Ajda Stina Turek: V glasbi se počutim kot kameleon

Po izobrazbi ste jazz pevka. Vaš poslušalci so verjetno precej bolj zahtevni od tistih, ki prisegajo na pop glasbo in glasbo, ki odmeva na komercialnih radijskih postajah?

Tako je. Glasbeno pot sem sicer začela s popom, ko sem bila stara 12 let, vendar sem se pri 16-ih zavezala jazzu, ki sem ga pilila kar nekaj let in ga še vedno spoznavam, vendar se moj današnji jazz že malo zliva z drugimi stili. V glasbi rada raziskujem in zaradi jazz podlage težko napišem res enostavno pesem, ki bi odmevala na komercialnih radiih. Nekako mi je bolj pomembno, da ima pesem globlji pomen in ni površinska.

Kaj pogrešate na slovenski glasbeni sceni in ali bi lahko prišli do takšnega znanja o petju, če ne bi študirali v tujini?

Na slovenski glasbeni sceni pogrešam predvsem globino glasbe in besedil. Saj je kar nekaj artistov, ki jim to odlično gre, me pa žalostijo slovenske pesmi, ki so kopija tujih skladb in so narejene po hitrem postopku zato, da služijo denar in poneumljajo poslušalce.

Večino pevskega znanja in tehnike sem se naučila na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani, pri Nadi Žgur. Kar se tiče nastopanja, si v Sloveniji verjetno nikoli ne bi nabrala toliko izkušenj in dobila toliko samozavesti, kot sem je v tujini – najprej štiri leta v Bostonu in potem še eno leto v Valenciji, oboje na Berklee College of Music, saj je bila tam toliko večja masa odličnih glasbenikov, pred katerimi sem se morala dokazovati. Dobila sem tudi veliko glasbeno širino s sodelovanjem z glasbeniki s celega sveta, naučila sem se veliko glasbenih stilov, ki jih sedaj tako ali drugače integriram v svoje nastope.

Vaš najnovejši avtorski ''otročiček'', 'Tatovi teles', ni jazzovska skladba. Zakaj ste se podali v druge glasbene žanre in kaj to pomeni za vašo glasbeno prihodnost? 

Tatovi teles (pri besedilu je sodelovala Vesna Kovač) bi lahko rekli, da spadajo pod žanr adult popa, spominjajo nekako na filmsko glasbo. Slučajno se mi je to leto ponudila priložnost, da sodelujem z glasbenikom in producentom Kevinom Koradinom, ki mi je predstavil to skladbo. Takoj mi je bila všeč, ker že od septembra, ko sem začela z magistrskim študijem petja in glasbene produkcije na Berklee College of Music v Valenciji, delam s tujo ekipo na svojem novem EP-ju, ki bo prav tako v tem stilu, vendar v angleščini. Zdelo se mi je kul, da s slovensko pesmijo nekako pokažem svojo naslednjo podobo. V glasbi se počutim kot kameleon in mi je všeč, kako skozi različna obdobja v življenju prehajam z enega stila na drugega in s tem rastem.

Veliko ste nastopali v tujini, predvsem ZDA. Kako drugačna je slovenska publika od ameriške?

Slovenska publika je predvsem bolj zadržana, pa tudi ni pripravljena plačati (dragih) vstopnic za nekoga, ki res ni ''zvezda''. V Bostonu in New Yorku so ponavadi vsi koncerti polni, ne glede na to, ali si znan ali ne. Ljudje radi odkrivajo novo glasbo in glasbenike. Pa tudi radi dajo kakšno napitnino, če si jim všeč. Veliko bolj so sproščeni in te na odru glasovno podpirajo.

Pred časom ste izdali debitantski album Sonder, kjer odmevajo jazz zvoki, nedavno pa še Rajsko ptico, na katerem so vaše avtorske skladbe in jazz priredbe ter priredbe slovenskih popevk. Kaj je vaš naslednji izziv? 

Kot sem že prej omenila, sem v zadnjem letu trdo delala na novem EP-ju – albumu z manj kot 5-imi skladbami – s tujo ekipo, s producentom iz Kolumbije Sebastianom Izácigo ter italijanskim inženirjem Giovannijem Landom. Spoznali smo se na kolidžu in se takoj energetsko ter profesionalno ujeli. Tokrat se glasba giblje v adult pop vodah in filmski glasbi. Vsebina besedil pa govori o mentalnem zdravju, ki se je v zadnjih letih poslabšalo zaradi takih in drugačnih problemov. Besedila so v bistvu izpovedi mojih travm, ki jih nosim v sebi in jih želim premagati.

Dejali ste, da je bilo težko študirati v ZDA, kjer ste ''tekmovali'' s tisoči študentov, ki si želijo uspeti kot vi. Smo Slovenci premalo ambiciozni? Je tovrstna tekmovalnost zdrava? 

Res je. ZDA niso mačji kašelj. Boriti se moraš vsak dan, da si opažen, potem pa veliko temelji tudi na sreči in poznanstvih. Tovrstna tekmovalnost je nujna za mladega glasbenika, ki se še razvija, saj te žene, da se učiš in vadiš inštrument in v tistem obdobju najbolj spoznaš sebe in odkriješ, v čem si dober in kaj je tvoja tržna niša. Mislim, da smo Slovenci ambiciozni, a zaradi okolja, v katerem nam nič ne manjka, se polenimo, po drugi strani pa smo majhni in si neke velike projekte težko finančno privoščimo. 

Zasledili smo, da besedil ne pišete v slovenščini. Zakaj? Vas ta ''utesnjuje''? Je slovenski prostor premajhen za jazz in vašo glasbo?

