Roller derby kotalkarica: ''Ni dober občutek, da imajo vsi drugi športniki in rekreativci prednost pred nami''

Roller derby je kontakten šport, ki je Slovencem po večini neznan. Lahko nam, laikom, razložite, za kaj gre?

Za zunanjega opazovalca je igro v resnici precej težko razumeti in razložiti. Gre za ekipni kontaktni šport na kotalkah, v katerem se pomerita dve ekipi. Obe po stezi elipsaste oblike sočasno kotalkata v isti smeri. Vsako ekipo sestavljajo štiri blokerke, ena od njih je organizatorka blokerk oziroma pivot. Ena igralka v vsaki ekipi pa ima posebno vlogo, in sicer je napadalka oziroma jammerka. Čelado ima označeno z zvezdo, da jo sodniki lažje prepoznajo, njena naloga pa je, da se poskuša prebiti skozi gručo sotekmovalk in nasprotnic pred njo. Obe ekipi hkrati branita in napadata, branilke – ''blockers'' – pa svoji napadalki poskušajo zagotoviti prostor za preboj skozi gručo – ''pack''. Ko se skoznjo prebije, kotalka po stezi in se poskuša ponovno prebiti skozi gručo.

Koliko časa pa traja tekma in kako se tlakuje pot k zmagi?

Tekma je razdeljena na dva polčasa po 30 minut. Znotraj polčasa se igrajo 2-minutni ''jammi''. Med njimi je 30 sekund premora, da se zamenjajo igralke na progi. Napadalka oziroma jammerka svoji ekipi točko priigra, ko v skladu s pravili prehiti blokerko – oz. boke – nasprotne ekipe. Zmaga ekipa, ki zbere več točk.

Po čem se loči jammerka in ali lahko vsak nastopa v tej ''vlogi''?

Jammerka je napadalka, ki nosi zvezdo na čeladi in nabira točke za svojo ekipo. Pri tem ji seveda pomaga njena ekipa blokerk. Mora imeti predvsem veliko kondicije, biti zelo spretna na kotalkah, eksplozivna in hitra – tudi moč ni odveč.

Se lahko vloge v ekipi med tekmo menjajo ali napadalka ostaja napadalka?

Vloge se načeloma lahko menjajo, čeprav običajno jammerka ostane jammerka. Ker nimamo dovolj igralk, moramo biti zelo fleksibilne, tako da na tekmah kdaj tudi menjavamo vloge. Lahko rečem, da je to tudi naša prednost.

Kako potekajo vaši treningi? Imate trenerja? Trenirate posamično ali zgolj kot ekipa?

Roller derby ima močan DIY (Do It Yourself – naredi sam) moment in je pomembno, da vse članice aktivno sodelujemo v ligi. Zato smo razdeljene po komitejih, kjer vsaka skrbi za določeno področje. Tako sta recimo vodenje in organizacija treningov v domeni ''trening komiteja''. V glavnem nas trenira članica, ki najdlje kotalka in se je prej ukvarjala z umetnostnim kotalkanjem. Kdaj to vlogo tudi rotiramo in treninge prevzame kakšna druga. Potekajo dvakrat tedensko in takrat treniramo kot ekipa. Nekatere tudi v prostem času kotalkajo po ulicah – street skating – na rampah – Chicks in Bowls – pump trackih ipd.

Od leta 2013 imamo tudi v Sloveniji svojo roller derby ligo. Kako pogosto so organizirane tekme? Tekmujete tudi v tujini? Pri nas do konca leta 2018 namreč sploh ni bilo uradnih tekem ... 

Tekmujemo v glavnem v tujini, največ v Avstriji in Italiji. Bile smo tudi na turnirju v Parizu, kjer smo bile zmagovalke turnirja. Organizacija tekme v Sloveniji je za nas logistično in finančno zelo zahtevna. Smo pa kljub temu organizirale par uradnih tekem – t. i. ''bout'' – in nekaj prijateljskih – t. i. ''scrimmage''. V Sloveniji smo se tudi že pomerile z nasprotnicami oz. prijateljicami iz Avstrije, Francije, Italije in drugimi.

Kljub ligi pa državnega prvaka v roller derbyju še nimamo?

Kako da ne, RDLJ smo državne prvakinje, saj smo edine v Sloveniji! Dejstvo pa je, da nam tudi v tujini ne gre slabo.

Uradno roller derby ni profesionalni šport. Od njega se tudi ne da živeti. Ravno nasprotno. Dekleta plačujete, da se lahko ukvarjate z njim. Kaj mu kot športu pravzaprav manjka, da bi bil sedel za ''odraslo mizo''?

Kot športu mu nič ne manjka. Razen več prepoznavnosti in odprtosti znotraj športnega sveta.

Kaj potrebuješ, da postaneš tovrsten kotalkar? Poleg ščitnikov in čelade. Gre za kakšne posebne kotalke?

Razen ščitnikov in čelade imamo še zaščito za zobe. Za razliko od kotalk za umetnostno kotalkanje kotalke za roller derby nimajo pete, čevelj pa je nižji – do gležnja – kar omogoča boljšo in hitrejšo gibljivost. 

Katere so največje vrline kotalkarice oz. tekmovalke v roller derbyju?

Naša največja vrlina je to, da se vedno znova poberemo. Pri roller derbyju veš, da boš padel, veš, da bo bolelo, a te to ne ustavi. Vedno znova se poberemo, tudi s pomočjo soigralk, in gremo naprej. 

