Borka Tyra Barada: To je zame ključno. Da tega ne delam za druge, ampak zase in svoj užitek

Nedavno se je 18-letna Tyra Barada, ki na videz precej zlahka nosi breme slavnega priimka v svetu borilnih veščin in je za svoja leta izjemno modra in preudarna, z evropskih iger v poljskem Krakovu vrnila z zlatim in srebrnim odličjem v kikboksu.

Kikboks vam je bil položen v zibelko, zmagovalne gene pa ste podedovali po očetu. Kako veliko breme je vaš priimek, ki je v svetu kikboksa in borilnih veščin veliko veljal, še preden ste se začeli uveljavljati sami? Vaš oče je nenazadnje kikboks približal Slovencem ...

Tukaj moram dodati, da sem zmagovalne gene podedovala tudi po materi (Bianca Barada Tapilatu, op.p.), saj je tudi ona evropska in svetovna prvakinja v taekwondoju in kikboksu. Moj priimek je seveda lahko breme, lahko pa tudi prednost. Pričakovanja ljudi od mene so sigurno bila zelo visoka. Tudi uspehi, ki so sledili, so se večini zdeli že samoumevni, sploh zaradi mojega priimka. Vendar se s tem nikoli nisem preveč obremenjevala. Sem pa zelo ponosna, da je imel moj oče tako velik vpliv na prepoznavnost našega športa.

Potlej je vaša mama precej bolj mirna? Vaš šport vendarle ni tako nedolžen, pa vendar nad vami ves čas bdi oče.

Mami je to vse že izkusila v svoji športni karieri in ve, kako vse deluje. Sigurno ji je dosti lažje, ko ve, da je njena hči v pravih rokah.  

Kakšen je odnos z vašim očetom, najprej na relaciji oče-hči in potem na relaciji trener-tekmovalka? Ali obstaja ločnica?

Z očetom sva si zelo blizu, menim, da je to zagotovo tudi posledica enakih interesov, ki se večinoma navezujejo na šport. Menim, da sta obe relaciji odvisni druga od druge. To seveda zame predstavlja prednost in res cenim, da imam možnost imeti svojega trenerja tako blizu. Ker me zelo dobro pozna in sva močno povezana kot oče in hči, lažje komunicirava in sodelujeva tudi na področju športa. Mi je pa tudi všeč, da kar se tiče treningov in tekmovanj, med mano in sotekmovalci ne dela razlik. Vsi smo ena ekipa in vsi smo obravnavani enako – brez olajšav!

Kdaj vas je kikboks pravzaprav posrkal vase in ste se odločili, da greste po stopinjah staršev? Sprva ste namreč trenirali gimnastiko.

Pri 10 letih, ko sem prvič šla zraven na tekmovanje v Italijo, sicer le kot spremljevalka. Pritegnila sta me predvsem družba in občutek pripadnosti. V samem klubu in tudi reprezentanci so bili in še vedno so zelo prijazni ljudje. Seveda kot otrok ti je najbolj pomembno, da se imaš dobro. In to so zame predstavljali treningi v ŠC Barada – zabavo. Z veseljem sem hodila na treninge, kar je vodilo v tekmovanja, ki so bila pa še toliko bolj zanimiva. Od takrat se več nisem obračala nazaj. 

Ste tudi uspešna taekwondojistka. A sprva ste se taekwondoja branili, ker je zelo moški šport. Kaj vas je prepričalo?

V času osnovne šole nobena prijateljica in sošolka ni trenirala borilnih veščin. Danes je temu zelo drugače. Zanimivo je, da že v našem klubu in tudi reprezentanci več ni velike razlike v številčnosti žensk in moških. Ko sem začela trenirati, sem se zgledovala po starejših puncah, ki so takrat delovale tako pogumne, neodvisne in močne. Motiviralo me je tudi, ko so me kdaj fantje v osnovni šoli zbadali ali udarili in takrat, priznam, sem bila res krhka punčka in na take stvari nisem imela odgovora. Želela sem, da bi, če bi bilo treba, znala komu tudi kakšno prišiti za uho.

Pa če bi morali med veščinama izbirati – za katero bi se odločili in zakaj?

Odraščala sem z obema športoma in sem oba enako vzljubila. Menim, da ne gresta eden brez drugega. Verjamem, da sem v obeh športih tako uspešna ravno zaradi tega, ker oba peljem vzporedno in to vidim kot veliko prednost. 

Slovenci smo v kikboksu izjemno uspešni tudi v svetovnem merilu. Zakaj mislite, da je temu tako in zakaj potemtakem nismo pri vrhu tudi npr. v drugih borilnih športih?

Sigurno je to plod dela naših trenerjev, predvsem Tomaža Barade, ki je tudi sam v svoji karieri bil na vrhuncu kikboksa in mu uspehi niso tuji. Zelo pomembno se mi zdi, da imaš za seboj dobro ekipo, s katero lahko napreduješ. Verjamem, da smo uspešni, ker smo si med seboj konkurenčni, si med seboj pomagamo in drug drugega izboljšujemo. Vse to pa pod vodstvom odličnih trenerjev in dobro delujoče kikboks zveze. Morda nismo v vrhu v drugih borilnih športih, saj so klubi premajhni, tekmovalci pa morda nimajo prave podpore ali pa ljudi, ki bi jih lahko pripeljali na visok nivo, kot jih imamo mi.

