Boštjan Pertinač: ''Zdi se mi, da so naši sosedi mnogo bolj patriotski in spoštujejo svojo glasbo, mi pa se nekako izgubljamo s trendi iz tujine''

Ste pravi glasbeni poliglot. Imate namreč neverjetno glasbeno širino, ki vključuje tudi producentsko znanje. Od kje ta želja, potreba, da igrate toliko različnih inštrumentov, in kdo je v vas pravzaprav prebudil strast do glasbe?

Oh, glasba me spremlja že iz otroštva. Vedno sem bil obkrožen z glasbeniki, jih tudi občudoval, tako da je bilo verjetno samo vprašanje časa, kdaj to postanem tudi sam. 

Veliko ljudi preseneti, ko jim povem, da sem ''glasbeno kariero'' začel kot pozavnist in da sem želel biti celo skladatelj! A če vam povem iskreno, sem na pozavni pristal le zato, ker so bili vsi ostali instrumenti na glasbeni šoli že zasedeni! Iz pozavne sem tako končal nižjo glasbeno šolo, v najstniških letih pa se potem raje kar sam naučil igrati še kitaro in klavir. Vse ostalo je prišlo mimogrede, velikokrat iz potreb določenih projektov. Podobno moje znanje glasbene produkcije, za katero sem kasneje dokončal tudi fakulteto za multimedije. 

Glasba se mi zdi univerzalni jezik in menim, da glasbeno izražanje ni in ne sme biti omejeno samo na en inštrument. Ko razumeš teorijo in “pravila” inštrumenta, ga praktično že lahko igraš.

Kaj vam pomeni glasba?

Brez glasbe bi bil svet pust in turoben. Kaj je boljšega kot jutro začeti z dobro playlisto, telovadbo in pravo kavo iz ''kafetjere''? Glasba je od nekdaj velik del mojega življenja. 

Ustvarjanje glasbe ni pisarniško delo. Ne usedeš se namreč za mizo in jo začneš pisati. Ko pride navdih, ga zgrabiš za roge. Zjutraj, podnevi ali ponoči. Kako poteka vaš kreativni proces in v kakšnem razpoloženju najpogosteje ustvarjate?

Zelo pogosto melodijo nove skladbe sanjam. Si lahko predstavljate, kako potem navsezgodaj zjutraj planem po kitari in mikrofonu, da je ne pozabim (smeh). Drugače neke prav utečene prakse nimam … Verjetno je tako pri večini. Kar koli pride prvo, od tam dalje razvijaš. Včasih je prvo besedilo, včasih melodija, včasih refren, spet drugič kitica. Definitivno pa mora inspiracija priti sama, ne moreš je izsiliti. Verjemite, tudi to sem že poskusil. Sam to dosti vlečem iz mojega ljubega Krasa. Ima energijo, ima zgodbe. Toliko možnosti. Ideje tako pridejo tudi med vožnjo po Krasu, med sprehodi in tudi druženji z našimi Krašovci ... ob kakšnem kvartinu, se ve. (smeh)

Ljubezen do glasbe oz. instrumentov prenašate dalje, na mlajše in starejše. A ne učite ''po učbeniku'', kot ste se sami izrazili. To verjetno pomeni, da kitaristov ne ''mučite'' s klasičnim repertoarjem iz glasbenih šol, ampak prek glasbe, ki jo imajo radi ...

Tako je, učim mlade in seveda tudi mlade po srcu, saj sem mnenja, da ni nikoli prepozno. ''Učni načrt'' v vsakem primeru prilagajam posamezniku, željam in glasbenemu okusu, vseeno pa rad poskrbim, da je samo učenje zabavno. Spominjam se, kolikokrat sem se jaz dolgočasil ob glasbeni teoriji … po nepotrebnem. Tako da za svoje učence vedno iščem druge načine razlag. Učenje mora biti zabavno. Na mojih urah se večinoma smejemo, pogovarjamo o glasbi in glasbenikih ter seveda uživamo v igranju. 

Pravijo vam kraški trubadur. Od kje ta vzdevek? Pojete samo ljubezenske pesmi?

Vzdevek je nastal iz čiste šale … ki pa se je na koncu res dobro prijela. (smeh) Recimo da, kot so trubadurji dvorili damam, jaz dvorim Krasu. Kar pa se samih pesmi tiče, je bolj raznoliko. Pihi burja na primer opeva Kras. Suhi zid sicer ljubezen, a ne zgolj do partnerke, ampak tudi mame in none. Ljubezen lahko res zapakiramo na različne načine. Ni vedno ljubezen do osebe … V mojem primeru je na primer tudi do Krasa, Sežane, terana … Ko sem pisal Plimo, nisem razmišljal, da pišem prav tej šjori. Všeč mi je bil kontrast plavih oči, terana in rdeče zemlje.

Nekaj časa ste skušali zakriti svoj močan kraški dialekt. Potem pa ste se po nasvetu prijatelja odločili, da mu date priložnost, se v času korone iz Nove Gorice tudi vrnili v rodno Sežano in oživeli. Dialekt je postal vaš adut, dodana vrednost, zaščitni znak. Šele s tem ste kot solo glasbeni izvajalec zares zadihali s polnimi pljuči. Kako pomembno za vašo kariero je bilo, da ste ponovno prebudili Kras v sebi?

