Alana Vrviščar: ''Kuhanje se je vgradilo v mojo osebnost in brez njega to nisem več jaz''

Menite, da vas bodo drugi kot najmlajšo tekmovalko podcenjevali oz. sodniki na vas gledali pokroviteljsko?

Sama o tem ne razmišljam. Tega si ne bi želela, saj sem v kuhinjo prišla pokazat, kaj znam, ne glede na moja leta. Verjetno pa si bo sprva težko ustvariti profil, ki bo enakovreden ostalim tekmovalcem z več izkušnjami. Se bom pa močno potrudila.

Ciljate na zmago ali vam je proriteta kaj drugega?

Sem tekmovalna, a to nerada kažem. Zmago imam v mislih, a malo večja prioriteta je, da premagam samo sebe. Želim si, da ravno v trenutku, ko mislim, da ne zmorem več, prestopim to mejo in presenetim samo sebe. To je zame zmaga.

Kaj vam sicer v kuhinji predstavlja največji izziv? 

Tiste omejitve, na katere ne bi čisto sprva pomislili ob delu v kuhinji, ampak sta zelo pomembni. Organizacija in čas. Načeloma sem v tem dobra, a me zlahka kakšna malenkost zmede in se izgubim. Če mi odvzamete sestavine ali pripomočke, pa mi ne boste mogli ravno preveč škoditi. (smeh)

Kaj pa vam pomeni oz. predstavlja kuhanje/priprava hrane, če odmislimo, da je to nujno zlo, če želimo nahraniti lačen želodček. Vidite to kot svojevrstno terapijo? Hobi? Morda bodoči poklic? Kam mislite, da vas bo pripeljala ljubezen do kuhanja?

To je moje življenje, pika. Kuhanje se je že vgradilo v mojo osebnost in brez njega to nisem več jaz. Če se nekomu štiri ure, preživete v kuhinji ob 11. uri zvečer, zdijo grozne sanje, je zame to način, kako se umaknem od sveta in sprostim. Poleg plesa, seveda. Ravno zato si brez dvoma ne predstavljam svoje prihodnosti – upam, da tudi poklica – brez kuhinje. Mislim, da dokler bo moja ljubezen do hrane in do njene priprave prisotna, bom naredila vse, da lahko postanem še boljša. Nekaj v meni pa mi govori, da želim, da me ta pot pripelje do manjše, simpatične restavracije v sproščenem okolju, kamor bodo ljudje prihajali z radovednostjo po nečem novem. Ko pa bi iz jedilnega prostora pogledali v kuhinjo, bi videli simpatično in trmasto chefico kuhinje Alano.

Česa se najbolj bojite? V MasterChefu in v življenju nasploh ...

Neuspeha. Sem oseba, ki si želi vedno več in več. Do neke mere je to zelo dobro, a velikokrat ravno ta strah lahko uniči naše sanje. Vedno, ko nekaj počnem ali naredim, me je strah – kaj če ni dovolj, kaj če ni dobro?

Kako dobro pa sprejemate kritike?

Rada imam kritike. Doma, ko nekaj skuham, vedno najprej vprašam, kaj bi lahko bilo bolje. Morda je kdaj videti, da se s kritiko ne strinjam, saj imam rada prav, a si jo bom zelo dobro zapomnila in jo naslednjič upoštevala, ter na njej gradila.

Imate na zalogi kakšno nenavadno prigodo iz kuhinje?

Mislim, da jih je že toliko, da bi težko izbrala eno. Tukaj lahko štejemo ogromno ponesrečenih izdelkov in umazane kuhinje. Priporočam, da kadarkoli stepate smetano, z drugo roko držite posodo in ne hodite stran od pulta, da bi nekaj vzeli z mize, ki je dva metra stran. Sicer boste končali s smetano po tleh, omaricah, zidu, obrazu in po sebi. (smeh) Aja, pa ko želite speči kokice v mikrovalovki, jih specite do konca, sicer jih boste morali speči do konca v ponvici, kjer jih boste zažgali in potem žgoče vrgli v bio vrečko, ki se bo stopila in kokice – zažgana zrna – bodo popadale skozi luknjo iz vrečke.

