Barbara Zalaznik Matos: Violina je zelo eleganten in romantičen inštrument – tako kot jaz

Več kot desetletje je bila Barbara Zalaznik Matos članica Orkestra slovenske filharmonije, a je dekle iz Drenovega griča, ki je tudi osebna trenerka in velika ljubiteljica gorskega kolesarstva, sledilo svojemu srcu in se nedavno podalo na pot solistke. "V svoje igranje dajem svoja iskrena čustva in energijo. Vedno se vsa predajam glasbi – z dušo in telesom," pove Barbara, ki se je za violino odločila tudi zato, ker je "zelo eleganten in romantičen inštrument – tako kot jaz."

Violina je klasični instrument, a predvsem Vanessa Mae in Lindsey Stirling sta ga približali množicam. Sami ubirate podobne "note" z violinskimi priredbami svetovnih uspešnic. Je to edini način, da kot violinistka preživite?

Gotovo drži, da manj ljudi posluša klasiko kot pa sodobne hite. Veliko več ponudb dobim za igranje s pop in rock uspešnicami. Ljudje me kličejo za raznovrstne priložnosti. Igram na poslovnih dogodkih, otvoritvah, javnih prireditvah, zasebnih zabavah, porokah, pogrebih, različnih koncertih, tudi TV šovih ... in mi kar znese. V  glavnem igram na električno violino s spremljavo. Sama pišem priredbe pesmi. Moj repertoar je res ogromen, od klasičnih do popularnih skladb – Avsenika, Presleyja, Abbe, Ramazzottija, Scorpionsov, Aviccija, The Weeknda ...

Ko v Sloveniji človek omeni violino, med ženskami najprej pomislimo na Anjo Bukovec, ki je še vedno najbolj prepoznavna violinistka pri nas. Kako sta si z njo morebiti podobni – obe npr. nastopata tudi v nekonvencionalnih kontekstih, vsaj ko gre za milje violine – oz. predvsem, v čem sta si različni?

Anjo Bukovec poznam osebno in jo zelo cenim ter občudujem njeno glasbeno pot. Kot študentki violine sva bili tudi skupaj na poletni mednarodni violinski šoli pri mednarodno priznanem profesorju violine Igorju Ozimu ter sodelovali v komornih zasedbah. Mislim, da sva si podobni glede temperamenta igranja in energičnosti na nastopih. Jaz imam veliko veselje izvajati pop-rock glasbo, priredbe napišem sama – da zvenijo bolj virtuozno in unikatno. Zelo mi je všeč tudi disko glasba.

Kaj vas, razen širokega glasbenega repertoarja, sicer dela tako drugačne od drugih violinistov in violinistk?

Moji začetki so bili v klasični glasbi. Brez klasične izobrazbe ne moreš dobro igrati tudi pop, rock in ostalih zvrsti glasbe. Poslušala sem svoje srce in pustila redno zaposlitev v Orkestru slovenske filharmonije. Orkester mi je dal tudi veliko dobrih izkušenj, npr. hitro branje not prima vista, spoznala sem veliko slavnih solistov, videla veliko sveta ... Je bila pa to zelo težka odločitev. Šla sem popolnoma v prazno. Nikoli mi ni bilo žal za to odločitev, saj sem sedaj srečna in izpolnjena. Zelo uživam v nastopanju in izvajanju svetovnih popularnih uspešnic. Vedno se popolnoma predam glasbi na odru, poslušalci pa mi dajo dodatno moč in energijo. 

Kako težko je uspeti v Sloveniji kot glasbenik? Kakšna je pot, recept za uspeh, prepoznavnost? Družbena omrežja so odlično orodje, da dosežete publiko, ki je sicer verjetno ne bi.