Bilo je ključno za mojo glasbeno kariero … in tudi zame. Vrnitev na Kras mi je dala nek nov zagon, novo energijo – in ideje so začele samo padati. Na svojo srečo pa sem imel takrat ob sebi tudi prave ljudi, ki so me znali usmeriti. Sprva sem namreč res prikrival svoj dialekt, čeprav priznam, da z veliko težavo (smeh). Po prvem singlu ''Daj povej mi'', pa mi je prijatelj Gaber Radojevič dal zlata vreden komentar: ''Boštjan, bodi TI. Ne pet, POJ!'' in tako sem se opustil okovov ''knjižnega'' jezika in začel prepevati tako, kot tudi govorimo – po domače. Očitno je Kras del mene in ljudje to začutijo v pesmih.

Brez koga danes ne bi bili to, kar ste?

Seveda brez podpore moje družine, prijateljev in ekipe ne bi bil niti blizu temu, kar sem danes. Dali so mi osnovo. Veliko, kot pri vseh drugih, so naredile tudi življenjske izkušnje. A če gledam glasbeno, so vsekakor ključni trije: Gaber Radojevič, Marko Loredan in Daniel Nealey Renner. Medtem ko mi je Gaber popolnoma spremenil pogled na glasbo in me nenazadnje usmeril na to pot kraškega trubadurja, sta bila Marko in Daniel tista, ki sta verjela vame, ko nisem vase verjel niti sam. Sploh Marko mi je dal, po domače rečeno, kar nekaj brc v rit, da sem se premaknil.

Navdih za skladbo Plima je bila natakarica modrih oči. Ste jo po tem še kdaj videli in ali ve, da je bila ona muza za pesem, s katero ste nastopili tudi na Melodijah morja in sonca?

Takole bom rekel, sam ji nisem ničesar omenjal … Ampak Sežana ni ravno velemesto. (smeh) A kar je pri vsem tem najbolj zabavno, je to, da sem na koncu ugotovil, da sploh nima plavih oči, ampak ZELENE. Očitno je res bil kriv tisti deci terana. (smeh)

Kaj najbolj pogrešate na slovenski glasbeni sceni in kaj bi spremenili, če bi imeli to moč?

Najbolj pogrešam podporo mladim glasbenikom in gojenje ljubezni do slovenske glasbe ter nenazadnje slovenskega jezika. Zdi se mi, da so naši sosedi mnogo bolj patriotski in spoštujejo svojo glasbo, mi pa se nekako izgubljamo s trendi iz tujine. Škoda.

Kako se motivirate, ko pa je kruh za slovenskega glasbenike tako zelo trd?

Motivacija so mi vsekakor koncerti in moji učenci. Ampak se mi zdi, da ko glasba postane način življenja in sredstvo, skozi katerega se izražaš, se o ''trdoti kruha'' niti ne sprašuješ toliko. Ni vedno lahko, seveda. Ampak mislim, da dokler imaš svoje ''delo'' rad, ti ga ni težko opravljati. Greš dalje, ustvarjaš, delaš. Če vztrajaš in se trudiš delati dobro, delo in stranke pridejo sami. In kruh naenkrat ni več tako trd. 

Kaj je vaša formula za srečo? Ali če vprašam drugače: kaj vas izpolnjuje oz. daje smisel vašemu življenju?

Mislim, da je na prvem mestu ključno sprejemanje samega sebe. Da se imaš rad točno takšnega, kot si, z vsemi plusi in minusi. Ko vzljubiš sebe, lahko ljubezen predaš tudi dalje – tako v odnosih kot v glasbi. Jasno je, da si na koncu sam odgovoren za svojo srečo. Sam se odločaš, kako se boš počutil ob določenih situacijah. Boš iskal probleme ali razloge za srečo, hvaležnost? To je po mojem ta formula … no, vsaj ena izmed njih. Druga je vsekakor, da si omislite mačko, kot je moj Danti. (smeh) To je ena sama ljubezen! 

Pa še malce bolj ''moško'' vprašanje. Pravijo vam tudi prva brada slovenske glasbene scene. Koliko dela dnevno vložite vanjo?

Uf, definitivno v kopalnici porabim več časa kot moja mama ali sestra. Hodim pa tudi redno k osebnemu brivcu – Barbershop pr' Kljuni v Divači. Recimo da sem tam na 2–3 tedne, vmes pa si popravke urejam sam.

Kako si napolnite baterije?

Dejstvo je, da me najbolj napolnijo koncerti. In to tisti ta pravi. Pred publiko. Za notranji mir pa poskrbi meditacija in kaka dobra knjiga. Pa najsibo to proza ali poezija. Aja pa deci ali dva terana.

Po katerih načelih živite?

Čisti računi, dobri prijatelji. Iskrenost in resnica na dolgi rok bolijo manj kot bele laži! Živi dan, kot da ti je zadnji, nikoli ne veš, kdaj bo res.