Anja Pavlin: ''Toliko ljudi spoznaš v življenju, vendar so le nekateri tisti, ob katerih se počutiš, da si našel, kar si iskal, ko nisi vedel, da iščeš''

Kako težko je uspeti na slovenski glasbeni sceni?

Odvisno od tega, kaj štejete za uspeh. Glede na to, da ustvarjam s skupinama Tretji kanu in Indigo v bolj indie glasbenih vodah, je temu primeren tudi ožji krog poslušalcev, kar ima pri prepoznavnosti svoje prednosti in slabosti. Seveda si želim, da bi glasba, ki ustvarjam z obema bendoma, dosegla tudi več ljudi, a mi je najbolj pomembno, da pride do tistih, ki se jih bo v resnici dotaknila. 

Kaj najbolj pogrešate? 

Da je trenutno, kljub temu, da je sploh v zadnjem času vse več nove kvalitetne slovenske glasbene produkcije, vse več tudi obrtniške, ki je prisotna predvsem na komercialnih radijskih postajah. Pogrešam torej več nove slovenske glasbe, ki večkrat ne pride skozi programske usmeritve tovrstnih radijskih postaj. Slišati je veliko nostalgičnih skladb držav bivše juge, pa tudi legendarnih slovenskih skupin – okej, ampak kot da se v zadnjih 30 letih ni nič drugega posnelo.

Pa v poslu čutite kolegialnost?

Če se povežemo tudi manjši producenti kulturno-glasbenih vsebin, lahko naše projekte oplemenitimo na več nivojih, kar je več kot dobrodošlo za lokalno skupnost. Če nekdo dela dobro in je uspešen, je to dobro za celotno sceno, mi je enkrat rekel Janez Dovč – včasih sem delala pri njegovi založbi Celinka, ki organizira festival Godibodi. Ko sem mu povedala, da tudi jaz ustanavljam svojo založbo Inja music in Festival novomeško poletje, je bil vesel, saj se zaveda ravno tega. Govorim kot organizatorka in glasbenica. Zdi se mi, da se glasbeniki vsaj v Novem mestu vse več povezujemo, delimo izkušnje in smo iskreno veseli drug za drugega. 

Ste pevka, avtorica skladb in besedil ter aranžerka. Kdaj se je rodila vaša ljubezen do glasbe in od kod to znanje?

V prvem razredu osnovne šole me je učiteljica pri glasbenem pouku takoj poslala peti v pevski zbor. Tam sem našla svoj glas – figurativno in dobesedno. Hodila sem tudi na klavir, ampak se s formalno izobrazbo ravno ne morem hvaliti, ker glasbene šole nisem nikoli končala. Za nekaj časa sem potem opustila glasbeno udejstvovanje in končala magisterij iz hortikulture na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Pela sem tudi v zboru APZ Tone Tomšič, kmalu za tem pa smo ustanovili skupino Indigo in želja po samostojni glasbeni poti je bila vse glasnejša. Znanje s področja glasbenega posla sem tako dobivala s praktičnimi izkušnjami in včasih sprejemala tudi projekte, s katerimi sem več kot izzivala svoje sposobnosti, se začela ukvarjati z glasbenim PR-om, z Janom Medletom ustanovila bend Tretji kanu, s producentom Igorjem Iličem založbo Inja music in Festival novomeško poletje. Ko si odprt in dojemljiv na iskanju tvojega poslanstva, ti tudi na pot pridejo ljudje, projekti, s katerimi rasteš. Se je pa treba vmes večkrat pobirati in se vprašati o pravi smeri.

Ste članica skupine Indigo in Tretji kanu. Če se ne motim, je bil navdih za ime slednjega novomeška legenda ...

Legenda, ki pravi, da so se pod novomeškimi mostovi prikazovali trije kanuji. Če sta se mimoidoča usedla v tretjega, se pogledala in drug v drugem videla sama sebe, je to pomenilo, da ju je zbližala neka višja sila, usoda in da bosta za vedno globoko povezana. Legendo na stran, to je najbolj magična plat življenja. Toliko ljudi spoznaš v življenju, vendar so le nekateri tisti, ob katerih se počutiš, da si našel, kar si iskal, ko nisi vedel, da iščeš.

Kako kombinirate udejstvovanje v dveh glasbenih skupinah? Skupina je običajna druga družina. Vi imate torej tri družine ... (smeh)

Ne le tri. Ampak brez vseh teh družin skupaj ne bi niti ena prav zares držala. Indigo je moj prvi bend. Indigo skladbe so bile prve avtorske skladbe, ki sem jih slišala na radijskih postajah, moja prva izkušnja s snemanjem v studiu pri producentu Petru Penku. Tukaj tudi lahko izživljam svojo naklonjenost etno motivom. Zadnji album Nikrmana je preplet folk muzike in elektronike. Tudi Tretji kanu je nostalgičen, v barvah indijanskega poletja. Plovba proti ali pa nazaj k vrednotam nekega drugega sveta ali pa iskanje lepote v tem. Kot da je bil ta Tretji kanu vedno del mene in vseh nas, ki smo se usedli vanj.

Kako zelo trd je kruh glasbenika pri nas? Je glasba lahko, z izjemo nekaterih, zgolj hobi, ali se da od nje pri nas dostojno živeti?

Glasba vsaj zame nikoli ni bila in ni mogla biti le hobi. Je del mene in vseh, ki iskreno radi ustvarjajo, svoj notranji svet vtkejo v verze, poteze čopiča, umetniški gib. Moramo pa, romantiko na stran, vsi zaslužiti vsakdanji kruh in … poznate trenutno situacijo. Zato je treba biti še toliko bolj iznajdljiv, početi sto stvari naenkrat, izumljati neke nove poti, nove načine. Glasba pa ne bi smela biti tovarna, ki bi ob vsakem pihljanju vetra v drugo smer spremenila proizvodni obrat za nek drug, bolj profitabilen produkt. Je tudi poklicanost, poslanstvo – da glasbeniki, umetniki razveseljujejo, razbremenjujejo, navdihujejo poslušalce in gledalce. Stanje oziroma odnos do delavcev v kulturi že prej ni bil rožnat. Ne vdajam se apatiji – daleč od tega. Delam, grizem, rinem in čakam, da se vremena razjasnijo. Vmes pa se bo zgodilo vse. Veste, pisker tudi poči.

Veliko avtorjev, ki pišejo pesmi, pravi, da je pisanje zanje svojevrstna terapija. Kako pa je pri vas?

Podobno. Včasih šele po nekaj letih ugotovim, o čem sem pisala. Ko besedila v neki drugi življenjski situaciji dobijo nov pomen ali se razjasnijo, v nek predal pospravijo dogodke iz preteklosti. Pisanje je neke vrste samorefleksija. 

V kakšnem razpoloženju ustvarjate najboljše skladbe?

Ko sem sama, utrujena, tudi žalostna. Pa takrat, ko najmanj pričakujem. Besedne strele zapisujem v knjižico. Ko se zložijo, se zložijo hitro, če ne, pa se nikoli ne. Zadnje čase so malo zablokirale te strelice. Veliko energije usmerjam v organizacijo Festivala novomeško poletje, s katerim smo na sredini programa. Pa je prav tako, polovičarstvo se redko izplača. Vse ob svojem času, pravim. 

Kaj najraje počnete, ko se ne ukvarjate z glasbo?

Spijem kakšno točeno pivo s prijatelji. "Simple as that." 

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

Na to, da sem si upala in zaupala biti vse, kar so bile včasih zame le divje sanje in prebujna domišljija.