Kako so videti vaši treningi in koliko časa dnevno jim namenite?

Moji treningi potekajo v Cirkusu Fuskabo na Kodeljevem, kjer je dvorana, ki je primerna za obešanje zračnih rekvizitov – ima dovolj visok strop, približno šest metrov, in nosilno konstrukcijo. Moji treningi se vedno začnejo s kar dolgim ogrevanjem, ki se začne z aktivnim raztegom približno 10 min, potem z različnimi variacijami "planka", ki trajajo 15 minut, trebušnimi in hrbtnimi vajami, ki trajajo 10 minut, in na koncu še obsežnim raztegom, ki traja 15 do 20 minut. Po ogrevanju vadim nove trike na svili in obroču ali pa svoje nastopne točke. Cel trening po navadi traja 2,5 do tri ure, treniram pa šestkrat na teden, torej si en dan vzamem "frej". To so moji glavni treningi, zraven pa dvakrat na teden delam še stunt treninge – rigging, borilne veščine, akrobatika – enkrat na teden tramp wall treninge in vodim treninge s svojimi učenci, ki mi štirikrat na teden običajno vzamejo 3,5 ure na dan. Treningi so torej v bistvu moj hobi, moja strast in hkrati moja služba.

Vaše korenine segajo v Bolivijo. Ste že bili kdaj tam? Tam živi tudi vaš biološki oče, ki je Indijanec. Nam lahko na kratko opišete vašo življenjsko zgodbo? Kdo je Tamia Dulce Villca Šeme?

Res je, moj oče je iz Bolivije in je Native American. V Boliviji še nikoli nisem bila, bi si pa v prihodnosti želela vsaj enkrat obiskati državo, iz katere imam korenine. Moja mati in oče sta se spoznala v Sloveniji in bila skupaj šest let. Mami je imela že pri devetnajstih mojega brata, mene pa pri dvajsetih. Ko sem bila stara dve leti, sta mama in oče zvezo prekinila in oče je odšel nazaj v Bolivijo. Od takrat sem ga videla samo enkrat in ga v bistvu skoraj ne poznam, sva pa v stiku preko socialnih omrežij, kjer mi ponavadi čestita za rojstni dan. Drugih stikov pa nimava. Že celo življenje torej živim z mami, ki me je pri mojih treningih vedno podpirala in mi stala ob strani. Veliko zaslug za svoj uspeh pripisujem ravno njej. Najprej mi je 15 let pomagala pri moji športni karieri ritmične gimnastike, kjer sem bila več let tudi v slovenski reprezentanci, kasneje pa mi je ona predlagala, da se podam v cirkuške vode in "sprobam" ples na zračni svili. Res sem ga "probala" in od takrat naprej je to moja nova strast. 

Če se ne motimo, ima vaše ime Tamia indijanske korenine in med drugim pomeni začimba. Kaj je za vas tista glavna ''začimba'' življenja, tisto, kar življenje dela lepo? Cirkuštvo, ljubezen, družina, šport, umetnost ...?

Glavna začimba življenja je zame moja strast do gibanja, saj si ga brez tega ne znam predstavljati. Ne samo, da rada treniram v cirkusu, ampak se na splošno zelo rada gibam in se posebej rada preizkušam v različnih gibalnih izzivih. Drugače pa je moje ime v jeziku, ki se imenuje Quechua in je eden izmed jezikov, ki ga govorijo native Američani, in pomeni dež. Moje drugo ime, ki je Dulce, pa v španščini, ki je uradni jezik v Boliviji, pomeni sladko ali sladkarija. Torej sem sladek dež (smeh).

Zakaj ste se odločili ravno za cirkusantstvo? Kaj vas pri njem tako privlači? Bojda je za vse kriva telenovela Sestrske vezi, ki so jo pred leti predvajali tudi na POP TV ... Izhajate sicer iz ritmične gimnastike ...

