Jazoo: Med Londonom in Koroško

Redke so zasedbe, ki bi si po dveh desetletjih neprekinjenega delovanja še drznile raziskovati zvočne zmogljivosti in bi ostajale eksperimentalno naravnane, a še vedno znotraj meja poslušljivega etno jazza, kamor lahko umestimo JAZOO. Pred dvema letoma so izdali svoj šesti album Destinations (september, 2016), ki dokazuje, da so odmiki celo po vseh teh letih še mogoči. Njihova glasba z ničimer ne izdaja, iz katerega prostora prihajajo, vsekakor pa se čuti London, kjer zadnja leta redno koncertirajo. Tam se je rodilo tudi plodovito sodelovanje z Maxom Franoschem, oblikovalcem kultne nemške založbe ECM, ki je vizualno
odlično povzel pripovednost glasbenega toka.

Jazoo lahko nekako uvrščamo med etno-jazz eksperimentalno skupino, ki sicer v osnovi prihaja iz Slovenj Gradca, a so se člani v zadnjih letih raztepli po vsej Sloveniji, eden od njih pa celo živi v Londonu. To skupine niti malo ne ovira, da ne bi še naprej ustvarjali. Zadnja leta so bolj dejavni v tujini kot v Sloveniji. Že od ustanovitve trmasto vztrajajo v svoji zvrsti, a vseeno potujejo in se razvijajo s časom. Kultna, edinstvena, izvirna in avtorska zasedba vseskozi podira meje glasbenih oblik, kar se čuti predvsem na zadnjem albumu Destinations, kjer je JAZOO dosegel lepo ravnovesje. Čutiti je vpliv Archieja Sheepa, Omarja Sose in Esbjörn Svensson Tria. Glasba je pestra in razgibana ter izredno poslušljiva, pri čemer pa ostaja nepredvidljiva in svobodna. Kljub temu da poslušalca vabi v hipnotična stanja, ga s svojo nedorečenostjo vseeno ne spodbuja k otopelosti. Z uporabo neobičajnih harmonij in kompleksnih, polimetričnih ritmov skupina svoje poslušalce vedno znova popelje skozi magijo glasbe. V kreativnost ujet trenutek časa z odmikanjem od dosedanjega dela dokazuje, da ostaja zasedba zvesta sebi.
 

“Naša glasba je brezmejna, ni omejena na prostor. Je povečini instrumentalna, vokalu ne prepuščamo glavne vloge, ampak ima vlogo inštrumenta. Zato se lahko postavimo na oder kjerkoli na svetu, naš jezik je univerzalen. Je tudi brezčasna, zato lahko igramo katerokoli skladbo iz naših šestih avtorskih albumov in ne le naših 'največjih hitov',” nam je še zaupal Tomaž.
 

Tanka meja med komercialnostjo in nekomercialnostjo

“Nekomercialnim bendom je vedno težko preživeti, zato so 'nekomercialni'. Glede stanja pri nas pa bi verjetno dobil različne odgovore. Jaz osebno se zadnje čase bolj malo ukvarjam s tem stanjem, mogoče je to povezano z neko glasbeno zrelostjo ali mojo starostjo, a jasno je, da sveta sam ne moreš premikati kar tako. Izbrali smo si sistem, ki je v osnovi komercialno usmerjen, torej se tudi od glasbe zahteva, da zadovolji čim širši krog ljudi (in da je tudi finančno vzdržna). Vsak glasbenik se sam odloča, v katero smer bo šel. Jamrati, da je stanje klavrno, je izguba energije. Poznam veliko glasbenikov, ki jamrajo, a hkrati sami nič ne naredijo, da bi se kje pokazali oz. pričakujejo, da bodo takoj zaslužili z glasbo. Čakajo doma v kavču na klic, ki pa ga nikoli ni, ali skoraj nikoli. In potem se pritožujejo nad sceno. Je pač treba težit za špile, druge ni. Poznam tudi veliko vrhunskih glasbenikov, ki so študirali po glasbenih akademijah in konservatorijih po svetu, od Evrope do Amerike, pa zdaj igrajo v bendih pri naših najbolj poznanih pevcih in pevkah. Včasih se mi to zdi škoda in zapravljanje talenta, včasih pa si mislim, da je prav, da tak odličen glasbenik na nek način dviguje nivo pop glasbe pri nas. Čeprav to ni bil razlog, da se je odločil za takšno pot. A ker edino takšna pot pomeni, da si za svoje delo, v katerega učenje si vlagal celo življenje, kolikor toliko primerno plačan, ne obtožujem prav nobenega. Vsak se znajde in se odloča po svoje. Če jaz ne čutim oz. ne morem igrati 'komerciale' in s tem dobro služiti, ne bom zdaj drugih obsojal zaradi tega. Pač ne morem preko sebe in to nisem jaz. In sam sem si kriv za to. Čeprav si tudi sam pogosto privoščim 'izlet v neznano' in sodelujem tudi pri drugih projektih, a kot glavni projekt vedno izpostavim Jazoo. Ta me tudi najbolj definira. 
Da lahko nekomercialen bend 'preživi', mu ne sme biti prvi cilj denar. Niti drugi, niti tretji cilj...za svoj obstoj potrebuje zasedbo z izjemno ljubeznijo do glasbe ter s pozitivnim pogledom na svet in na ljudi in s čim manj šinfanja in pritoževanja nad drugimi. Je pa res, da se je včasih temu res težko upreti.”

