Zakaj tako radi gledamo grozljivke, čeprav nas je strah?

Zakaj bi se prostovoljno usedli pred zaslon in gledali nekaj, zaradi česar bomo pozneje trikrat preverili, ali so vrata res zaklenjena? Zakaj uživamo v srhljivih zvokih, temačnih hodnikih in nepredvidljivih preobratih, čeprav si med najbolj napetimi prizori želimo le, da bi se vse skupaj čim prej končalo?

Ljubezen do grozljivk je na prvi pogled nekoliko nenavadna, a prav v tem je njihov čar. Strah nam omogoča, da doživimo močna čustva, preizkusimo svoje meje in se za trenutek potopimo v svet, v katerem nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim vogalom. Pri tem pa imamo pomembno prednost: vemo, da smo varno na kavču in da je vse skupaj le film.

Grozljivke nas držijo v negotovosti. Ugibamo, kdo je morilec, kaj se skriva v temi in ali bodo glavni junaki preživeli. Vsak nenaden zvok nas preseneti, vsak sumljiv pogled sproži nova vprašanja. Ko napetost končno popusti, občutimo olajšanje – in včasih tudi željo po še enem odmerku filmskega strahu.

Če si med tistimi, ki obožujejo nepredvidljive zgodbe, je Krik prava izbira za začetek. Skrivnostni Ghostface, nepričakovani preobrati in vprašanje, kdo bo naslednja žrtev, so sestavine, zaradi katerih med gledanjem težko ostanemo ravnodušni. In če ti ena zgodba ni dovolj, 31. oktobra na VOYO prihaja še Krik 6. Za noč čarovnic torej ni treba dolgo iskati razloga za novo filmsko dozo strahu.

Včasih si domišljija ustvari precej hujše scenarije, kot bi jih lahko pokazal kateri koli filmski prizor. Temačen hodnik, priprta vrata ali nenavadna senca so lahko dovolj, da napetost naraste do vrhunca. Prav zato so nekatere grozljivke učinkovite tudi takrat, ko nam ne pokažejo vsega.

V filmih Tiho mesto in Tiho mesto 2 je tišina vprašanje preživetja. V svetu, v katerem že najmanjši zvok pomeni nevarnost, postane vsak šum razlog za preplah. Gledalec se hitro ujame v zgodbo in začne tudi sam pozorno spremljati vsak gib in vsak zvok.

Podobno se strah pred temo znajde v središču filma Ko ugasnejo luči. Kaj če nevarnost ni izginila, ampak se lahko pokaže samo takrat, ko prostora ne osvetljuje več svetloba? Preprosta zamisel, ki lahko še dolgo po koncu filma vpliva na to, kako hitro bomo naslednjič ugasnili luč.

Nekatere grozljivke nas prestrašijo z nadnaravnimi pojavi, druge pa z občutkom, da resničnosti ne moremo več povsem zaupati. In prav ta negotovost nas pogosto vleče naprej: želimo si izvedeti, kaj se v resnici dogaja, čeprav se bojimo odgovora.

V filmu Nasmeh se za navidez nedolžnim izrazom skriva srhljiva skrivnost. Ko se začnejo dogajati vse bolj nenavadne stvari, postane jasno, da je včasih že nekaj tako običajnega, kot je nasmeh, dovolj, da v nas vzbudi nelagodje.

V Priklicanem zlu 2 pa se Ed in Lorraine Warren soočita z novim primerom, povezanim z domnevnimi paranormalnimi pojavi. Zgodba je kot nalašč za vse, ki jih privlačijo skrivnosti, prikazni in vprašanje, ali obstajajo stvari, ki jih preprosto ne znamo pojasniti.

Za strah niso vedno potrebna pošastna bitja ali nadnaravne sile. Včasih je dovolj že neznanec, nenavadna situacija ali občutek, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.

Prav s takšnim nelagodjem se poigrava Barbarian, v katerem ženska ob prihodu v najeto hišo odkrije, da je isto nastanitev rezerviral še nekdo drug. Kar se sprva zdi zgolj neprijetna okoliščina, se spremeni v zgodbo, polno nepričakovanih razkritij.

Film Strašljive zgodbe pa nas popelje v svet temačnih pripovedi in srhljivih skrivnosti, v katerem se zgodbe iz knjige začnejo nevarno prepletati z resničnostjo. Za vse, ki imajo radi grozljivke, v katerih se skrivnost razkriva postopoma, je to še en razlog, da si za noč čarovnic vzamejo čas za filmski maraton.

Morda je ena največjih prednosti grozljivk prav v tem, da se lahko po koncu filma vrnemo v svojo običajno resničnost. Luči spet gorijo, vrata so zaklenjena, na kavču pa smo še vedno mi – le z nekoliko hitrejšim srčnim utripom in zgodbo, o kateri bomo govorili še naslednji dan.

Grozljivke so lahko tudi družabni dogodek. S prijatelji ugibamo, kdo je kriv, se med napetimi prizori skrivamo za blazino in se po koncu smejimo trenutkom, ko smo vsi hkrati skočili pokonci. Včasih je namreč prav skupno doživljanje strahu tisto, zaradi česar je filmski večer še bolj zabaven.

Ne glede na to, ali prisegaš na zamolkle zvoke, nadnaravne skrivnosti ali morilce, ki se skrivajo za maskami, je noč čarovnic idealen izgovor za filmski maraton. Na VOYO te čakajo Krik, Tiho mesto, Tiho mesto 2, Priklicano zlo 2, Barbarian, Nasmeh, Ko ugasnejo luči in Strašljive zgodbe, 31. oktobra pa se jim pridruži še Krik 6.

Pripravi prigrizke, povabi prijatelje in ugasni luči – če si upaš. Kajti strah je včasih najzabavnejši takrat, ko vemo, da smo varni.