Jimi Hendrix je električni kitari pokazal, česa je zares sposobna

Jimi Hendrix se je rodil 27. novembra 1942 v Seattlu v Združenih državah Amerike. Njegovo rojstno ime je bilo Johnny Allen Hendrix, pozneje pa je postal James Marshall Hendrix. Za kitaro se je začel resneje zanimati kot najstnik, pri petnajstih letih pa je že imel svojo prvo akustično kitaro. Smithsonian Institution navaja, da se je igranja večinoma učil sam, pri tem pa so nanj vplivali glasbeniki, kot so Elvis Presley, B. B. King in Muddy Waters.

Njegova pot do svetovne slave ni bila niti kratka niti preprosta. V začetku šestdesetih let je služil v ameriški vojski, nato pa se je posvetil glasbi in nastopal kot spremljevalni kitarist. Igral je z več pomembnimi izvajalci, med njimi z Little Richardom in skupino The Isley Brothers. Prav ta leta so bila zanj pomembna šola: Hendrix je spoznaval ritem in blues, oder, občinstvo in predvsem omejitve, ki jih je želel nekoč preseči.

Nemški Deutsche Welle njegovo zgodnjo kariero opisuje kot obdobje, v katerem se je prebijal skozi ameriško glasbeno prizorišče in igral z uveljavljenimi izvajalci, preden je dobil priložnost, ki mu je spremenila življenje.

Leta 1966 je Hendrix odpotoval v London. Tam je spoznal Chasa Chandlerja, nekdanjega basista skupine The Animals, ki je prepoznal njegov izjemen potencial in mu pomagal sestaviti novo skupino.

Nastala je The Jimi Hendrix Experience, v kateri sta igrala še basist Noel Redding in bobnar Mitch Mitchell. Skupaj so ustvarili zvok, ki je bil hkrati zasidran v bluesu, rocku in psihedelični glasbi, vendar ni zvenel kot nič, kar bi bilo mogoče preprosto uvrstiti v eno samo predalčje.

Po podatkih Rock & Roll Hall of Fame je Hendrix s skupino razširil možnosti električne kitare z uporabo povratnega zvoka, dolgih improvizacij in nenavadnih zvočnih učinkov. Kitara pri njem ni bila več samo spremljava ali sredstvo za igranje solaže. Postala je skoraj samostojen glas.

Prvi singel skupine, Hey Joe, je leta 1967 dosegel šesto mesto na britanski lestvici. Kmalu so sledile skladbe Purple Haze, The Wind Cries Mary in Foxy Lady, ki so Hendrixovo ime izstrelile med največje zvezde takratne glasbe.

Hendrixov pristop je bil poseben predvsem zato, ker tehnike ni uporabljal zgolj zaradi tehničnega dokazovanja. Zvok je spreminjal glede na občutek, ki ga je želel ustvariti.

Pri tem so pomembno vlogo igrali ojačevalniki, učinki, povratni zvok, uporaba vzvoda na kitari in njegovo igranje z zobmi, za hrbtom ali z drugimi deli telesa. Toda za spektaklom je bila vedno glasba.

Rock & Roll Hall of Fame izpostavlja, da je Hendrix v snemalnem studiu eksperimentiral tudi s tehnologijami, kot so prostorsko razporejanje zvoka, obračanje posnetkov in fazni učinki. Njegovo ustvarjanje zato ni bilo omejeno na oder. Enako pomemben je bil zanj studio kot prostor za raziskovanje novih zvokov.

Skladba Purple Haze je pri tem eden najboljših primerov. Prepoznaven uvodni kitarski motiv je postal eden od zaščitnih znakov psihedeličnega rocka, vendar skladba pokaže tudi Hendrixov občutek za kratke, učinkovite glasbene ideje.

Če je bil London začetek njegovega velikega vzpona, je bil Monterey Pop Festival leta 1967 trenutek, ko je Hendrix dokončno osvojil ameriško občinstvo.

Na festivalu se je pojavil poleg izvajalcev, kot so The Who, Janis Joplin in The Grateful Dead. Po podatkih zgodovinskega portala History je njegov nastop postal eden najbolj znamenitih trenutkov festivala. Hendrix je proti koncu nastopa svojo kitaro zažgal, s čimer je ustvaril podobo, ki je postala del zgodovine rocka.

Toda ogenj je bil le najbolj vidni del zgodbe. Tisto, kar je občinstvo zares presenetilo, je bil način igranja. Hendrix je električno kitaro obravnaval kot instrument, s katerim lahko ustvarja zvoke, ki so bili prej skoraj nepredstavljivi.

Od takrat naprej je bilo njegovo ime povezano z idejo, da električna kitara ni več samo glasbilo, temveč celoten zvočni svet.

Leta 1967 je izšel prvenec Are You Experienced?, ki je Hendrixa in njegovo skupino dokončno postavil na zemljevid svetovne rock glasbe.

Sledil je album Axis: Bold as Love, nato pa leta 1968 še Electric Ladyland. Prav slednji je pokazal, da Hendrix ni želel ostati samo virtuoz na odru. Zanimalo ga je ustvarjanje kompleksnih studijskih posnetkov, eksperimentiranje z zvokom in sodelovanje z različnimi glasbeniki.

Smithsonian Institution navaja, da je Electric Ladyland postal Hendrixov tretji studijski album in dosegel prvo mesto na ameriški lestvici albumov.

Njegovo ustvarjanje se je medtem vse bolj oddaljevalo od klasičnega formata rockovske pesmi. Hendrix je potreboval prostor za improvizacijo, raziskovanje in nove ideje, kar je bilo pomembno tudi za njegovo poznejše delo.

