Na glasbeni sceni ste že več kot dvajset let. Sloveniji ste se predstavili kot del hip hip dvojca Da II Deuce. Večina vas pozna kot vedno kritičnega in pogosto besnega raperja brez dlake na jeziku, a v osnovni šoli ste tudi besno udrihali po bobnih. Še kdaj poprimete za palčke?

Ja, z velikim veseljem! Na žalost nimam prav veliko koncertov z bendom, ampak vsakič, ko imam kakšnega, se vedno na kateri od vaj usedem za bobne. Takrat mi je vedno žal, da kot otrok nisem več časa posvetil učenju igranja teh. Enako velja za klavir. Velikokrat si želim, da bi se ga kot otrok izučil res igrati.

Od vašega solo prvenca je nedavno preteklo že deset let. Naslov dvojnega albuma "Memento mori"je danes verjetno še bolj aktualen kot takrat. Zavedaj se, da si umrljiv. Ne le da težko dihajo bolni oboleli za covidom-19, tudi kultura že zelo težko diha, in nič ne kaže, da bo kmalu bolje. Kako se sami spopadate s trenutnimi razmerami, da je že tako trd kruh še trši, in ali vidite luč na koncu tunela?

Ja, že deset let je od mojega prvega in trenutno še vedno edinega albuma. Mislim, da trenutne razmere za nikogar niso lahke, ampak z ukrepi vlade še veliko težje za glasbenike in vse, ki so delovali na koncertnih prireditvah in dogodkih srečanj. Očitno je, da se teh ljudi v njihovih težkih okoliščinah, ki so za nekatere tudi življenjsko ogrožajoče, ne obravnava nič drugače kot ostale samostojne podjetnike in manjša podjetja, katerih dejavnost pa ni popolnoma ustavljena že skoraj devet mesecev. Da ne govorim o tem, da se znova veliko bolj pomaga večjim podjetjem oz. delodajalcem kot delavcem in manjšim podjetnikom. V naši vladi očitno ne vidijo glasbe kot poklica in bi to moral biti naš hobi, seveda pa bodo ta hobi obdavčili kot vsak poklic, če bo od njega kaj prihodkov.

Kletvice so sestavni del glasbene zvrsti, ki jo zastopate, čeprav, kot sami pravite, zdaj skušate sporočila prenesti na malce manj sočen in bolj politično korekten način. Mislite, da vas sicer ne bi jemali resno? Marsikdo iz političnih krogov na umetnike tvoje vrste gleda zviška, čeprav ste pogosto edini necenzuriran glasbeni odsev družbe.

Ne gre toliko za kletvice kot odrasel način komunikacije, pri kateri sta kakšen k**c in p**da še vedno prisotna ob nekem poudarku jeze. Gre bolj za to, da če nečesa ne znam utemeljeno argumentirati, se v to ne bom spuščal, saj veste, tudi kakšen "reper" bolj preproste pameti se loti kakšne take tematike in potem pride do raznih "je*i se država, kje je naš denar? Kradete nam prasci" itd. In zaradi takšnih nas tudi ostale mnogi mečejo v isti koš, še preden bi nam prisluhnili. Mislim, da marsikdo iz političnih krogov na splošno gleda na umetnike zviška, razen na tiste že sto let mrtve, na katere pa so verjetno gledali zviška politični veljaki pred sto leti. Očitno si kot kulturni ali glasbeni odraz družbe cenjen šele, ko ta družba ne obstaja več.

Kako ste se v vseh teh letih delovanja spremenil kot glasbenik in kot človek? Vemo, da ste se lani poročili, čeprav je bila poroka za vas še pred leti bolj na dnu seznama in bolj kot nebodigatreba.

Rekel bi, da sem kot glasbenik napredoval – tako v smislu produkcije in skladanja glasbe kot z besedili in tehniko pri svojem rapu. Še vedno pa ne odstopam od nekih svojih standardov oz. te z leti postajajo vse višji. Kot človek sem mogoče postal malo bolj zrel in za kakšen odtenek bolj odgovoren, čeprav se nekako vztrajno upiram rutini, v katero svet začne vleči človeka.

Res je, aprila 2019 sem se poročil, in res bi še pred petimi leti rekel, da je poroka zadnja stvar, o kateri razmišljam. Potem pa je prišel neki trenutek, ko sem v sebi začutil, da si bolj kot vse želim, da to dekle postane moja žena, in zdaj se zvečer z gospo Kosović uležem v posteljo.

Pravite, da ste globoko v sebi vedno jezni? Zakaj? Kaj je tisti črviček, ki vas vedno žre? Ste sicer zadovoljni s trenutno situacijo, v kateri ste, če pustimo ob strani dejstvo, da država naredi premalo za kulturo.

