Vse bo jasno 18. januarja, ko se bodo kot finalisti tekmovanja Ema FREŠ s skladbo 'Sing to me' potegovali za še dve prosti mesti na 65. izboru za pesem Evrovizije. Z ekipo smo pred tem spregovorili o tem, onem in vsem vmes.

1. Po čem je skladba Sing to me, s katero se potegujete za nastop na Emi, drugačna od skladbe Coconut?

Astrid: Skladbi nista z istega planeta. Kokos je okrogel, kosmat in poln mleka, 'Sing to me' pa raven, gol in prazen. Morda je to še najbolj dosledna razlaga. Da pa se spustim malce globlje in tej prej omenjeni praznini vdahnem življenje – 'Sing to me' je intimen, zapleten in ves čas teče na nizkih, pritajenih obratih. 

2. Zakaj ste se odločiti, da bo v angleščini? Je bolj speven od slovenščine?

Astrid: Nikoli se zares ne odločim za jezik, v katerem bom pisala, ker besedila nastajajo z improvizacijo ali pa delčke besedila napišem zelo na hitro, po navdihu. 'Sing to me' je nastal v angleškem jeziku in nikoli nisem čutila potrebe po tem, da bi ga prevedla. Slovenska besedila je težje napisati kot angleška, vsaj po mojih izkušnjah. Bolj si ranljiv in predvsem bolj gol, ko poješ v maternem jeziku. Ne moreš se skriti za ustaljenimi frazami.

3. Bodo tudi ostale vaše skladbe odpete v tujem jeziku?

Astrid: Ne. Trenutno je v nastajanju skladba v slovenskem jeziku. Nekaj skladb na plošči bo zagotovo slovenskih. Čisto odvisno od navdiha v naslednjih mesecih. 

4. Kako pravzaprav nastaja vaša glasba? Kdo je ''zadolžen'' za kaj?

Jani: Večina glasbe nastane iz drobnih utrinkov oziroma interakcije med nami, ko si podajamo ideje. Včasih sta dovolj samo ena ali dve vrstici besedila/melodije, ki sprožita nastanek celega songa.

Astrid: Glasbo ustvarjamo skupaj, v enem prostoru, naenkrat. Jaz napišem večino besedil, s pomočjo njunih idej in občasnih popravkov. Instrumental nastaja s skupno improvizacijo in kasnejšo analizo posnetka. Produkcijo delata v celoti Martin in Jani, ''mix'' in ''mastering'' pa Martin. 

Martin, sodelovali ste z mnogimi slovenskimi glasbeniki – Janom Plestenjakom, Karmen Stavec, Vladom Kreslinom itd. – in v dolgoletni glasbeni karieri preizkusili številne glasbene žanre. Med drugim ste bili tudi član narodno-zabavnega ansambla Slapovi, nazadnje pa ste se podali v solo vode. Kaj vam pomeni ta projekt in kako se razlikuje od drugih vaših sodelovanj?

Martin: Res je. V moji glasbeni zgodovini sem sodeloval z mnogimi izvajalci/glasbeniki različnih žanrov. Ko sem se začel zavedati, da sem postal od vsega tega že precej utrujen in zdolgočasen, sem se odločil kreirati glasbo po svojem okusu oziroma neoziraje se na sceno in kalkulacije. Tako je v prvi vrsti nastal projekt Mistermarsh in po povabilu še Astrid in Avantgarden. 

 Je ta projekt za vas raziskovanje novih glasbenih svetov?

Martin: Predvsem raziskovanje svetov, do katerih je pot v troje edina opcija. Odprli smo si še en vrt, v katerem se lahko svobodno igramo, debatiramo, razmišljamo in seveda sadimo. 

Leta 2015 ste se po četrt stoletja glasbenega udejstvovanja podali na samostojno pot. A ne kot Martin Štibernik, pač pa ste se skrili za ime Mistermarsch. Zakaj takšno ime?

Martin: Kdor se malo bolj zazre v obe imeni, najde odgovor. 