Prva pobuda je bila res telenovela, saj sva v le-tej z mojo mami prvič videli ples na svili in obe pomislili, da bi mi to lahko šlo dobro od rok. Ker pa sem v tem času še vedno trenirala ritmično gimnastiko, žal nisem imela časa, da bi se preizkusila v tem. Šele leto ali dve po tej telenoveli, ko sem končala svojo 15-letno kariero ritmične gimnastičarke, sem se končno odločila, da grem "probat", in takoj vedela, da je to moja nova strast. Kmalu za tem sem si kupila svojo prvo svilo in se začela učiti iz videov.

Kdo pa je Tamia, ko ne nastopa? Kaj počne?

Ko ne nastopam, pravzaprav skoraj vedno treniram sebe ali pa druge ali pa se gibam na kak drug način. Rada si zastavljam vedno nove izzive in se preizkušam v novih stvareh. V svojem prostem času sem tudi zelo rada s svojimi živalmi, še posebej imam rada mačke. Ko pride do hrane in pijače, najbolj obožujem čokolado, solato in energijske pijače. Rada se tudi družim s svojimi prijatelji, ampak najraje na različnih treningih ali ob palačinkah. Najhuje pa mi je posedati na pijačah, saj sem težko pri miru. 

Le redko kdo pri nas ve, da imamo cirkus, pa še tega si razlagamo napačno ... Kateri mit o tem želite najprej razbiti? Kaj si želite, da bi ljudje vedeli o cirkusu, pa ne vedo?

Najprej bi rada razbila mit, da je cirkus samo nek ''smešni nered'', nekaj negativnega, kot si ga mnogi predstavljajo in ga v bistvu povezujejo samo s klovnstvom. Klovnstvo je le ena od mnogih cirkuških disciplin, obstaja pa še veliko veliko drugih, ki nimajo niti malo zveze s tem. Na primer žongliranje in drugo manipuliranje z rekviziti, za kar je potrebno veliko koordinacije in trening, akrobatika, zračne discipline, za kar je potrebno veliko moči, gibljivosti, vzdržljivosti in tako naprej. Rada bi, da se ljudje zavedajo in spoštujejo, da morajo cirkusantje res veliko trenirati ter da je cirkus mešanica športa in umetnosti. Cirkusantje morajo biti za svoje delo dejansko zelo dobro fizično in psihično pripravljeni.

Cirkuštvo je, kot ste dejali, umetnost in šport v enem. Kako fizično naporen zares je in kaj je najtežja plat le-tega?

Cirkus je lahko zelo fizično naporen, saj je zanj potrebno veliko treninga. Je pa seveda vse odvisno od tega, s katero cirkuško disciplino se ukvarjaš. Sama se največ ukvarjam z zračnimi disciplinami, ki so najprej fizično naporne, ker je treba biti kondicijsko zelo dobro pripravljen, dobro pa je imeti tudi visok prag bolečine, saj je delo na zračnih rekvizitih velikokrat zelo boleče – obroč in trapez sta iz železa, kar ni ravno udobno, povzročata veliko modric in odrgnin, svila pa prav tako ni udobna, saj te lahko pri ujemih zelo stisne oz. zategne ali pa celo opeče kožo pri drsenju po njej. Seveda pa je za zračne discipline po mojem mnenju treba biti tudi zelo gibljiv, močan, koordiniran in vzdržljiv, za kar je potrebno veliko treningov. Najtežja plat pa se mi zdi združiti fizično in psihično stabilnost, saj pri cirkusu velikokrat pride do tveganih elementov, ki lahko vzbudijo strah tudi v samem cirkusantu. In strah lahko izniči tudi najboljšo fizično pripravo.

Ali Slovenija danes že ponuja pogoje, da se razviješ v profesionalnega cirkusanta?