 
So za takšno stanje krivi organizatorji koncertov, ki morda bolj gledajo na zaslužek kot kvaliteto? Je odgovorna država? Kaj bi se dalo napraviti za boljše stanje slovenske glasbe?

Težko je kogarkoli kriviti. Če je kdo 'kriv', je to cel sistem. Organizatorje koncertov povečini razumem, saj si tudi ne morejo delati minusa. Še sreča, da ima kdo 'jajca' in se gre organizacijo festivalov in koncertov. Tu je bend povečini še najmanjši strošek. Če upoštevamo vse ostalo, ki mora danes biti urejeno, da se lahko organizira nek koncert (birokracija, papirji za omejitev hrupa, varnostniki, wc-ji, Sazas, IPF, različna druga dovoljenja...) je to res enormni zalogaj. Seveda je v zadnjem času potrebno upoštevati še najem šotora, če ne želiš tvegati odpovedi dogodka zaradi nevihte in s tem izpad dohodka in/ali verodostojnosti (kot dober organizator). Seveda se potem vedno 'cenka' pri honorarju za bend oz. izvajalca, ker tu se lahko 'cenka'. Ne moreš se 'cenkati' s Sazasom ali birokrati na upravnih enotah. In na žalost tu izvajalci največkrat popustimo, ker tako zelo radi igramo. In zato gremo tudi pod ceno, s katero se v resnici vrednotimo. Torej smo v tem sistemu krivi tudi mi, izvajalci.

In popularen oz. slaven bend za organizatorja predstavlja najmanjše tveganje. A gre pri tem za zanemarjanje kvalitete, ali ne, je spet stvar posameznika in njegove percepcije, kaj kvaliteta sploh je. Za nekoga predstavlja nek bend hudo kvaliteto in merilo za kvaliteto večini predstavlja podatek, koliko ljudi pride na koncert tega benda, ne glasba sama. Z glasbo se povečini ne obremenjujejo. Za veliko ljudi je kvalitetna glasba to, da je na dogodku čim več ljudi, več tisoč ljudi, med njimi cel kup prijateljev, čimveč golote na odru in seveda dovolj šankov. To vse skupaj je 'kvalitetna' glasba za velik odstotek ljudi. Ne obsojam jih, le malo žalostno se mi zdi. Na nek način jih razumem. Po vsem stresu, ki nam ga narekuje sistem, ne moreš pričakovati od ljudi, da bodo mirno sedeli in poslušali nek zatežen jazz...ljudje rabijo sprostitev in mnogi glasbeniki se tega zavedajo in ljudem to sprostitev tudi dajo.
Zaradi tega težko 'krivim' tako ene (organizatorje), kot druge (publiko) ali tretje (izvajalce). Če pa že, pa vsi nosimo del 'krivde'. Stvar je pač povezana, vsi smo na istem čolnu.

"Ravno julija, ko smo v Londonu praznovali naš 22. rojstni dan, sem izrazil željo po tem, da bi lahko zopet šli v studio, pa so se ostali člani malo uprli, da bi raje zdaj več igrali in šli snemat eno sezono kasneje. Po svoje jih razumem, saj bi tudi jaz rad več igral. Bom še razmislil, če se mi splača trmarit pri mojih željah, ali pa me bodo morda le prepričali, da raje še malo počakajmo z novim albumom. Naša playlista je že zdaj zelo obsežna, to je res. Morda bi lahko ponovno oživili kakšno od preteklih skladb.
Je pa še ena ideja, ki mi brodi po glavi že nekaj časa, in sicer enkraten projekt z big-bandom. Predvsem na prvih dveh albumih imamo nekaj odličnih in primernih komadov za tak sestav. To bi res bilo nekaj izjemnega. Žal še nisem začel aktivnosti v to smer, niti ni enostavno najti dirigenta, ki bi se lotil takšnega projekta. Bi moral biti en podoben entuziast in čudak, kot smo mi. No, morda se pa to vseeno uresniči, bomo videli.
Vsekakor pa mislim, da nehali še ne bomo kar tako, saj smo še mlad bend!”