Kaj je na tem športu tako privlačnega? Kaj je za vas tako posebnega pri roller derbyju, da ste se zaljubili vanj?

Če pogledate našo ekipo, vidite, da roller derby privlači cel spekter ljudi z različnimi ozadji. Privlači dejstvo, da razbijamo stereotipe, kako nežne naj bi ženske bile, do občutka presenečenosti, kaj lahko tvoje telo prenese. Smo tudi izredno odprta skupina ljudi, aktivni v skupnosti LGBTQ+ in vedno poudarjamo, da so vsi, ki imajo voljo do tega športa, sprejeti pri nas.

Kdo vse torej lahko postane derby igralec? So kakšne starostne omejitve?

Derby igralec lahko postane vsak, ki si to želi in ima zdravstveno zavarovanje. Pri nas je zaenkrat edina starostna omejitev polnoletnost, medtem ko drugod obstajajo tudi junior lige. V našem klubu smo zaenkrat stare od 20 do 46 let.

Ste že pred tem dekleta uživala v kotalkanju?

Nekatere smo že prej kotalkale – sama sem recimo 12 let trenirala umetnostno kotalkanje – večina pa je prvič stopila na kotalke na prvem treningu. 

Na prvi pogled se res zdi, da gre za precej divji in nevaren šport. Pa je temu res tako? Nenazadnje ste dobro zaščitene. Verjetno vas omejuje tudi kopica pravil ...

Ravno zaradi tega, ker je kontaktni šport, ima roller derby ogromno pravil in je zaradi tega precej varen. ''Knjiga'' s pravili je dolga kar 85 strani. Da prestaneš teoretični test, ki preverja znanje pravil, moraš pravilno odgovoriti kar na 80 odstotkov vprašanj. Preden se sploh lahko preizkusijo na tekmi, morajo igralke prestati tudi številne druge teste. Med njimi je recimo tudi kondicijski test, kjer mora igralka v petih minutah po krožni stezi narediti 27 krogov. Čeprav mogoče deluje agresivno, ni dovoljeno nobeno spotikanje, komolčenje, zaletavanje itd. Tudi morebitne kletvice se lahko kaznujejo. Strogo je določeno, kaj je legalni in kaj ilegalni udarec. Ilegalnemu seveda sledi kazen ali izključitev iz igre, tako kot pri drugih športih. Varnosti in v izogib poškodbam je namenjene izjemno veliko pozornosti, mogoče celo več kot pri katerem koli drugem športu.

Modrice pa so verjetno neizogibne in, podobno kot pri plesu ob drogu, zvezda stalnica vašega športa ...

Res je, modricam rečemo derby kisses oz. derby poljubi. (smeh) Zdijo se nam kul in smo kdaj celo ponosne nanje.

Če na hitro pobrskamo po spletu in si ogledamo nekatere posnetke tekem, vidimo, da v roller derbyju nastopajo večinoma ženske. Gre za ženski šport? Zakaj ni v njem moških?

Že nekaj časa ne gre samo za ženski šport. Obstajajo tudi moške lige, najbližja je v sosednji Italiji. V Sloveniji zaenkrat nimamo moške ekipe, imamo pa moške v svoji ekipi, ki nam pomagajo kot sodniki – t. i. zebre – in osebje, ki nam pomaga na tekmah – t. i. NSO oz. non-skating officials – za kar smo jim vedno zelo hvaležne.

Dekleta imate vse svoje vzdevke. Je to stalna praksa? Kaj je zgodba za vašim? In kakšna je zgodba za vašo številko?

Ja, gre za nekakšen alter ego. Moje derby ime je Rea Stardust, številka 84. Ne gre za neko globoko zgodbo (smeh). Rea je moje skrajšano ime, Stardust pa je po Ziggyju Stardustu, ker si pred vsako tekmo za srečo zavrtim en komad od Davida Bowieja. Hotela sem imeti številko 85, kar bi bila moja letnica rojstva, ampak je bila že zasedena.

Nekatera dekleta imajo tudi vzdevke, ki so angleške besedne igre – t. i. ''puni''. Npr. sotekmovalki so zelo všeč nežni češnjevi cvetovi – angleško cherry blossoms. Da se sliši nevarnejše, je besedno zvezo spremenila v derby ime ''Scary blossom''.

Je kaj, kar vas pri tem športu moti in bi spremenili, če bi lahko?

Pri samem športu nas nič ne moti. Smo pa žalostne, da je v Sloveniji še vedno neviden in neprepoznaven, kaj šele sponzoriran. To pomeni tudi, da težko pridobivamo nove članice, čeprav se zelo trudimo. Vsako leto se borimo tudi za telovadnice, ki jih same plačujemo s članarinami oz. iz lastnega žepa, tako kot vse ostalo – tekme, opremo, drese ... Rade bi videle, da nas MOL prepozna in nam omogoči, da vsaj kandidiramo na kakšnem razpisu. Že brezplačna ali sofinancirana uporaba telovadnice bi nam veliko pomenila. Obstaja tudi predsodek, da s koleščki uničujemo parket v telovadnicah, kar seveda ne drži. Ravno zaradi tega imamo za različna tla koleščke različne trdote in vsa ta oprema je zelo draga. Skratka, ni dober občutek, da imajo vsi drugi športniki in rekreativci prednost pred nami.