Jani, tudi vi ste obdelali že veliko glasbenih zvrsti in združili moči s številnimi glasbeniki – Magnifico, Peter Lovšin, Neisha, Ali En, Rok Trkaj, Tinkara Kovač in Alenka Godec, če naštejemo samo nekatere, zanimiv pa je tudi vaš edinstven projekt s skupino Elevators. Najbolj ste seveda izpostavljeni kot član skupine Siddharta, katere član ste od leta 2001. Kaj je vas gnalo, da ste se podali v projekt z Astrid. Vonj po nečem novem, drugačnem? Je to tisti projekt za dušo? Tisto, česar skozi glasbo do zdaj še niste uspeli povedali?

Jani: Kot glasbenika so me najbolj zaznamovali The Beatles. Značilna za njihovo ustvarjanje je eklektičnost, mešanje glasbenih žanrov, oziroma biti neomejen na samo en stil ... Od tu tudi ta moja želja po nenehnem spreminjanju in iskanju novih smeri, zvokov in s tem tudi različnih glasbenih sodelavcev/soborcev.

Kako to, da sta se oba preizkusila v toliko različnih žanrih? Od kod ta potreba, da se izražata skozi toliko glasbenih slogov? Umetnik se običajno najde v eni zvrsti …

Martin: Še vedno odraščam in upam, da nikoli ne bom zares odrasel. Ustvarjanje je zame pogojeno z mentalnim stanjem, ki ustvarja potrebo po izražanju. Ustvarjanje je prečiščevanje, je katalizator.

Astrid, vi ste po drugi strani nov obraz na glasbeni sceni. Kot operna pevka in harfistka z vonjem po drugačnem prinašate svež veter na domačo glasbeno sceno. Kaj vam pomeni sodelovanje z legendama slovenske glasbe?

Astrid: Ne dajeta takšnega občutka, če sem čisto iskrena. Vsaj v osebnem odnosu ne. Zelo veliko se tudi pogovarjamo, o filmih, glasbi, življenju. Preprosta sta, prijazna, prilagodljiva, hkrati pa genialna glasbenika. Za vse to sem zelo hvaležna in ju globoko spoštujem. 

Kako ste se spoznali? Vemo, da je Astrid Martinu predstavil Jani. Kako pa sta se spoznala vidva?

Jani: Spoznala sva se pred nekaj leti, preko skupnega prijatelja Lovra Ravbarja. Potem me je dve leti nazaj sredi dopusta poklicala Astrid s preprostim vprašanjem: ''A bi ti delal plato z mano?'' Še isti dan sva si s plaže na plažo začela pošiljati ideje, demo posnetke. Kasneje, ko sva se dobila na prvem ''sešnu'', je v slabih dveh urah nastalo približno sedem idej za songe, ki so zdaj v skupni obdelavi.

Kdaj ste se zaljubili v glasbo in kdo je ''kriv'', da je glasba postala vaš način življenja?

Astrid: Zaljubila sem se v umetnost nasploh. Dojemam jo zelo celostno, ker je vse povezano med seboj. Ko sem bila majhna punčka, sva z mami veliko peli in ustvarjali. Starša sta mi plačala čisto vsako dejavnost, ki sem si jo izmislila in me podpirala, da sem svoje cilje tudi uresničevala. Prisotna sta bila na vseh nastopih in tekmovanjih. Nista me omejevala, ko sem ob treh zjutraj še vedno igrala klavir in pela. Mislim, da je to v prvi vrsti krivo, da sem vztrajala, ko je bilo težko. Po drugi strani pa je umetnost kot partner, s katerim se postaraš. Najprej se vrtoglavo zaljubiš, nato odkrivaš posebnosti in pomanjkljivosti ter se jih naučiš ljubiti z vsem srcem.

Kaj je poleg glasbe vaša največja ljubezen?

Astrid: Življenje nasploh. 

Kako bi z nekaj besedami opisali vašo glasbo? Vaš prvenec, skladbo Coconut uvrščate v etnopop, ki si ga na prvi pogled ni težko razložiti, pa vendar se zdi, da Slovencem ta zvrst glasbe ni poznana. Kaj torej je etnopop?

Astrid: Zelo je raznolika, atmosferična. Je polnopomenska in je hrana za dušo. Etnopop je moja lastna besedna skovanka, morda že kje obstaja, ne bi vedela. To je bil najbolj dosleden opis tega, kar sem slišala. Tisti, s katerimi se pogovarjam o Coconutu, jo imenujejo ''filmska glasba'', velikokrat omenijo asociacijo na Levjega kralja.

