Alya Elouissi: Na koncu smo vsi le ljudje in ni nič hudega, če smo včasih čisto na dnu

Ko v Sloveniji človek omeni ime Alya, vsi najprej pomislimo na pevko Alyo. Po čem želite, da si ljudje zapomnijo vas? Kdo je, vsaj Slovencem, še malo poznana Alya Elouissi?

Lani sem diplomirala iz igre na Ruski akademiji dramskih umetnosti – GITIS v Moskvi, kot igralka in pevka pa delujem na relacijah med Londonom, Moskvo in Slovenijo. Prihajam iz slovensko-alžirske družine in tekoče govorim šest jezikov. Pri 19 sem stopila na pot samostojnosti in se brez finančnega zaledja preselila v London, kjer sem si praktično iz nič ustvarila novo življenje. Kasneje sem bila med nekaj tisoč ruskimi konkurenti kot edina tujka sprejeta v nov igralski razred prej omenjene akademije GITIS, kamor so nas tisto leto sprejeli le 19. Ravnokar pa je izšla moja nova pesem Dvignem krila, ki je nastala v sodelovanju z Neisho in producentom Dejanom Radičevićem. Besedilo sem napisala sama in res sem hvaležna za vse prekrasne odzive in radijska predvajanja ob izidu pesmi. Želim si, da se katero koli moje delo dotakne src ljudi, jih oživi, motivira in navdihne.

O Alžiriji Slovenci vemo bolj malo. Kako drugačno je življenje v domovini vašega očeta kot to, ki ga poznamo?

V Alžiriji so družine bolj številčne in povezane med seboj. Alžirci so zelo tradicionalni in temperamentni, cenijo svoje družinske in verske tradicije. Glasba je izrazita, glasna, čustvena in ritmična, kot je tudi arabščina sama, ki se jo sliši na vsakem koraku, saj so Alžirci zelo komunikativni. V kulinariki se vedno uporabljajo močne začimbe in nikoli še nisem jedla tako okusnih datljev in sladkih lubenic kot v Alžiriji (smeh). Poleti je vročina kar huda, zato so popoldanske sieste obvezne in zelo koristne. Po siesti pa sledi druženje s sorodniki ob uživanju metinega čaja in sveže pripravljenih sladic. Alžirija je čisto drug svet, ki je del mene in vedno bo. V mojem otroštvu smo vsako leto potovali v Alžirijo, kar me je notranje zelo obogatilo, mi dalo širino in sprejemanje drugačnosti.

Ste umetniški poliglot. Igralka, pevka, plesalka, model in glasbenica. Že kot najstnica ste vedeli, kaj želite v življenju početi. Hitro ste se našli. Kakšen nasvet imate za tiste, ki se še iščejo, ki jih življenje na razburkanem morju premetava levo in desno in nikakor ne morejo ubrati svoje poti? 

Slediti svojemu srcu in sebi, ne glede na vse. In pa ohranjati se prizemljenega v stiku z naravo, umetnostjo in delom na sebi.

Kdaj vas je bilo v življenju najbolj strah in kaj vas je najbolj utrdilo? 

Ko sem pri 19 letih z velikim kovčkom sama prispela v London in se napotila proti neznani najeti sobi. Najbolj me je utrdilo samostojno življenje v tujini, vse zavrnitve, ki so stalnica igralskega in umetniškega poklica in pa upanje ter zaupanje v svoje cilje, kar je bilo med drugim tudi to, da bom sprejeta na igralsko akademijo v Moskvi, ne glede na ovire, ki so se mi sproti postavljale.

Nastopili ste v kar nekaj znanih filmih in TV serijah, plesali na nastopu Rite Ore itd. Kateri svet vam je bliže – filmski ali glasbeni?

V meni se prepletata oba svetova. Ne morem biti samo igralka, hkrati pa ne morem biti samo pevka. Sem oboje, oboje moram početi in oboje me neizmerno osrečuje in izpolnjuje. 

Kaj vam sicer pomeni glasba?

Glasba mi pomeni nekaj neizmernega, kjer sem doma, kjer duša zadiha, kjer se srce izrazi in kjer so najvišje sile. Zame je to najlepši in najbolj univerzalen jezik tega sveta, so izražena čustva in občutki v drugi dimenziji, ki človeka dvignejo, pomirijo ali pa prizemljijo. Je tista neka druga dimenzija, kjer smo vsi razumljeni, enaki in povezani.

Preizkusili ste se tudi v manekenskih oz. modnih vodah. Gre spet za nek drug svet, ki pa se zdi v primerjavi z umetnostjo zelo plitek. Kako ste ga doživeli vi?