Kaj pripravite najbolje in kje oz. v čem želite najbolj napredovati?

Bolj domača sem v moderni kuhinji. Ena specialiteta, ki jo ljudje takoj povezujejo z mano, so cheesecake browniji. Mislim pa, da karkoli pripravim, je užitno in dobro.

Želim si napredovati v tehnikah molekularne kuhinje in v najzahtevnejših postopkih v slaščičarstvu in kuhinji. Želim pa si najti svoj slog, želim, da bo moja kuhinja drugačna. Da ko bi pogledali moj krožnik, da bi vedeli, da je MOJ. Želim pa napredovati tudi v delu pod pritiskom.

Pravite, da vam ples in glasba pomenita veliko. Torej med pripravo hrane poplesavate oz. migate in pojete?

Ja ... (pove v zadregi). Zato pa najraje pečem pozno zvečer, saj ostanem sama in me nihče ne vidi (smeh). Glasba je vedno prisotna.

Kuhate tudi za svojo čivavo Bijoux?

Tega se še nisem lotila in tudi nisem prepričana, če se bom. Vem pa, da nima problemov s hrano, ki jo skuham zase, saj ko se usedemo na kavč, da kaj pojemo, nas napada, kot da en teden skupaj ni jedla.

V kateri restavraciji ste do zdaj najbolje jedli?

Če izbiram samo med okusi jedi, me je najbolj pritegnil Landerik. Všeč mi je njihova ideja Slovenije na krožniku, pripravljene na moderen način.

Kaj je najboljši kuharski nasvet, ki ste ga dobili?

Dobila sem veliko odličnih nasvetov, ki jih bom sedaj združila v enega. Pri kuhanju razmišljaj z glavo, kuhaj z srcem, znajdi se in prodaj zgodbo!

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni in kaj je tisto, kar vas je najbolj izoblikovalo v to, kar ste danes?

Ponosna sem nase, saj vem, da sem stvari in izzive, ki so se mi zdeli prej nemogoči oz. nepremagljivi, premagala. In vem, da bom vse prepreke, ki jih imam zdaj, v prihodnosti prav tako premagala, saj vem, da prej ne bom odnehala. Tisto, kar si zaželim, bom z delom uresničila.

Kot deklica sem bila zelo drobna. Sem pa trenirala judo. Na tekmah sem bila med vsemi najlažja in tudi vedno med zadnjimi. Mami me je skoraj že izpisala, saj ni želela, da bi bila razočarana. In prišla je naslednja tekma. Tisto jutro sem se zbudila in mami odločno rekla: "Danes bom zmagala." Mami me je podprla, a me je želela potolažiti, da ne bi bila prizadeta, če ne bom zmagala. In jaz sem ji nazaj samo odgovorila: "Ne mami, zmagala bom." In tisti dan sem zmagala in dobila svojo prvo zlato medaljo.

Ravno taki najzahtevnejši izzivi, ki nas sprva strašijo, nas gradijo. Biti v MasterChefu je bila moja življenjska želja. Alani izpred šestih let so se tekmovalci zdeli zelo pogumni ter mi predstavljali nekakšen vzor. Ideja biti v MasterChefu se mi je zdela strašljiva in zelo oddaljena. In kje sem zdaj? Iz MasterChef kuhinje sem stopila popolnoma drugačna. Ne vem, ali so to opazili drugi, a jaz sem. Spoznala sem se in spoznala sem svoje želje. Vem, na čem moram še graditi, kaj je v življenju pomembno in kaj ne.

Ljubezen gre skozi želodec. Kako navdušiti dekle, kot ste vi, ki obvlada kuho bolje kot večina? Kako izbran oz. zahteven okus imate?

Moj standard je zelo visok (smeh), ampak ni se me treba bati. Hvaležna sem za karkoli mi kdo skuha in to z veseljem pojem. Če je užitno, seveda (smeh). Ker vem, koliko truda je treba vložiti v dobro jed, me navdušuje že to, da se nekdo potrudi in pripravi nekaj prav zame. Ne morete pa zgrešiti s klasičnimi okusi, temno čokolado in svežino. Najraje pa poizkušam stvari in kombinacije, za katere še nisem slišala in jih še nisem preizkusila.