Slovenija do danes žal še ne ponuja teh pogojev, saj nimamo možnosti vpisa na cirkuško akademijo ali karkoli podobnega. Imamo sicer cirkuške šole, ampak ne na profesionalnem nivoju. Večina, ki v Sloveniji obvlada različne cirkuške discipline, prinaša znanje iz tujine.

Kdo sploh je cirkusant? Katere so njegove glavne veščine? Na čem temeljijo treningi? Vaš cirkuški ''diapazon'' je npr. zelo širok – koreografije na svili, trapezu, obroču, drogu in vrvi, žongliranje z žogami, manipuliranje s predmeti, talna akrobatika ... Se človek uči vsega ali ste samo vi tak multipraktik?

Cirkusant je po mojem mnenju človek, ki je vedno pripravljen na nove izzive, na tveganje – njegova glavna veščina je pogum ter vztrajnost. Cirkusant nikoli ne tekmuje z drugimi, ampak tekmuje sam s sabo ter vedno znova premaguje samega sebe. V naši cirkuški šoli se otroci do 12. leta učijo vseh cirkuških veščin po malem, po tem letu pa se lahko usmerijo v svojo najljubšo ali pa še vedno izvajajo več najljubših cirkuških veščin. Moram pa priznati, da res ni veliko ljudi, ki bi se ukvarjali s takšnim številom cirkuških veščin kot jaz. Za to je potrebno več let resnega treninga, meni je na primer veliko "skillsov" prinesla ritmična gimnastika, ki sem jo 15 let trenirala šestkrat na teden po tri ure na dan – akrobatske prvine, delo s petimi različnimi rekviziti, ki so hkrati tudi nekateri cirkuški rekviziti; na primer obroč, žoga, kiji, keglji, kolebnica ... 

Poškodbe so sestavni del športa in biti cirkusant, posebej, ko pri zračnih disciplinah visiš visoko nad tlemi, se ne zdi vedno varen šport. Tudi vas so že zaznamovale poškodbe. Kako se soočate s tem, z morebitnimi neuspehi, trenutki, ko vam preprosto nič ne gre, ko neko rutino nikakor ne izpeljete, kot si želite ...

Res je! Jaz menim, da je ta šport varen in nevaren hkrati. Če dovolj in pametno treniraš, s tem sam sebi priskrbiš varnost, saj točno veš, kaj zmoreš, koliko kondicije imaš in kje so tvoje meje. Dejansko sam sebi lahko narediš ta šport varen. V obratnem primeru pa lahko tudi sam sebi narediš ta šport nevaren. Meni se velikokrat zgodi, da grem čez svoje meje, saj imam kar visok prag bolečine in se mi zaradi tega zgodi kakšna nepotrebna poškodba. Se pa seveda vedno učim iz takih izkušenj in "probam" ne ponavljati istih napak. Ko mi preprosto nič ne gre, vem, da je to verjetno zaradi utrujenosti, ali nečesa, na kar ne morem v tistem trenutku vplivati, zato se "probam" ne sekirati preveč in si rečem, da bo bolje na naslednjem treningu. Po navadi res samo rabim počitek, ki je prav tako del treningov. 

Dejali ste, da je sestavni del vašega športa tudi bolečina. Zdi se, da je ta rezerviran samo za tiste z jekleno voljo. Kdo lahko sploh postane cirkusant? In kaj vas motivira, da vztrajate v tem?

Tako je, kot sem že dejala, so zračne cirkuške discipline v velikih primerih zelo boleče. Je pa res, da se te bolečine lahko tudi privadiš do te mere, da je sploh več ne čutiš, saj se telo povsem prilagodi. Tako da mislim, da lahko cirkusant postane nekdo, ki je res vztrajen in ki bo pripravljen za doseganje cilja res velikokrat ponoviti nek element ter pri tem zdržati neko bolečino. Mene najbolj motivira moj lastni napredek, ko vidim, kako daleč sem do zdaj lahko prišla in kako daleč lahko še pridem. Sem tudi oseba, ki bo vztrajala, dokler ne doseže svojega zastavljenega cilja in res težko obupam pri tem. Motivira me tudi to, da s svojim delom lahko motiviram in inspiriram druge, kar mi zelo veliko pomeni. To mi predstavlja neko poslanstvo oziroma nek pečat, ki ga bom s tem pustila za sabo.