Leta 1969 je Hendrix nastopil na Woodstocku, enem najbolj znamenitih glasbenih dogodkov 20. stoletja.

Na oder je stopil šele v ponedeljek zjutraj, ko je večina obiskovalcev že odšla. History poroča, da je njegov nastop spremljalo približno 30.000 ljudi, kar je bilo le delček ogromne množice, ki je festival obiskala v prejšnjih dneh.

Toda prav takrat je Hendrix ustvaril eno svojih najbolj prepoznavnih izvedb. Njegova različica ameriške himne The Star-Spangled Banner je iz melodije ustvarila zvočno podobo časa, v katerem so bile ZDA globoko zaznamovane z vietnamsko vojno in družbenimi konflikti.

Hendrix himne ni odigral kot običajne kitarske priredbe. S povratnim zvokom, vzdrževanjem tonov in drugimi zvočnimi učinki je iz kitare ustvaril zvoke, ki so spominjali na sirene, eksplozije in druge nemirne podobe. Nastop je postal eden najbolj prepoznavnih trenutkov njegove kariere.

Hendrixova podoba je bila vedno nekoliko večja od njegove glasbe. Dolgi lasje, barvita oblačila, naglavni trakovi in divji nastopi so postali del njegovega prepoznavnega videza.

Toda ljudje, ki so ga poznali zunaj odra, so pogosto opisovali drugačnega Hendrixa.

The Guardian je ob različnih spominih na njegovo življenje poudarjal razliko med njegovim odrskim značajem in zasebno osebnostjo. Na odru je bil izjemno samozavesten in teatralen, zunaj njega pa precej bolj tih in zadržan.

Prav ta razlika je pomembna za razumevanje njegovega ustvarjanja. Hendrix ni bil samo človek, ki je znal narediti velik šov. Bil je glasbenik, ki je imel vedno več idej, kot jih je lahko spravil v kratko kariero.

Po razpadu skupine The Jimi Hendrix Experience leta 1969 se Hendrix ni ustavil. Ustanovil je skupino Band of Gypsys, v kateri sta bila med drugim basist Billy Cox in bobnar Buddy Miles, hkrati pa je raziskoval nove glasbene smeri.

Zanimali so ga jazz, funk, blues in širše možnosti studijskega ustvarjanja. Njegove načrte je pomembno zaznamoval tudi studio Electric Lady v New Yorku, ki je bil zasnovan kot prostor, kjer bi lahko glasbo ustvarjal pod lastnimi pogoji.

Rock & Roll Hall of Fame v svojem arhivskem zapisu opisuje, kako je Hendrix v letih 1969 in 1970 iskal nove sodelavce in glasbene smeri. Njegova kariera je bila tako tik pred smrtjo še vedno v razvoju.

Jimi Hendrix je umrl 18. septembra 1970 v Londonu. Star je bil 27 let.

Njegovo smrt so povezali z zaužitjem barbituratov in vdihavanjem izbljuvkov. Rock & Roll Hall of Fame v svojem zgodovinskem zapisu navaja, da je bil obravnavan odprt mrliški izvid, pri čemer ni bilo dokazov za umor ali samomor. Zaradi različnih poznejših pripovedi so okoliščine njegove smrti skozi desetletja postale predmet številnih ugibanj, vendar teh teorij ni mogoče predstavljati kot potrjena dejstva.

Deutsche Welle ob obletnici njegove smrti prav tako poudarja, da se je Hendrixova svetovna slava razvila v izjemno kratkem obdobju. Od prihoda v London leta 1966 do smrti leta 1970 so minila le štiri leta.

Tako kratka kariera bi pri večini glasbenikov pomenila šele začetek. Pri Hendrixu je pomenila revolucijo.

Vpliv Jimija Hendrixa ni ostal omejen na generacijo šestdesetih let. Njegov način igranja je vplival na razvoj hard rocka, funka, težkega rocka, jazza in številnih poznejših oblik kitarske glasbe.

Rock & Roll Hall of Fame ga povezuje z glasbenim razvojem izvajalcev iz različnih obdobij in žanrov, njegov vpliv pa je mogoče slišati pri številnih kitaristih, ki so prišli za njim.

Hendrixova največja zapuščina zato ni ena sama skladba, album ali nastop. Gre za spremembo razmišljanja o tem, kaj električna kitara sploh lahko naredi.

Pred njim so obstajale meje. Hendrix jih ni vedno želel prestopiti po pravilih. Pogosto jih je preprosto ignoriral.

Danes, 54 let po njegovi smrti, ostajajo Purple Haze, Little Wing, Voodoo Child (Slight Return), All Along the Watchtower in druge njegove skladbe del glasbene zgodovine. Njegova glasba pa še vedno zveni presenetljivo živo, predvsem zato, ker v njej ni občutka, da je Hendrix zgolj ponavljal nekaj, kar je že znal.

Vedno je iskal naslednji zvok.

In prav zato Jimi Hendrix ni ostal le simbol nekega desetletja. Ostal je eden tistih glasbenikov, pri katerih se zgodovina rocka deli na čas pred njim in čas po njem. Umrl je 18. septembra 1970, toda vprašanje, kaj bi še ustvaril, če bi dobil več časa, ostaja eno najbolj zanimivih "kaj če" vprašanj v zgodovini popularne glasbe.

Viri: Smithsonian Institution, National Postal Museum, Rock & Roll Hall of Fame, History, Deutsche Welle, The Guardian