Katera je vaša najljubša kulinarična pregreha?

Madžarica. Zelo znana in po okusu preprosta hrvaška sladica. Ker se ji ne morem upreti, imam pravilo zase, da jo lahko pripravimo le enkrat na leto. Ker takrat ko je, se velikokrat zgodi, da jo naslednja dva dni jem za zajtrk, kosilo ali večerjo.

Lahko z nami delite kakšen preprost recept za (slan) prigrizek?

Sama sem skoraj že popolnoma pozabila na preproste recepte, saj se mi zdijo dolgočasni – ups. Mislim pa, da so kanapeji odličen preprost način, kako se poigrati z različnimi okusi in teksturami.

Recimo – ciabbata iz droži, domača skuta s timijanom, popečen ringolo in pršut.

Priprava jedi je postala svojevrstna umetnost in krožniki svojevrstne miniature. V časih, ko se kuhale in pekle naše babice, se je stvarem streglo precej drugače. Pravite, da poznate visoko kuhinjo. Kako ''blizu'' vam je? Oziroma če vprašam drugače. Prisegate na tradicijo ali ste bolj pristašica moderne kuhinje?

Menim, da je tradicija zelo pomembna. Obožujem domače jedi, ki me spomnijo na otroštvo in na družino. Sama pa raje pripravljam moderno kuhinjo. Obožujem natančnost, kompleksnost in kreativnost.

Kaj pa sicer radi počnete, ko ne gulite šolskih klopi in vihtite kuhalnice, paličnega mešalnika ipd.?

Ogromno svojega časa posvečam treningom. Treniram breakdance, pri katerem uživam prav toliko kot pri kuhanju. Čeprav sem zaradi korone morala lokacijo iz dvorane prestaviti v dnevno sobo, lahko povem, da smo s skupino Bastarts pred kratkim postali državni prvaki. Res sem vesela, ker sem tudi tam obkrožena z ljudmi, ki me podpirajo in tudi ob slabem dnevu s treninga odidem nasmejana. Priznam, da je težko biti na dveh področjih hkrati, še posebej, če želim biti v obeh zelo dobra. Sem oseba z veliko hobiji. Še sama se velikokrat vprašam, kako uspem početi vse, kar počnem. Rada sem zaposlena, rada imam, da se mi stalno nekaj dogaja. Čeprav večino časa porabim za to dvoje, se učim tudi francoščino, ukvarjam s fotografijo – največkrat hrane – in čas posvečam najbližjim prijateljem.

Česa si v življenju želite početi več in česa bi morali manj?

Definitivno bi se morala manj obremenjevati s stvarmi, na katere ne morem vplivati in začeti uživati v trenutku. O kakšnih stvareh preveč razmišljam in jih želim imeti preveč pod kontrolo. Trenutno sem v življenju zelo srečna in tako, kot sem se za srečo trudila do zdaj, se bom še naprej, saj trdim, da je vse odvisno od nas samih.

Kam vas vleče po srednji šoli?

Moje sanje me direktno vlečejo v tujino na kakšno vrhunsko šolo oziroma akademijo za chefa. Ampak prej si bom vzela malo časa in se vpisala na faks v Sloveniji. V tem času bi si rada s kakšnim delom v pravi kuhinji zagotovila, da je to poklic, ki me bo spremljal vse nadaljnje življenje.

Kako so novico, da boste tekmovalka šova MasterChef, sprejeli vaši sošolci, prijatelji? Verjetno jih ni to posebej presenetilo …

Lahko sem zelo hvaležna za svoje prijatelje, saj me pri moji ''nori'' odločitvi močno podpirajo. In mislim, da to ne izvira samo iz tega, da bi jim še kaj skuhala ali spekla. (smeh) Hvala vam!

Kdo pa je vaš največji navijač? 

Družina.