Res je. V Londonu sem modelirala za kar nekaj velikih oblikovalcev, med drugim tudi za Little Shilpa, ki je znana po svojih sodelovanjih z Lady Gaga. Čez nekaj časa sem na lastni koži res začela izkušati, kako me je ta svet začel prazniti. Umetnost pa nasprotno – vedno me je napolnila. Tako da sem se takrat odločila, da se bom z manekenstvom ukvarjala le še občasno in mi ne bo glavna prioriteta, kot so mi takrat potem postali glasba, pisanje pesmi in igra.

Bojda še vedno pišete dnevnik. Zdi se, da gre v današnjem hitrem tempu življenja za preživeto obrt – zdi se, da to počne vse manj ljudi. Vsi so namreč zaposleni s snemanjem posnetkov za TikTok in fotografijami za Instagram. Kaj vam pomeni ta dnevni obred pisanja dnevnika?

Tako je, vsak večer še vedno pišem dnevnik. Ob koncu dneva me to izjemno prizemlji, vrne v trenutek in prinese ogromno hvaležnosti za vse, kar imam, kar sem in kar še prihaja v moje življenje. Jutra pa v dnevniku tudi začnem z eno ali več pozitivnimi mislimi, ki se mi takrat intuitivno porodijo.

Kaj svetujete mladim dušam, kot ste bili sami, ko ste se pogumno pognali v svet, kjer ni bilo več mame, ki bi vas prijela za roke in objela, očeta, ki bi vam dal žepnino ali pomagal opremiti sobo? Kako težko je bilo vam?

Svetujem jim, da sledijo v prvi vrsti sebi in če najbolj globoko v sebi čutijo, da so na pravem mestu – čeprav zna biti včasih res peklensko težko – naj temu občutku sledijo in zaupajo. Naj ne pozabijo komunicirati s svojimi domačimi, ki jih v tujini ni poleg, hkrati pa komunicirati tudi s seboj in imeti bližnjega človeka – pa četudi je to mama na What's app klicu – za izražanje svojih težav in čustev. Na koncu smo vsi le ljudje in ni nič hudega, če smo včasih čisto na dnu. Takrat šele zares živimo, saj če izkusimo dno, znamo potem izkusiti tudi neizmerno srečo in ljubezen.

Po prvih mesecih v Londonu mi je postalo izjemno težko, saj je začetni adrenalin novega življenja v novem mestu minil, morala sem sprejeti določene odločitve, kako naprej in zakaj. Začela so me grabiti velika osamljenost, domotožje in zakrčenost – kar pa je v velemestu, če nimaš ob sebi bližnjih ljudi, kar pogosto. Veliko stvarem sem se morala odpovedati in prijela sem za skoraj vsako delo, da sem lahko preživela. Na ta način sem pridobila dragocene izkušnje, se notranje izjemno zgradila in se osamosvojila. Z ogromno samodiscipline, notranje volje in odločnosti sem začela delati še bolj na sebi in prišla sem do spoznanja, da si sama kreiram okoliščine in ne okoliščine mene. 

Kaj vam je dala tujina, česar vam Slovenija ne bi mogla?

Samostojnost, trdno notranjo moč, odprt um, širino in prilagodljivost v soočanju z raznoraznimi ljudmi in okoliščinami.

Sami ste se do uspeha dokopali s trdim delom, odpovedovanjem in jekleno voljo. Danes veliko ljudi pot do uspeha išče prek bližnjic. Svet postaja vse bolj površinski. Kaj je tisto, kar vas najbolj moti v današnjih časih?

Da za uspeh šteje, koliko sledilcev imaš, kar pa žal postaja tudi pogoj za uspeh na raznih področjih. Preveč smo zatopljeni v socialna omrežja in svet pozablja, da se nam življenje dogaja le tu in zdaj ter da je življenje samo veliko dragocenejše od dokazovanja in iskanja potrditve na socialnih omrežjih.

Naj kaj pa ste v življenju najbolj ponosni?

Na svojo novo izdano pesem Dvignem krila, da sem bila izmed pet tisoč kandidatov sprejeta v razred devetnajstih učencev na igralski akademiji GITIS ter na svojo vztrajnost in samodisciplino.

Igrali ste v filmu Čudežna ženska, ki je sicer izmišljeni lik. Kdo pa je za vas čudežna ženska v resničnem življenju? Mama, poslovna uspešna ženska ali katera druga?

Čisto vsaka ženska na tem svetu je po svoje čudežna, ne glede na vlogo, ki jo igra v življenju.