Ko končaš študij violine na Akademiji za glasbo, imaš največkrat dve možnosti glede zaposlitve. Lahko greš na avdicijo v enega od orkestrov pri nas ali pa se zaposliš kot pedagog na glasbeni šoli. Moja otroška želja je bila priti v Orkester slovenske filharmonije. Ta želja se mi je uresničila. Glasbeno pot sem želela nadaljevati kot samostojna glasbenica – violinistka, kar pa še zdaleč ni lahko. Več let sem delala v tej smeri. Vsakodnevno se trudim pri prepoznavnosti in izvedbah svojih priredb. Samo to, da dobro igraš violino in vadiš, ni dovolj. Hkrati moraš imeti tudi žilico za posel. Preko socialnih omrežij te ljudje lahko spoznajo, slišijo ... V svoje igranje dajem svoja iskrena čustva in energijo. Vedno se vsa predajam glasbi – z dušo in telesom. Mislim, da je to to. Sem pa tudi sama imela vzpone in padce. Zelo pomembno je vztrajati na poti do cilja.

Violine so lahko zelo drag inštrument. Cene so lahko podobne avtomobilskim in tudi večmilijonske. Kje ste vi našli svojo "partnerico v zločinu" in kako ste jo izbrali? Kateri goslar ali goslarka vam jo je izdelala? Koliko violin – akustičnih in električnih – sploh imate v lasti in katero uporabljate najpogosteje? 

Violino sem kupila v tujini. Gre za staro francosko violino goslarja J. Boulangeota, izdelano leta 1927 v Bruslju. Njen zvok je mehak in mi je zelo pri srcu. Imam še eno violino slovenskega goslarja Vilima Demšarja ter Yamahino električno violino. Najpogosteje igram na akustično francosko violino. Pogosto vadim tudi na električno violino, ki je lahko tišja, da ne motim sosedov.

Ste kot ženska izvajalka deležni enakega spoštovanja kot moški kolegi? Zvok glasbe ženske namreč ni drugačen od zvoka glasbe, ki jo izvajajo in pišejo moški, tretma pač ... Kakšen je položaj žensk v klasični glasbi danes?

Sama sem bila deležna enakega spoštovanja kot moji moški kolegi in nikoli nisem imela občutka, da sem manj vredna od njih. V času mojega šolanja so me profesorji vedno podpirali in mi bili v pomoč ter v podporo.

Katera zvrst glasbe je vam najbližje in ali lahko v prihodnje od vas pričakujemo tudi avtorske skladbe?

Res se težko odločim za eno zvrst, ker imam rada vso glasbo. Za pesem Druga violina pevke Žane sem sama napisala priredbo za violino in jo poleg pevke Monike Avsenik tudi zaigrala v oddaji V petek zvečer. Tako da bom morda v prihodnje tudi sama skomponirala kakšno pesem.

Zakaj ravno violina? Kaj je na violini tako privlačnega, da ste izbrali ravno ta inštrument in izbrali poklic violinistke, ki se ne zdi lahek?

Na to odločitev so vplivale moje sestre, ki so mi bile na začetku vzor, saj so vse pred mano igrale violino. Violinski zvok pa je najbolj podoben človeškemu glasu. Violina je zelo eleganten in romantičen inštrument – tako kot jaz. Lahko jo vzameš povsod s seboj, tudi v hribe, če je treba. Že od malega pa sem si želela postati violinistka in prav nič drugega. Odločitev na koncu osnovne šole tako ni bila težka.

Danes se glasba tudi in predvsem gleda. Kako to vpliva na vas kot glasbenico? Je tudi vam pomembno, da ste privlačni za publiko, ne le z violino, ampak tudi z vašim stasom? Zdi se, da imate s svojo karizmo in temperamentom nekaj več kot ostali ... Pa je to tisto, kar želite? Kako pomemben je za vas celoten "paket"?

Razumljivo se mi zdi, da ljudje poleg poslušanja tudi radi gledajo nastopajoče, kako so oblečeni, kako se obnašajo na odru ... To me nič ne moti in se mi zdi čisto človeško. Zdi se mi pomemben celoten videz na odru, to spada zraven mojega poklica.

Vas torej ne moti, da npr. poudarjajo vaš videz, obleke ipd., česar v primeru moškega violinista verjetno ne bi počeli? Kako komentirate, da so ženske pogosto za medije bolj zanimive zaradi drugih reči in ne tistega, kar prvotno počnejo, npr. izvajajo glasbo?

Prav nič me ne moti, saj je to v ženski naravi in je popolnoma naravno, da smo rade lepo urejene. Sama nimam tega občutka in izkušnje, da ljudje ne bi opazili mojega igranja zaradi obleke. Zdi se mi, da moji poslušalci vedno opazijo oboje skupaj.