Na začetku besedil res nisem pisala v slovenščini, ker se mi je zdelo, da se vse, kar napišem, neumno sliši ali pa celo osladno. Ker sem začela pisati svoje prve avtorske pesmi v Ameriki, sem jih pisala seveda v angleščini. Po študiju v Bostonu sem se preselila v New York, kjer pa sem naenkrat začutila grozno domotožje in sem pogrešala slovenski jezik. Tisto leto sem poslušala tudi veliko slovenske glasbe, kot so Raiven, Mrfy, Siddharta, in ugotovila, da so slovenska besedila v bistvu lahko kul. Takrat sem tudi prvič napisala pesem 'V melodiji večnega dueta', s katero sem nastopila na Popevki 2019 in osvojila nagrado za najbolj obetavno izvajalko/avtorico. Med koronskim časom sem tako ustvarjala samo slovenske skladbe, kot so: 'Na skrivaj', 'S teboj', 'Ti', saj sem bila stacionirana v Sloveniji.

V Sloveniji je vedno več poslušalcev jazza, ampak seveda v primerjavi z nekaterimi drugimi državami še vedno malo.

Kateri znani glasbenik, s katerim ste do zdaj sodelovali, vas je najbolj navdušil in s kom si v bodoče želite sodelovati, če je meja samo nebo? 

Že leta nazaj sem nastopila z Alenko Godec, pa Regino, pred letom celo z Vladom Kreslinom. Srčno bi si želela nastopiti z Otom Pestnerjem, Eldo Viler ter Urošem Peričem. Od tujih pa so to Gregory Porter, Giveon, Sting in verjetno še kdo.

Kako skrbite za svoj glas? Kako je videti vaš delovni dan v vlogi pevke?

V bistvu ne delam nič posebnega, razen da ne kadim, redko pijem. Pred nastopi nikoli ne pijem kave, saj me ta čisto vrže iz tira in glas težje kontroliram. Prav tako pred nastopi ne jem mastne hrane oz. vsaj štiri ure prej sploh ne jem, razen če je program lahek in mi ni treba skrbeti. Imam pa težavo, da tisti dan, ko nastopam, težko opravim kaj drugega, saj sem že od jutra kar precej nervozna in se mi zdi, da moram počivati, da lahko zvečer nastop opravim po najboljših močeh. Rada naredim kakšno jogo, meditacijo ali pa grem v 'gym', ampak to res zgodaj zjutraj – pred deseto.

Kaj je vaš naslednji veliki glasbeni izziv?

Moj naslednji veliki glasbeni izziv je vrnitev na slovensko glasbeno sceno. Od leta 2014 sem bila praktično v tujini in nikoli zares doma. Z avgustom sem se tako preselila nazaj v Slovenijo in želim si, da bi me več ljudi tu spoznalo – seveda s trdim delom, nastopi, snemanji in sodelovanji.

Kdaj vam je zadišal jazz in kdo vas je navdušil nad to zvrstjo?

Jazz mi je zadišal v drugem letniku Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Tam sem se učila pri odlični prof. Nadi Žgur. Zaradi nje sem se zaljubila v jazz, saj me je z nalogami in pesmimi, ki sem se jih morala naučiti, prisilila, da sem trdo delala in s tem sem zelo hitro napredovala, kar mi je prineslo veliko nastopov.

Nam lahko zaupate ''telefonsko'' anekdoto z Denisom  iz skupine Game Over?

Ojoj, haha ... no, ko sem bila še majhna punčka, sem bila seveda tako kot vse fenica skupine Game Over in noro zatreskana v Denisa. Sošolka, ki je bila plesalka, mi je priskrbela njegovo telefonsko številko. Ne vem, kje jo je staknila, ampak jaz sem si res želela slišati njegov glas, zato sem poklicala na telefonsko številko pod pretvezo, da sem Francka, ki kličem strica Janeza. Ko je Denis dvignil slušalko, sem bila zelo živčna, ampak sem svoj načrt izpeljala. Odgovoril je, da je to verjetno pomota in prekinil. Haha ... Po klicu sem bila vesela, a čisto prestrašena, da zdaj me bo pa sigurno prijavil policiji, ker sem ga zafrkavala po telefonu, in, oh, kaj se mi bo zgodilo, sigurno bo preveril to telefonsko in ugotovil, da to ni bila nobena Francka, ampak jaz, in potem bodo moji starši jezni name in policija me bo aretirala. Do prihoda staršev domov sem bila čisto paf in sem mami povedala zgodbo. Ne spomnim se točno, kaj se je potem zgodilo, ampak sigurno se je smejala.

Brez koga danes ne bi bili to, kar ste?

Brez staršev seveda, ker me od nekdaj podpirata in spremljata na vseh nastopih. Tudi brez mojih dedkov, ki sta z mano, majhno deklico, pela pesmi in me jih učila. Pa brez učiteljice violine Anastazije Juvan, ki mi je prvič odprla možnost javnega nastopa s svojim možem Miranom Juvanom, brez Jožice Vidic, zborovodkinje GŠ zborčka Domžalčki, pri kateri sem veliko pela in se veliko naučila. Pa brez bratca Lana, ki se je zagnano vpisal prvi na Konservatorij na jazz iz saksofona in sem se zaradi njegovega navdušenja posledično nanj vpisala tudi jaz. Moja kariera definitivno ne bi bila tako raznolika, če ne bi spoznala Nade Žgur, ki je moj hobi spremenila v poklic in mi odprla oči ter vzbudila ljubezen do glasbe. Seveda pa na koncu ne bi bilo nič brez poslušalcev oz. gledalcev, ki hodijo na moje koncerte in mi znova in znova vrnejo upanje in mi kažejo, da je težka pot glasbenika, ki jo hodim, vredna tega truda.