Z vašo novo skladbo B.I.N.G.O. skušate zapreti usta svojim kritikom. Njihovo nejevero ste porabili kot gorivo na poti do uspeha. Na koga besedilo pravzaprav leti? Kdo so ti ljudje, ki niso verjeli v vas? 

Res je, pesem ni posvečena enemu posamezniku, ampak širši publiki, ki samo negativno gleda na stvari in ne privošči vzpona nekomu drugemu. Se pravi, ni za točno določenega posameznika, ampak je namenjena širšemu občinstvu, za katerega slišim indirektno oz. samo od drugih in kako mi ne privoščijo uspeha. Poimensko ne bom navajal, ker nočem delati reklame drugim in se mi zdi to izpod časti.

Videospot ste snemali v rodni Makedoniji. To pomeni, da boste v bodoče bolj računali tudi na tuje poslušalstvo?

Za videospot sem se spontano odločil, da bi ga snemal v Makedoniji, ker sem bil v nekih ne točno določenih pogovorih z več kot profesionalnim snemalcem videozapisov Krstom Šupevim. Ta dogovor je trajal skoraj več kot dve leti in zaradi nastale situacije s koronavirusom se je šele zdaj realiziral. Sem pa prezadovoljen, ker sem sodeloval s tako izkušenim človekom, ki je delal že z velikimi makedonskimi izvajalci, po katerih sem se in se zgledujem še zdaj. Mislim, da bom definitivno vsaj poskusil okusiti tudi tuji trg, ker se enostavno ne počutim dobro globoko v sebi, če se kdaj omejujem.

Se kanite kdaj vrniti domov ali je Sloveniji zdaj vaš edini pravi dom?

Celotno družino imam v Makedoniji oz. kar jih je še ostalo, ampak mislim, da sem največji korak v svojem življenju naredil, ko sem se preselil v Slovenijo. To, kar mi je Slovenija ponudila, mi Makedonija ni mogla nikoli, zato je bil do zdaj in bo moj odgovor ''NE''. Ampak dejansko nikoli ne vemo, kaj nas lahko doleti, zato bom kot pristranski dal odgovor ''Nikoli ne reci nikoli''.

Mineva že skoraj leto in pol od izida vašega prvega albuma. Kaj se je v tem času spremenilo? Ste dosegli želeni status kot glasbeni ustvarjalec ali še vedno težko najdete pot do poslušalcev? Lahko že rečete, da je bil vaš trud, ki ga vlagate v glasbeno kariero, poplačan ali je za to še prerano?

Res je ''Adekvatno stanje'' je bil moj prvi in mislim, da bo ostal edini album. Edina stvar, ki obžalujem, je to, da mi ga ni uspelo spromovirati, kot bi si želel. Točno ob izidu se je vse skupaj začelo zapirati in omejevati zaradi situacije z virusom in nikakor nisem uspel ljudem zares predstaviti tega projekta. Albumov ne bom več snemal, ker smo v popolnoma novem obdobju glasbe, kjer se bolj cenijo singli – še posebej, če jih krasijo videospoti. Mogoče bi edino naredil en sklop teh singlov in jih vse skupaj združil v eno kompilacijo, ampak brez CD-jev, edino na digitalnah platformah (Spotify, Deezer, iTunes ...).

Moj trud še definitivno ni bil poplačan in me to ne bo ustavilo pri tem, da še naprej vlagam v svojo glasbeno kariero, čeprav je težko, ko si sam skoraj stoodstotno financiraš vse te zadeve. Sem zaposlen, tako da dokler še nimam družine, mislim, da mi bo zneslo.

(T)raperji oz. hip-hoperji bolj ali manj načenjate iste teme, teme, ki jih druge zvrsti ne morejo raziskati tako globoko, vsaj ne lirično, tako targetirano in tako neposredno. Kako težko je biti drugačen od drugih, nekdo, ki ljudi zna postaviti na realna tla in obenem vlivati optimizem?

Dostikrat me vprašajo, zakaj imam takšna besedila, kot jih imam. Najbolj zanimivo je to, ker me to vprašajo ljudje, ki v bistvu niso slišal vseh mojih pesmi, ampak so slišali samo tiste, ki so najbolj prišle do izraza. Imam veliko optimistično gledanih pesmi, imam pa tudi veliko realnih pesmi na albumu, ki so tudi dostopne na YouTubu. Nikoli mi ni bilo težko biti drugačen od ostalih, še posebej zaradi tega, ker se nikoli nisem omejeval v samo enem spektru. Vedno se rad dotaknem različnih tematik in po novem tudi različnih žanrov.

Se že čutite enakovredne v svetu, kjer je vse nasprotno od idealnega?