To jezo in še bolj bolečino, ki je nekako ves čas z mano in me vedno znova opomni nase, vsakič, ko že mislim, da sem jo mogoče pustil nekje za sabo, rad imenujem moj "Weltšmerc". Neskladja med ideali in realnostjo, ki so se začela v meni oblikovati že zelo zgodaj, proti koncu osnovne šole. Vse skupaj so začinili potlačeni spomini iz otroštva in pri sedemnajstih letih sem se začel srečevati z anksioznostjo in depresijo, s katerima se borim še danes. Nekako sem se s tem sprijaznil in poskušam verjeti, da ravno zaradi teh stisk, bolečine, žalosti in posledično jeze lahko iz sebe spravim in uglasbim vsa ta dela, na katera sem najbolj ponosen.

Kaj je tisto, kar vas loči od drugih? Kaj je vaša dodana vrednost, kot glasbenik, kot producent?

Visoki standardi, predvsem do sebe in svojega dela, doslednost in vztrajnost, intuicija, ki ji sledim in me redko pusti na cedilu, predvsem pa dar, nekaj, s čimer sem se rodil, kar od nekdaj poznam in razvijam.

Hip hop, rap oz. trap je bolj ali manj zvrst mladih. Boste čez deset let še polagali rime in bruhali ogenj prek stihov? Ali lahko človek žanr kot ustvarjalec preraste? Mislite, da bi vas takrat še poslušali? Ste za mladino, ki družbo potiska naprej, takrat še lahko relevantni?

To bo pokazal čas, danes še niti ne vemo, do katerega leta starosti nam bodo Jay-Z, Snoop ali Eminem skakali po odru na svojih koncertih. Tega ne vemo, ker niti rap oz. hip hop še ni v teh letih, niti 50 let še ni star. Tako kot vsa glasba evolvira – nekateri so evolvirali z njo, drugi niso znali, nekateri niso hoteli in vztrajajo pri 90. oz. pri tako imenovani zlati dobi hip hopa. Ena od posledic evolucije raperske glasbe je žal tudi, da so besedila izgubila težo in vrednost, in to zelo na hitro in veliko bolj drastično, kot se je to prej poznalo čez obdobje 15 ali 20 let. Današnja mladina oz. publika si želi le forme, ne potrebuje več besedila. Še huje, večino danes utrujaš, ko želiš z glasbo kaj povedati. Hvala bogu so in vedno bodo artisti, kot sta J Cole ali Kendrick Lamar, ki temu kljubujeta in nam vztrajno kažeta, kako dobro gredo lahko besedila še vedno skupaj z rapom ali trapom ali kakorkoli se odločimo poimenovati to glasbo.

Tudi sami vidite prihodnost glasbe in zaslužka glasbenikov v streamanju?

Streamanje ni prihodnost, je že sedanjost, kaj pa to pomeni za zaslužek glasbenikov, je stvar široke razprave. Po eni strani so te kvote smešno nizke in popolnoma izven rok glasbenikov, po drugi strani pa se ljudje vse bolj navajajo na streaming platforme in je to vseeno napredek po dobrem desetletju piratiziranja in torrentov.

Nedavno ste izdali skladbo, ki ste jo naslovili na predsednika republike. Si lahko še kateri slovenski politik v prihodnje obeta kakšno "odprto pismo"?

Definitivno!

Pred časom je Emkej v intervjuju omenil, da ste pred leti na oder stopili z gasilnim aparatom? Se še spomnite tega trenutka? Imate morda ta posnetek arhiviran ali še kakšno zabavno ali nenavadno anekdoto s koncertov, s katere bi obrisali prah?

Ne vem, ali obstaja kakšen posnetek, ampak saj ni bilo pravzaprav nič takega. Ko so nas na hip hop reunionu klicali na oder, da bomo odrepali "Šmorn" remiks in smo bili nekateri že malo pod dozo, sem sproti vzel gasilni aparat, ki sem prinesel na oder, in to je bolj ali manj vsa zgodba.

Kateri glasbeniki so najbolj izoblikovali vaš okus?

Kar zadeva rap, so me najprej navdušili Public Enemy, z njimi sem se začel poglabljati v to glasbo. Ob 2Pacu sem prvič začutil, kakšno neverjetno emocijo lahko dasta od sebe besedilo in način interpretacije ob glasbeni spremljavi. Takrat je 2Pac tudi postal moj najljubši in verjetno je še danes. Se mu je pa kasneje zelo približal J Cole, ki mi je v nekaterih pogledih mogoče celo boljši, vendar pa mi nihče nikoli ne bo več dal ali v meni vzbudil nekaj takega, kar je takrat Pac. Od raperjev so me zelo navduševali tudi Jay-Z, Nas, Naughty by Nature, Onyx-i, kasneje Kendrick Lamar itd. Ogromno producentov raperske glasbe je zelo vplivalo na moje usmeritve in veliko soul-funk glasbe iz 70. Tukaj so seveda še vsi genialni glasbeniki iz različnih zvrsti – Michael Jackson, Stevie Wonder, Quincy Jones, Whitney Houston, The Beatles, Curtis Mayfield, Barry White, Isaac Hayes, Al Green, Bob James, Earl Klugh, Guns n'Roses, George Michael, The Isley Brothers itd.