Pogoji za mlade so torej dobri. Je pa kikboks ena redkih disciplin, v kateri v Sloveniji na tekmovanjih ni denarnih nagrad in štipendij za rezultate na mednarodni ravni. Od tega športa se pri nas verjetno ne da živeti.

Žal drži, da se od športov, s katerima se ukvarjam, ne da živeti. Denarne nagrade so redke ali pa jih sploh ni. Nasploh menim, da imamo v primerjavi z drugimi športi eno lepših telovadnic. Zato se mi zdi, da so naši pogoji za treninge izjemni, ne glede na to, da morda v našem športu ni veliko denarja. To je seveda poskrbljeno s strani kluba. Veliko vlogo v športni karieri igrajo tudi sponzorji, ki prijazno podpirajo športnike in jim pomagajo na njihovi športni poti. 

V Sloveniji kikboks seveda ni množičen šport in je posledično medijsko tudi precej slabo pokrit. Ga ljudje še vedno preveč enačijo z nasiljem?

Verjamem, da je po teh evropskih igrah kikboks vseeno dobil malce večjo prepoznavnost kot prej. Tudi naši uspehi nasploh na tekmovanjih so zelo dobri, kar tudi doprinese k popularnosti našega športa v Sloveniji. Si pa želim, da bi bil še bolje medijsko pokrit in bi ga ljudje bolj spremljali. Marsikateri šport lahko nenamerno postane veliko bolj nevaren in nasilen kot pa borilne veščine, ki so vodene skozi stroga pravila udarnih površin in kjer se zahteva primerna zaščitna oprema. 

Pa vendar. Kikboks ni za vsakogar. Kaj so njegove specifike oz. kako se razlikuje od drugih borilnih veščin? Kot vemo, ima za razliko od večine drugih več disciplin. Sami trenirate light kontakt in point fighting. Ju lahko na kratko opišete?

Kikboks je odličen šport, ki gradi lastnosti, kot so moč, hitrost, vzdržljivost, sposobnost ohranjanja ravnotežja, občutek za ritem in gibčnost. Mentalno pa razvija vzdržljivost, vztrajnost in neguje spoštovanje do nasprotnika. Pri kikboksu so udarci dovoljeni z nogami in rokami. Namen je premagati svojega nasprotnika z dovoljenimi tehnikami, ki jih je treba izvajati z nadzorovano močjo. Borba poteka na tatamiju ali v ringu in vsebuje tri runde, dolge po dve minuti, vmes pa je minuta pavze. Kickboks ima sedem disciplin, od tega štiri na tatamiju. Jaz se ukvarjam predvsem z light contactom, point fighting delam zraven in večinoma le na tekmovanjih oziroma kot nek dodatek. Pri light contactu borba poteka dokler je centralni sodnik ne prekine, navadno celi dve minuti, tehnike pa se izmenjujejo brez prekinitve, medtem ko se pri point fightingu borba ustavi za vsako doseženo točko in se potem znova začne. 

Pravijo, da se v borbah, kjer prejemamo udarce v glavo s polno močjo, na dolgi rok lahko pojavijo poškodbe in da nam pri eni sami borbi odmre toliko možganskih celic, kot če bi se ga napili. Kako zahteven in nevaren je ta šport v resnici in kako potekajo vaši treningi?

Kikboks je varen šport, dosti bolj od kakšnih drugih borilnih športov, če se izvaja profesionalno. Za začetek – pri nas je obvezna zaščitna oprema. Na glavi imamo čelade in v ustih ščitnike za zobe, tudi na nogah, golenicah, rokah in na drugih predelih imamo primerno zaščito, ki bi preprečila kakšne poškodbe. Nepravilni udarci, ki bi lahko bili škodljivi, niso dovoljeni oziroma so takoj kaznovani. Sama se ukvarjam s tem športom že skoraj 10 let in od takrat prejemam udarce, pa je z menoj še vedno vse več kot v redu. Naši treningi so odvisni od prihajajočih tekmovanj. Ukvarjamo se s fizično pripravo, specifiko udarcev in borbami, kondicijo, raztegovanjem in vzdržljivostjo. 

Kako ste v vseh teh letih treninge kombinirali s šolo, izobraževanjem? Pravite, da imate radi natrpan urnik.

Moram priznati, da mi ni bilo lahko. Ker sem perfekcionist in stvari nerada delam na pol, je to od mene zahtevalo veliko organiziranosti. Prvi trening sem opravila pred začetkom pouka, šla v šolo, se učila, šla na drugi trening in se potem spet učila. Najhuje je bilo zame obdobje mature, saj sem imela ravno takrat največ pomembnih tekmovanj in tudi učenja je bilo veliko več kot sicer. Mi je pa bila zelo v pomoč tretja gimnazija, bolj natančno športni razred, razredničarka in prilagodljivi profesorji. Brez njihove pomoči ne bi tako uspešno končala gimnazije in zagotovo bi to vplivalo na moje športne uspehe.