Nikoli se nisem in nikoli se ne bom, ker dejansko svet ni enakovreden. Če bi bil, se ljudje ne bi delili na tri sloje. Ampak nič zato, vsak se znajde po svoje in če nekdo iz nižjega sloja pride do uspeha, je to še toliko slajša zmaga, ker je v to vložil veliko več truda, kot bi ga nekdo iz višjega vložil, da bi prišel do uspeha. 

Pravite, da še naprej raziskujete in eksperimentirate znotraj (t)rap oz. hip-hop žanra. Se potemtakem še iščete, še iščete svoj lirični izraz, ali se preprosto ne želite zasidrati znotraj enega glasbenega okvirja?

Eksperimentiram vedno rad in vedno bom. Če bi me to vprašali pred nekaj leti, bi rekel, da se iščem, ampak zdaj sem pa prepričan, da se dejansko nočem osredotočiti samo na en krog poslušalcev, temveč da jih zajamem čim več.

Ali Balklan Records nudi zavetje tudi drugim glasbenim izvajalcem?

Seveda. To, česar sam nisem dobil od drugih in večjih, bom jaz poskusil ponuditi malim. Takšen človek sem in takšen bom ostal.

Med slovenskimi glasbeniki in ''soborci'' na glasbeni sceni čutite kolegialnost ali jo morda pogrešate?

Sodeloval sem že z veliko glasbeniki v Sloveniji in dejansko z večino sem čutil in čutim kolegialnost, ampak saj veste, kako to gre – vedno se bo nekje našel nekdo, ki tega ne bo ponudil. 

Rap kot zvrst je v osnovi kritična, realni odsev družbe. A, žal tudi pri nas, marsikateri raper ni poklican za to, da nastavlja ogledalo in zgolj pljuva vsepovprek, zato ker je to pač ''kul'' in samo igra žrtev sistema. Zaradi tega vas potem marsikdo ne jemlje resno. Ker, najlažje je pljuvati in preklinjati, težje pa iskati rešitev in biti del le-te. Kako relevanten je torej še rap danes v primerjavi s svojo vlogo nekoč? 

Iskreno – točno zaradi tega sem se po albumu odločil, da se ne bom več imel za samo raperja, ampak da bom si prilastil ime ''umetnik''. Rad bi našel rešitve v podanih problemih, in sicer s pozitivno mislijo in ne samo s črnogledostjo. Hip hop kot zvrst je postala precej irelevantna, jaz pa rad ostanem pri relevantnosti.

Ste se po koronakrizi že vrnili na odre? Kje vas lahko naslednjič vidimo v živo?

Nisem se še vrnil, ker niso pravi pogoji, da bi se lahko ''normalno'' vrnil. Ko bo vsega tega konec, nameravam najprej nekaj dobrega in zelo zanimivega izvesti v Domžalah, potem pa širše, kaj, pa naj za zdaj ostane skrivnost.

Z glasbo verjetno ne morete preživeti. Kaj poleg glasbenega ustvarjanja in udejstvovanja še počnete v življenju?

Od štirinajstega leta, ko sem se preselil v Slovenijo in se vpisal v srednjo šolo, sem začel tudi delati kot skladiščnik in delal, ko je le bilo možno – večinoma med počitnicami in vikendi. Po končani fakulteti za tehnologijo polimerov pa sem v tem istem podjetju napredoval v poslovodjo, tako da sem trenutno še zmeraj v isti branži kot takrat, ko sem začel. To mi je edini prihodek, ki ga investiram v glasbo in seveda v svoje vsakdanje življenje.

Kaj vas v Sloveniji in v svetu nasploh najbolj moti in kaj najbolj fascinira? In če bi lahko spremenili eno stvar, katera bi to bila?

Najbolj me moti to, da se ne poslušajo toliko pesmi v slovenščini, ampak tuje skladbe, ker je ljudem slovenščina enostavno ''cringe'', kot rade pravijo nove generacije. Če se bomo umetniki bolj zagnano trudili, se bo dalo tudi to spremeniti – vsaj upam. To je edina stvar, ki bi jo spremenil, in sicer da se podpira bolj domače izvajalce.

Katere so vaše temeljne vrednote in česa človeku ne bi nikoli odpustili?

Dve besedi, in sicer: iskrenost in pogum. Kdor tega nima, večinoma ni niti v moji bližini, tako da mu nimam kaj odpustiti. (smeh)

Po čem si želite, da si vas ljudje zapomnijo. Na kaj želite, da pomislijo, ko slišijo ime El Makedoner oz. Stefan Josifovski.

Po že omenjenih dveh besedah. Iskren sem bil vedno in posledično tudi direkten. Pogumen sem pa bil že s tem, da sem zapustil družino v iskanju boljšega jutri ter s tem, da sem se preizkusil kot tujec na slovenski glasbeni sceni. Upam, da si me zapomnijo po teh dveh vrednotah in da seveda kaj odnesejo od tega.