Kaj pa odrekanja? Verjetno jih je bilo v vašem življenju zavoljo vašega posla kar nekaj?

Odrekanja vedno so in bodo, ampak jih v bistvu ne jemljem kot odrekanja, saj je to v bistvu nekaj, kar mi pomaga priti do mojih ciljev, torej se sama odločim za njih. Ne bi rekla, da sem se mogla zaradi cirkusa čemu posebno odreči, vse je v prioritetah. Ko ti nekaj tako veliko pomeni, se drugi stvari ni tako težko odreči. Sem pa imela veliko odrekanj, ko sem še trenirala ritmično gimnastiko, saj je bilo tam veliko bolj strogo glede vsega, glede hrane, glede odrekanja v šoli, odrekanja druženja s prijatelji in tako dalje.

Trenirate tudi druge. Sami dobro veste, da do uspeha bližnjic ni. Kaj opažate pri ljudeh, ki jih trenirate? Smo neučakani, želimo rezultate že danes. Kaj je vas naučil šport?

Treniram tudi druge, in sicer imam več različnih starostnih skupin. Pri nekaterih ljudeh velikokrat opažam, da želijo biti na istem nivoju kot jaz ali kot katerikoli drug dober cirkuški umetnik, vendar pa za to niso pripravljeni vložiti enake količine truda, kot sem ga na primer vložila jaz. Mogoče ne bi rekla, da so neučakani, ampak nekateri še ne razumejo, da je potrebno za nek uspeh vložiti neko količino dela, truda in predanosti. Je pa res, da jih jaz "probam" to naučiti in se mi zdi, da mi vedno bolj uspeva, saj vedno več mojih učencev to razume. Treba je pokazati, da so tudi trenerji šli čez vse to, kar oni prestajajo zdaj v fazi učenja, in da je bilo tudi tem, ki so zdaj zelo dobri, enkrat težko. To je moj cilj pri učenju, da vzbudim v mojih učencih notranjo motivacijo, torej, zakaj se je treba raztegovati, čeprav boli, zakaj je treba delati vaje za moč, čeprav je težko, zakaj je treba nek element večkrat ponoviti, čeprav ni zanimiv ... Šport me je naučil, da ni cilj tekmovati drug z drugim in premagovati drug drugega, ampak da je na koncu najpomembnejši cilj premagati samega sebe in da je osebni napredek nekaj, kar te najbolj motivira za tvoj trud.

Kako se vam je življenje spremenilo po nastopu na šovu Slovenija ima talent in kam merite v prihodnosti? Je Slovenija dovolj velika za vas, za vašo umetnost? Ste na ''misiji'', da v Slovenijo pripeljete profesionalni cirkus. So tudi vaše sanje cirkuški ''Hollywood'', t. j. Cirque du Soleil?

Po nastopu na Slovenija ima talent se mi je dejansko odprlo veliko novih priložnosti, kar sem zagotovo pričakovala, vendar ne v tolikšni meri. Res sem pozitivno presenečena, in če bi se še enkrat mogla prijaviti, bi se, čeprav je bilo vse skupaj naporno in stresno. Po Talentih sem začela dobivati veliko ponudb za nastope, za sodelovanja, dobila sem veliko prepoznavnosti, seveda pa sem na tem morala delati tudi sama in nadaljevati v tej smeri. Na svojem Instagram profilu sem s svojimi objavami že večkrat navdušila tudi mednarodne gledalce in bi se rada v prihodnosti preizkusila tudi kje v tujini. Ne vem pa, če ravno v Cirque du Soleil. Zaenkrat še raziskujem različne možnosti in nimam še točno zastavljenega cilja. Seveda pa je moja vizija še vedno enaka, saj bi se rada na koncu vsega vedno vrnila v Slovenijo in tudi tukaj "probala" razviti cirkus na profesionalnem nivoju.