Kaj je tisto, kar po vašem mnenju manjka slovenski glasbeni sceni? Kaj najbolj pogrešate?

Astrid: Mislim, da se vsi predvsem zelo trudimo in si vsak zasluži spoštovanje. Kar bi mogoče potihem izpostavila, je mentaliteta, ki obkroža glasbo slovenskih izvajalcev. Mislim, da bi jo morali v prvi vrsti soditi strokovnjaki, glasba pa bi znova morala pridobiti status čiste umetnosti, ne pa sredstva za doseganje drugačnih ciljev. 

Martin: Sceno.

Jani: S tem, kar sami počnemo, poskušamo obogatiti sceno s svojim pogledom, okusom. 

Kdaj človek ve, da glasba prihaja iz srca in kdaj ne? Zdi se, da ima danes veliko glasbenikov talent, manjkajo pa čustva, dobra interpretacija. Je to tisto, kar naredi razliko? 

Martin: To in še mnogo več. Zame je na prvem mestu iskrenost. 

Astrid: Iskrene karizme se ne da naučiti, prav tako izjemne interpretacije. Lahko se približate, a to so stvari, ki so prirojene. To zagotovo naredi razliko. Jaz bi tu izpostavila še izgovorjavo in zavedanje pomena besedila, ki ga izvajalec interpretira. To je osnova za vse. Kar pa se tiče talenta … to je že malce izrabljen izraz. Veliko je tudi pačenja in pretvarjanja.

Kaj v avtomobilu poslušate na poti domov in kaj, ko se želite sprostiti.

Martin: Tišino.

Kako bi en drugega opisali s tremi besedami?

Jani: Astrid je neposredna, bliskovita in samosvoja, Martin pa zanesljiv, ustvarjalen in raziskovalec.

Martin: Oba sta vsak po svoje pravi enciklopediji ter zelo zabavna človeka.

Astrid: Globina, svoboda, pristnost.

Naša ušesa so dandanes zasičena s skladbami, ki ne postanejo, ampak se že rodijo kot uspešnice, ker so jih tako oklicale velike založbe. In večina ljudi to veselo kupi, kot močno znižane hlače na razprodaji, ki nam dajejo občutek, da smo sklenili res dobro kupčijo. Resnica pa je pogosto daleč od tega. Kako vi gledate na današnje stanje v glasbi, na dobo instant glasbe, na dobo, ki v ospredje potiska samo nekatere izvajalce?

Martin: Če pogledamo z distance, je to na dolgi rok odlična priložnost za vse ustvarjalce vsebine, ki ne glede na situacijo nenehno ustvarjajo in kreirajo svoj izraz. Vsebina preživi, embalaža se menja.

Astrid: Celotna "insta" doba me žalosti, ker bi res rada pobegnila iz nje, a na njej dejansko temelji moja karierna pot. Ker so se tako odločile ''mega'' korporacije, ki mastno služijo na neozdravljivi internetni odvisnosti mladih. Po mojem mnenju se resnično kvalitetni glasbeni izdelki porazgubijo v morju povprečja. V kratkem odgovoru ne bom mogla opisati vsega, o čemer razmišljam … Glasbenega sveta pa tudi še ne poznam tako dobro, da bi lahko na podlagi izkušenj napovedala, kaj za umetnika sledi v prihodnosti.

Večina skladb, ki zasedajo vrhove lestvic, je vrhunsko narejenih, saj za njimi stojijo ljudje, ki so mojstri svojega posla. Pa vendar, gre za ''namizna'' in ne ''vrhunska vina'', skladbe za preprosto konzumiranje. Kaj je sploh kakovostna in kaj nekakovostna glasba in zakaj smo postali tako nezahtevni poslušalci?

Jani: Večina skladb, na katere ciljate, je danes ustvarjena s pomočjo enih in istih avtorjev oziroma avtorskih timov. Govorim predvsem o globalnem glasbenem ''mainstreamu''. Zdi se mi, da se s tem izgubljata spontanost in raznobarvnost. V nekem trenutku se ti zazdi, da vsi hiti v nekem obdobju zvenijo popolnoma enako/podobno. Sicer pa večinoma poslušam glasbo, ki jo poiščem sam, ne glede na popularnost. Glasbene lestvice bolj ali manj ignoriram. Meni osebno je kvalitetna glasba tista, kjer se emocije stkejo z dobro izvedbo. 