Poleg vsega ste tudi sama že trenerka in se pedagoško udejstvujete. Je to ob profesionalnem športu vaša prihodnost?

Zelo rada imam otroke in svoj šport. In če to združim, dobim trenutno popolno delo zame. Imam odlične pogoje v našem športnem centru Barada, kjer zelo rada pomagam otrokom na poti do uresničevanja njihovih športnih ciljev in sanj. 

Vrhunski šport ima visoko ceno tudi, kar se tiče prehrane. Kako pogosto je sestavni del vaših priprav na tekmovanje hujšanje in s čim se najraje pregrešite?

Doma se prehranjujemo zelo zdravo. Šport je življenjski stil vsakega člana naše družine, zato smo vajeni dobre hrane. Pred vsako tekmo moram za kak teden malce spremeniti vnos hrane in bolj paziti, kaj jem, ampak nikoli ne hujšam pretirano. Rada pa si kdaj privoščim kakšen sočen burger ali palačinke.

Katere lastnosti krasijo najboljše kikbokserje na svetu?

Disciplina, ambicioznost, predanost, samozavest, motiviranost in še bi lahko naštevala. To so seveda lastnosti, ki krasijo vsakega uspešnega športnika. 

Vaš oče ni dosanjal olimpijskih sanj. Vam se zdijo usojene. Kdaj menite, da bo kikboks prvič uvrščen na olimpijske igre? Morda že leta 2028?

V sebi vedno čutim potrebo, da bi dosegla nekaj več – nek višji cilj. In seveda sanje vsakega športnika so priti na olimpijske igre. Želim si, da bi bil kikboks uvrščen na olimpijske igre leta 2028 v Los Angelesu, saj je že prišel v izbor ''final four''.

Kaj vam je dal kikboks, kar uporabljate tudi v vsakdanjem življenju?

Kikboks me je naučil predvsem samodiscipline, vztrajnosti in predanosti. Dal mi je tudi ogromno samozavesti, ki je prej še nisem imela. Tehnik in udarcev, ki jih iz kikboksa znam, pa na srečo ne rabim pogosto oziroma sploh uporabljati v vsakdanjem življenju. 

Imate, podobno kot številni borci, tudi sami kakšen vzdevek oz. nadimek?

O vzdevku sem v zadnjem času tudi sama razmišljala. Pojavilo se jih je že nekaj, v spominu mi je ostal 'The Swift', ker delujem hitro in nemudoma. Ampak možnosti za vzdevek so še odprte. Če imate torej kakšen predlog, bom vesela idej. (smeh)

Kaj je za vas najtežje pred dvoboji? Biti favorit, psihična pripravljenost, fizična pripravljenost ali kaj drugega?

Najhujše trenutno je biti favorit. Vem, da je lažje priti do vrha, kot pa na njem ostati. Na vrhu ostanejo le vrhunske športne osebnosti, saj ohranijo motivacijo tudi, ko sta zmaga in cilj dosežena. Fizična pripravljenost me nikoli ne skrbi, saj sem vedno mirna, ker sem naredila vse, kar je bilo v moji moči. To mi tudi olajša psihični del, ko vem, da sem odlično pripravljena in moram zdaj to le še pokazati. Predvsem se prepričam, da moram v borbi uživati. To je zame in za vsakega športnika ključno. Da tega ne delam za druge, ampak zase in svoj užitek. 

Kako se psihično pripravljate na dvoboje in kako se soočate s porazi?

Ko sem pred tekmovanjem naredila vse, kar je bilo možno in dala svojih 100 odstotkov, mi psihični del več ne predstavlja problema. Pred borbo mi misli sprostita glasba in pogovor s trenerjem. 

Ne moreš zmagovati, če se ne učiš iz porazov. Vsako veliko tekmovanje je nek trenutek resnice, ki marsikomu spremeni življenje. Kvaliteto športnika je moč spoznati skozi njegovo doživljanje poraza. Samo tisti, ki se bodo po porazih uspeli spet dvigniti, so zame vrhunski športniki. Poraze torej doživljam kot dobre izkušnje. Včasih bi si jih želela več, da bi se lahko iz njih več naučila in svoje napake prej izboljšala. Porazi so del športa, saj je ravno takrat, ko izgubiš, najbolj pomembno, da se znaš pobrati.

Katera borba je bila do zdaj za vas najtežja, na katero zmago ste najbolj ponosni in kaj vam pomenita zadnji dve medalji?

To vprašanje je precej preprosto, saj se vse veže na eno tekmovanje. Do zdaj je bila moja najtežja borba finalna na evropskih igrah. Na to zmago sem tudi najbolj ponosna in zadnji dve medalji mi pomenita največ doslej. Predstavljata mi leta in leta truda, izkušenj in odrekanj. Največji pomen pa medaljama dodajajo olimpijski krogi! Zavedam se, da z zmago na evropskih igrah pišem zgodovino kikboksa in navdušena sem nad svetlo prihodnostjo našega športa.