Boris Kobal: "Ko pride, samo čakam, da mine"

Boris Kobal, igralec, režiser in dolgoletni ustvarjalec v svetu gledališča, je znan po svoji duhovitosti in ostri besedi, a tudi po tem, da ne beži pred težkimi temami. Tokrat je spregovoril o moških, čustveni ranljivosti in izzivih, s katerimi se je srečeval v življenju. Pogovor je nastal v luči dogodka MEN-TAL, ki spodbuja odprt dialog o duševnem zdravju moških.

"Zadnjič sem res jokal pred štirimi leti, ko je umrla mama," pove Kobal brez olepševanja. "Ampak pridejo tudi drugi trenutki, ko solze izbruhnejo kar same od sebe. Kot ventil, ki se odpre sam zase. Pa eksplodira zelo na kratko. In to je to."

Kot pravi, čustev nikoli ni znal ali želel skrivati. "Ne vem, ali bi rekel, da si dovolim biti ranljiv ali da čustev enostavno ne znam skriti. Je pa res, da tega ne delim z vsakim. V določenih situacijah preprosto nimaš potrebe, da bi svojo ranljivost in čustva delil z nekom, ki ti ni blizu. Moj krog zaupanja je bil vedno zelo ozek – tako ozek, da sem bil na koncu, ko mi je bilo najtežje, skoraj sam."

Četudi se v družbi vse več govori o pomenu duševnega zdravja, pa opaža, da moški o svojih stiskah še vedno težko spregovorijo. "Moški smo zmeraj veljali za 'ta močne'. Tudi danes poznam veliko takih, ki bi nujno potrebovali terapijo, pa pravijo, da bodo oni 'že sami rešili'. Ampak pogovor doma ni terapija. Ne s partnerko, ne s prijatelji. Ker pri reševanju določenih težav ne rabiš crkljanja in trepljanja po rami. Včasih potrebuješ tujca, ki ti objektivno pokaže, da ni vse tako črno – ali pa da je res tako lepo, kot misliš."

Zdi se mu, da moški težje pristopajo tudi k skrbi za telesno zdravje. "Ženska gre k ginekologu, moški pa pride k urologu šele, ko ima prostato veliko kot lubenico. Ženske so preprosto bolj osveščene."

Na vprašanje, kaj zanj pomeni čustvena odpornost, odgovarja, da je to zelo individualna zadeva. "Ne verjamem, da obstaja popolna čustvena odpornost. Vsi smo ranljivi. Edina razlika je, kdaj kdo začuti bolečino – prej ali kasneje. Sam nisem čustveno odporen, sem pa opremljen za čutenje. To se z leti naučiš – kako neka čustva predelati in jih spraviti v normalen tok."

 V nasprotju s pogostim prepričanjem ga niso vzgajali v duhu, da moški ne smejo jokati. "O tem se pri nas doma sploh ni govorilo. In tudi sam s svojimi otroki o tem nisem govoril. Starši niso prijatelji in ne rabiš jim vsega povedati. Tako je tudi z drugimi – z vsakim prijateljem se ne pogovarjaš o vsem. To je stvar kemije in zaupanja."

Ko se ozre na svojo dolgoletno kariero, pove, da bi – če bi lahko – izbral drugo pot. "Žal mi je, da sem se 55 let ukvarjal z gledališčem. Ne vem, če se je vse skupaj splačalo za par minut aplavza. Ampak v tem času sem se veliko naučil – predvsem o sprejemanju sebe."

Kot dodaja, terapevtski pogovori lahko pomagajo, a ne rešijo vsega. "Pri terapevtu smo vedno vsi zdravi, ko pa prideš domov, se dan začne znova. Sam imam pogosto popoldne občutek, kot da padem v črno luknjo. Postanem nemiren, ne vem, kaj bi. Ampak sem se naučil, da takrat samo rečem: 'OK, zdaj je prišlo. In kot je prišlo, bo tudi odšlo.' Enostavno počakam, da mine."

 Tudi humor je imel v njegovem življenju pomembno vlogo. "V puberteti sem bil fizično popolnoma drugačen od drugih – najmanjši, debel, nazadnje sem spremenil glas. Imel sem ogromno kompleksov. Potem pa sem ugotovil, da sem zabaven. Da me ljudje poslušajo, ko govorim zabavne reči. Humor je bil moj način, da sem se vključil nekam, kamor se sicer nisem mogel."

A poudarja, da humor ni vedno krinka za bolečino. "Sčasoma postane profesionaliziran. Lahko ga vklopiš in izklopiš, kadar hočeš. To namreč postane del tvoje službe in za to si plačan."

Za konec pošlje preprost, a pomemben poziv moškim, ki menijo, da se ne spodobi, da bi javno govorili o svojih občutkih, stiskah ali solzah: "Naj spregovorijo. To je edino, kar lahko rečem moškim, ki menijo, da se ne spodobi govoriti o svojih občutkih. Naj se vsaj enkrat nekomu odprejo. Da bi lažje živeli."

V živo: dobrodelna konferenca MEN-TAL

Boris Kobal bo o svojih izkušnjah z duševnim zdravjem in življenjskih prelomnicah odkrito spregovoril tudi na dobrodelni konferenci MEN-TAL, ki bo potekala v sredo, 21. maja, v Cankarjevem domu od 8.30 do 15.00.

Dobrodelna konferenca MEN-TAL bo prva širša razprava o duševnem zdravju v poslovnem svetu v Sloveniji, s posebnim poudarkom na izzivih moške populacije. Njeno ključno sporočilo je jasno: o duševnem zdravju moramo govoriti – odkrito, pogumno in brez sramu.

Na konferenci bodo o duševnem zdravju v poslovnem svetu spregovorili športni in poslovni psiholog mag. Aleš Vičič, Body & Mind Coach Gregor Kirsch, antropolog dr. Dan Podjed, psihologinja dr. Vita Poštuvan, organizacijska psihologinja dr. Eva Boštjančič, psihiater in komunikolog dr. Željko Čurič, koordinatorka EAP Julija Peklar, psiholog mag. Monishankar Singha, predavatelj in knjižni avtor Aljoša Bagola in podjetnik in knjižni avtor Marko Podgornik Verdev. 

Več o programu si lahko preberete na spletni strani MEN-TAL: Domov - Men-Tal