Astrid: Kakovost je odvisna od tega, kako skladbo dojema poslušalec. Ali je to nekdo, ki se z glasbo ukvarja, jo raziskuje in jo sodi na podlagi večletnega učenja o njej, ali pa je to nekdo, ki glasbo posluša le preko radijskega sprejemnika in se vanjo ne poglablja zares.

Sloviti glasbenik je nekoč dejal, da če bi glasbo narekovali poslušalci, že dolgo ne bi bilo nič novega. Žal se glasbena industrija danes poslužuje prav tega. Zakaj imamo tako radi, da nam nekaj zvezni znano in zakaj imamo tak odpor do drugačnega?

Martin: Na nek način je to res, vendar ni vse tako črno-belo. Menim da ne gre za odpor do drugačnega. Ljudje imajo radi cono udobja. Problem vidim tudi v algoritmih brskalnikov, ki nam ponujajo le najbolj klikane vsebine, ki so odraz množice in na ta način ''zgenerirajo'' še več klikov ter še dodatno upognejo že tako upognjeno krivuljo v prid kapitalu, ki ne izbira sredstev. Kot je rekel eden najbolj uspešnih avtorjev bivše juge, piši znane pesmi.

Jani: Ne samo glasbena industrija. Če stopiš recimo v supermarket, vsi paradižniki so videti popolnoma enako in so brez okusa. To dobiš v želji, kako s čim manj stroškov zaslužiti čim več, ne glede na vsebino. Mislim, da je naša naloga, tako glasbenikov kot tudi človeških bitij nasploh, da iščemo in prepoznavamo drugačnost, da se napajamo iz kvalitete in ne slabega povprečja.

Zakaj bolj cenimo tuje od svojega? Zdi se, da vse, kar pride iz tujine, pograbimo z obema rokama, do domače glasbe pa imamo številne zadržke. Je zato vse več slovenske glasbe odpete v angleščini?

Astrid: Saj tudi svoje cenimo, če je dobro. Sama zelo dolgo nisem hotela pisati v slovenščini, ker so se mi moja besedila zdela slaba, s premalo globine. Mislim, da je treba pri svojih izdelkih ''pustiti času čas'' in glasbo začeti izdajati, ko si dovolj zrel. Veliko ''sadežev'' slovenske glasbene scene še ni zrelih. Po drugi strani pa jih je nekaj že za na kompost.

Se tudi vam zdi, da se glasbo dandanes vse preveč gleda in vse manj posluša?

Astrid: Absolutno. Ampak bi tu izpostavila predvsem to, da se ves čas išče nekaj povsem novega in da k temu stremijo tudi nekateri izvajalci, ki šele prihajajo na sceno. Šokirati, biti drugačen, biti ''fresh'', namesto dodelati, osmisliti in nevsiljivo predstaviti sebe. 

Martin: ''Video killed the radio star.''

Zakaj se vam zdi, da na eni strani poslušamo vedno bolj zamorjena in zafrustrirana besedila, na drugi strani pa pretirano osladna?

Martin: To razmerje je vedno enako.

Zakaj je vse manj solističnih vložkov v skladbah? Ali je tovrstno izražanje res rezervirano samo za jazz?

Martin: To narekuje ''Zeitgeist''. Živimo v dobi 'Preidi na bistvo', tako ni več pomembna pot (solo), temveč cilj.

Jani: Če gledamo skozi prizmo instant ''mainstream'' glasbe, ta trditev drži, po drugi strani pa imamo doma in v svetu morje odličnih izvajalcev, ki še kako umeščajo solistične in instrumentalno zelo zahtevne glasbene kompozicije. Trik je po mojem mnenju v tem, da skozi katerokoli glasbeno formo poskusiš odkrito ali bolj subtilno vnašati elemente, ki so glasbeno izvirni in dajo glasbi neko dodano vrednost, čeprav je lahko v osnovi slišati enostavna.