Ko ste v vlogi klasične violinistke, morate delovati drugače kot na družabnih dogodkih. Obe publiki sta tudi precej različni, z drugim standardi in pričakovanji. Kako preklapljate med tema dvema vlogama?

Ja, to drži. Poslušalstvo se razlikuje glede na vrsto dogodka. Sicer se moram za obe vrsti nastopa enako pripravljati doma in vsakodnevno več ur vaditi tako klasične kot pop skladbe. 

Kdaj in kako pa vas je zaneslo v fitnes vode? Ste namreč tudi osebna trenerka. Nam lahko, nepodučenim, na kratko razložite, kdo je trener AFP?

V fitnes hodim že vrsto let, saj tako vzdržujem psihofizično kondicijo, ki je potrebna za nastope. Ko se je začela korona in lockdown, je bilo naenkrat nastopov konec. Imela sem veliko več časa, vendar nisem stala križem rok. Ker me je fitnes od nekdaj veselil, sem se temu posvetila še bolj strokovno. Pridobila sem celovito teoretično in praktično znanje in opravila izpit za osebnega fitnes trenerja AFP. To je kratica za združenje profesionalnih fitnes trenerjev (angl. Association Of Fitness Professionals).

Ste tudi zaprisežena kolesarka, spustašica, če se ne motim. Kaj vam daje šport, česar vam npr. ne daje glasba? Je to tisti nujen ventil, da si odpočijete glavo? Doza adrenalina? Zdi se kot protipol igranju violine...

Brez športa ne morem živeti. Tako kot glasba je šport moja velika strast. Pri vadenju violine potrebuješ veliko potrpljenja in dobrih živcev. En ton lahko drgneš in drgneš ... zato še toliko bolj potrebujem odklop. Gorsko kolo vozim vsakodnevno. Še posebno uživam v spustih po golovških trailih in skokih čez korenine ... Ves adrenalin gre takrat iz mene.

Ta šport mi je zelo všeč. Ko sem sredi gozda v naravi, se zelo sprostim. Toliko časa, kot ga preživim na kolesu, toliko ur lahko potem vadim violino. Dobim dodatno energijo in motivacijo pri ustvarjanju.

Na kaj ste kot glasbenica najbolj ponosni in kaj je bil najboljši nasvet, ki ste ga dobili v življenju?

Ponosna sem na več stvari. Predvsem sem ponosna nase, da sem vztrajala na svoji glasbeni poti do začrtanega cilja. Uresničile so se mi sanje, da lahko delam kot solo violinistka. Spominjam se nasveta, ki mi je pomagal premagovati tremo na odru. Na odru uživaj v vsaki noti in se prepusti glasbi. 

Zakaj sta vam skladatelja N. Paganini in W. A. Mozart tako zelo pri srcu?

Paganini me privlači zaradi svoje virtuoznosti, Mozart pa zaradi svoje otroške igrivosti. Čeprav sta oba za izvajanje tehnično in muzikalno zelo zahtevna.

Koliko ur dnevno vadite?

Vadim vsak dan vsaj tri ure. Odvisno od programa. Včasih več in včasih manj. 

Imate pred nastopi kakšno rutino? Nam lahko zaupate kakšno zabavno anekdoto s koncerta oz. nastopa?

Na dan nastopa poskušam čim bolj počivati in se izogibati čustvenemu vznemirjanju. Za eno uro primem v roko violino in grem počasi in z glavo skozi najtežje dele skladb. 

Na mednarodnem violinskem festivalu sem na finalnem nastopu izvajala zelo zahtevne Sarasatejeve Ciganske napeve. Pri skoraj zadnjem taktu mi pri ušesu nekaj poči. Opazila sem, da mi je počila struna. Ker nisem mogla dokončati konca skladbe, sem se kar takoj priklonila publiki. Pianistki, ki me spremljala, ni bilo nič jasno. Na srečo se je znašla in je s primernimi akordi zaključila nastop. Publika se je smejala in obenem ploskala. Še sreča, da se mi je to zgodilo čisto pri koncu skladbe.