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

Ponosen sem na svojo glasbo in na vsako svojo odločitev, zaradi katere sem postal boljši jaz. Ponosen sem, da moja integriteta in avtentičnost nista na prodaj. Ponosen sem na mamo in ženo, ker mi izkazujeta brezpogojno ljubezen in vztrajata z mano, ko bi marsikdo drug že obupal. Zelo sem ponosen tudi na svoj studio in dejstvo, da sem ga zgradil sam s svojimi rokami.

Kaj vas na tem svetu najbolj moti in kaj najbolj fascinira? Če bi lahko spremenili eno stvar, katera bi to bila?

Moti me, da ima lahko nekdo nepredstavljivo veliko denarja in premoženja, s katerim bi lahko nahranil vse lačne in pozdravil vse bolne ljudi na svetu, ampak ljudje ostajajo lačni in bolni ter živijo v skrajno nehumanih pogojih. To je ta stvar, ki bi jo spremenil, če bi jo lahko – obdavčil bi vse milijarderje in ta davek ne bi šel v državne blagajne, temveč v svetovni fond za ljudi, ki živijo pod pragom revščine, brez strehe nad glavo, hrane in pitne vode in zares potrebujejo pomoč.

Najbolj pa me fascinira svet sam, narava in njene lepote, ostanki starih civilizacij ter drugih kultur in vsa ta mogočna mesta in kraji na različnih koncih sveta.

Če se še malo ozremo nazaj. Se spomnite svojega prvega stiha?

Ha, spomnim se svojih prvih rim o Nintendu in Game Boyu in kako je to stvar, ki jo vsakdo mora imeti, pa komada o duhovih, če ti res obstajajo ali ne. Strašna je misel, da je od tega že več kot 26 let.

Če bi moral izbrati samo enega, kateri svoj stih bi izbrali in zakaj?

Težko bi izbral en sam svoj stih ali pesem, ki mi je najbolj pri srcu, bi pa to bila kakšna od mojih bolj osebnoizpovednih pesmi – do teh gojim več čustev.

Kateri je prvi glasbeni album ali kaseta, ki ste jo imeli v svoji zbirki?

Moje prve kasete so bile od Guns n'Roses, ko so pred Konzorcijem na štantih še "zakonito" prodajali presnete kasete – mislim, da je bil lastnik tega podjetja Menart, danes slovenska založba. Ironično, kajne?

Po katerih vrednotah živite?

Huh, po katerih vrednotah živim? Trudim se v življenju delati dobro, vedoč, da imam čist obraz, tudi če se dobro ne vrača. Zavedam se, da smo si ljudje različni, in mislim, da ni prava pot, da poskušamo drug drugega spreminjati, temveč sprejeti dejstvo, da smo si različni in ustvarjati kompromise. Do nekaterih želenih ciljev se ne išče poti, ampak se pot do tja ustvari in ob ovirah se ni treba vračati na začetek, ker je skoraj vsako mogoče obiti, če ne preplezati. Biti prijazen ne stane nič in mogoče bom prodajalki na blagajni po treh posameznikih brez osnov morale in etike samo z vljudnostjo malo popravil dan. Spoštovanja si ne moreš vzeti, lahko si ga prislužiš, in če govoriš eno in delaš drugo, si to vsaj priznaj, bodi fer do sebe. Postaviti sebe na prvo mesto in biti egoist nista ista stvar, in včasih, če ne poskrbiš najprej zase, ne moreš poskrbeti za druge. Človeka v svoje življenje sprejmeš ali pa ne, ne moreš pričakovati, da bo ob tebi ali zaradi tebe spremenil svoje navade in odpravil tiste svoje lastnosti, ki ti niso po godu, lahko samo ovrednotimo pomembnost tega odnosa v svojem življenju in mu naklonimo čas po lastni presoji. Čas je denar.

Po čem si želiš, da si ljudje zapomnijo Došo?

Želim si, da si me ljudje zapomnijo po moji glasbi, upam pa, da bom z njo ali posledično zaradi nje v življenju kakšno stvar spremenil na bolje, da bo svet, ko ga bom zapustil, zaradi mene 0,0000000001 % boljši. Tisti bližnji pa, da si me zapomnijo takega, kot so me videli sami.