Gola že pred slavo: drzni začetki ene največjih filmskih div

Danes je Sophia Loren eno najbolj prepoznavnih imen v zgodovini evropskega filma. Njena kariera je trajala desetletja, igrala je v številnih klasikah in postala simbol italijanske elegance, lepote in filmskega glamurja.

Toda Lorenova ni čez noč postala zvezda.

V zgodnjih petdesetih letih je kot mlada Sofia Lazzaro sprejemala manjše vloge in nastope, ki so ji počasi odpirali vrata rimskega filmskega sveta. Med njimi je bila tudi italijanska komedija Era lui... sì! sì! iz leta 1951.

Film, ki so ga režirali Marino Girolami, Marcello Marchesi in Vittorio Metz, je danes precej manj znan kot njeni poznejši filmi. Zgodba je zgrajena okoli Fernanda, lastnika velike blagovnice, ki ga mučijo nenavadne sanje. V njih zapeljuje privlačne ženske, vendar mu skrivnostni moški vsakič prekriža načrte.

V tej nekoliko absurdni in igrivi komediji se pojavi tudi mlada Sophia kot odaliska.

Prav ta kratek nastop je danes zanimiv zaradi razlike med različicami filma. Za francoski trg je bil posnet bolj drzen prizor, v katerem se igralka pojavi brez zgornjega dela kostuma. Italijanska različica pa je bila zaradi takratnih cenzurnih pravil bolj zadržana.

Igralka je bila takrat stara šele okoli 16 let in še zdaleč ni bila zvezda, kakršno poznamo danes.

Če je bil Era lui... sì! sì! eden od zgodnjih drobcev njene kariere, je bil Two Nights with Cleopatra (Due notti con Cleopatra) iz leta 1954 že precej bolj zanimiv korak naprej.

Lorenova je v filmu zaigrala naslovno vlogo – egipčansko kraljico Kleopatro. Film je nastal v obdobju, ko je njena filmska podoba postajala vse bolj izrazita.

Kostumi, razgaljena ramena, poudarjena silhueta in njen značilni pogled so ustvarili podobo, ki je bila hkrati glamurozna in zapeljiva, vendar še vedno zelo značilna za italijansko kinematografijo petdesetih let.

To je bila Sophia Loren, ki je počasi odraščala pred filmskimi kamerami – in kamera je očitno hitro ugotovila, da ima pred seboj nekaj posebnega.

Ob pogledu na njene zgodnje filme je fascinantno predvsem to, kako hitro se je njena kariera razvijala.

Leta 1951 je bila še mlada igralka v manjši vlogi. Leta 1954 je že dobivala glavne oziroma vidnejše vloge in postajala obraz, ki ga je bilo mogoče opaziti.

Njen pravi veliki preboj je sledil v drugi polovici petdesetih let, ko je začela sodelovati z nekaterimi največjimi imeni evropskega filma. Iz mlade lepotice, ki je nastopala v manjših vlogah, je nastala igralka z močno osebnostjo in prepoznavnim slogom.

Tako je postala resna igralka, ki je leta 1962 za vlogo v filmu La ciociara prejela oskarja za najboljšo igralko – kot prva igralka, ki je oskarja za glavno vlogo prejela za film, posnet v neangleškem jeziku.

Danes so fotografije mlade igralke iz petdesetih let zanimive prav zaradi tega prehoda. Na njih še ni popolnoma izoblikovane legende, ki jo poznamo iz kasnejših desetletij. Je pa že prisotna tista kombinacija lepote, samozavesti in igrivosti, ki je pozneje postala njen zaščitni znak.

Zato prizori iz Era lui... sì! sì! in Two Nights with Cleopatra niso zanimivi zgolj kot nekoliko bolj drzni utrinki iz mladosti slavne igralke. So tudi filmski dokument časa, ko se je pred očmi občinstva rojevala ena največjih evropskih filmskih zvezd.

Leta 1951 je bila Sophia Loren še mlada Sofia Lazzaro.

Tri leta pozneje je kot Kleopatra že dokazovala, da kamera na njej ne vidi samo lepega obraza.

In ostalo je – kot pravijo – filmska zgodovina.

Viri: La Stampa, Cinematografo, IMDb, Wikipedia Italia, Cinecensura