Kdo je zadolžen za vaše koreografije, kje črpate navdih zanje in ali se trenirate sami?

Svoje koreografije si sestavljam sama, kar je ena izmed mojih najljubših stvari. Po navadi in najraje treniram sama, saj imam takrat največ navdiha in miru za sestavljanje novih koreografij, ki v bistvu največkrat nastanejo iz improvizacije na glasbo, ki me motivira. Znanje in nove trike največkrat črpam iz Instagram videov ter jih potem prilagodim svojim zmožnostim, nadgradim, spremenim, naredim na svoj način ali pa celo izumim kaj novega. Kreativni del treningov je moj najljubši del treningov.

Kaj pa vam pomenita šport in umetnost?

Šport naj bi pomenil neko aktivnost, v kateri lahko tekmuješ z drugimi, vendar pa je seveda za šport veliko različnih definicij. Zame je šport neka fizična aktivnost, ki za izvajanje zahteva kondicijsko in psihično pripravo. Umetnost naj bi se od športa razlikovala v tem, da ne vključuje tekmovanj, zame pa umetnost pomeni umetniško izražanje skozi neko aktivnost, ki pa ni nujno fizična.

Kako drag pa je ta ''špas''?

Zračne discipline so zakomplicirane zaradi rigging opreme, saj le-ta ni poceni. Na primer en meter svile je šest evrov, za šestmetrski strop pa potrebujemo približno 14 metrov svile, ki se jo da na pol, obroč je okoli 200, 300 evrov, trapez ni tako drag, čeprav tudi ni tako poceni, rigging oprema, kot je nosilna konstrukcija, je več tisoč evrov, en karabin je okoli 10 evrov, vrtilni člen okoli 50 evrov, pa "gurtne" ... Oprema je res lahko draga, sploh, če želimo res dobro poskrbeti za varnost in ima oprema vse zahtevane certifikate. 

Koliko časa in treningov je potrebnih, da določeno koreografijo izpilite do konca?

Zdaj, ko imam več koreografij že sestavljenih in posamezne elemente že zelo dobro natrenirane, včasih potrebujem tudi samo en trening, da si sestavim novo koreografijo, da jo izpilim, pa vsaj en teden. Ko pa si sestavljam koreografijo iz čisto novih elementov oz. sploh še nimam ideje za koreografijo, potem to lahko traja tudi več mesecev. Avdicijsko točko za Talente sem na primer sestavljala in pilila približno dva meseca. Včasih je najtežji del dobiti idejo, torej glasbo, idejo teme nastopa in posamezne elemente, ko pa enkrat to imaš, gre vse zelo hitro skupaj.

Na kateri vaš nastop oz. točko ste najbolj ponosni, katera koreografija je bila do zdaj najtežje izvedljiva in kateri nastop je bil tisti, s katerim ste bili duhovno najbolj povezani?

Najbolj ponosna sem na nastop v Areni Stožice na višini 25 metrov, saj sem s tem sama sebi dokazala, da sem zelo dobro pripravljena, ne samo fizično, ampak tudi psihično. Najtežje izvedljiva točka mi je bila polfinalna točka na Slovenija ima talent, za katero sem imela res premalo časa, da bi jo natrenirala, bila pa sem tudi na pol bolna in sem jo res komaj zdržala. Najbolj duhovno povezana pa sem z nastopom na dogodku Dunking Devils Live na svili in na kocki, saj sem se na ta nastop res dolgo pripravljala, ga sestavljala, vanj vključila veliko novih elementov in v njem na koncu res uživala.

Tamia Šeme je svojo zvezdo prižgala v šovu Slovenija ima talent! Prižgi svojo tudi ti, prijavi se TUKAJ!