to. Biti državni prvak brez nujnih pogojev je posebna zgodba, sploh v kolektivnih športih. Zgodba za film. In res je – dobil sem priložnost delati na selektorskem mestu. Tudi to je bila zanimiva in uspešna izkušnja. Izbrati in pripraviti fante, da zastopajo svojo državo na evropskem prvenstvu, je za trenerja nekaj izjemnega. V tem čaus je bilo kar naporno usklajevati glasbo in trenersko delo. Predvsem sem moral izjemno paziti, da nisem preobremenil glasu. Če so se termini prekrivali, je imela prednost glasba.

Ste danes še športno aktivni?

Ja, imam se za aktivnega na rekreacijski ravni.

Kako pa ste sploh zaplavali v glasbene vode? Kdo vas je navdušil nad glasbo, petjem?

Oče je glasbenik in to imam po njem. Je pa res, da sem se začel kar pozno aktivno ukvarjati z glasbo – ko sem nehal aktivno igrati vaterpolo. Nekako sem se prepustil glasbi in me je odpeljala. In me pelje še danes.

Kaj vas navdihuje pri ustvarjanju glasbe? Kako poteka vaš ustvarjalni proces?

To je pri meni zanimivo. Šele zdaj, v zadnjih nekaj letih opažam, da so vsa ustvarjalnost pri ustvarjanju naše glasbe trenutki, dogodki, ki so se zgodili, in mi v tistem trenutku dajejo občutek, da lahko iz tega ustvarim besedilo, melodijo … In stvar se potem preprosto zgodi.

Kaj vas je kot glasbenike oz. izvajalce naučila pandemija? 

Zaznamovalo jo je pomanjkanje nastopov in stika z občinstvom. Živa glasba se je stregla poslušalcem kot juha brez soli – s pretočnimi predvajanji ipd. Ne vem, ali me je česar koli naučila – bolj me je zaznamovala. Mislim, da vsi vemo, da je glasbenikom kar težko v trenutni situaciji. Bojim se, da občinstvo ne bo več tako, kot je bilo …

Videokonference – za poslovne sestanke ja, pri koncertih pa to žal ni to.

Nam lahko zaupate kakšno zabavno anekdoto s koncerta?

Ena je s koncerta v Šenčurju, ko je pijan obiskovalec v trenutku nepozornosti tehnikov in varnostnikov izklopil glavni električni kabel. Na odru sta v trenutku zavladali tema in tišina, le bobnar je še nekaj sekund udarjal, preden je dojel, da to ni hec. Druga je s snemanja Sječanja. Ko smo se želeli zjutraj okrog petih s čolnom odpeljati na snemanje sončnega vzhoda, so nam ključi padli v vodo in jih nismo našli. Še ena. Basist je nekoč dejal, da bo za dodatnih 20 evrov pel še spremljevalni vokal. Od takrat naprej je to 'dežurna fora' v bendu. Pa še ta. Na nastopu za neko podjetje je bil oder okrašen v slogu Divjega zahoda: seno, leseni predmeti, kočija, podkve in podobno, na oder pa je bilo s sprednje strani naslonjeno veliko leseno kolo kočije. Sredi nastopa se je našla ženska, ki je to kolo dvignila in ga vrgla na oder. Zadnja, ki se je spomnim, je tista, ko smo igrali v Ilirski Bistrici. Ker smo imeli naslednji dan nastop v Mariboru, smo iskali prenočišče. Nejc (Ušlakar - Nash, kitara, op. p.) se je ponudil, da bo to uredil. Ko smo pred nastopom želeli do apartmajev, smo ugotovili, da jih je rezerviral 30 kilometrov stran od prizorišča nastopa, nekje v hribih nad Ilirsko Bistrico.