Umrla je ena najlepših italijanskih igralk: bila je filmska zvezda, nato pa je pri 28 letih izginila

Silvia Monti, rojena kot Silvia Cornacchia, je umrla v Luganu v Švici, kjer je zadnja leta živela z možem Carlom De Benedettijem. Stara je bila 80 let.

Rodila se je 23. januarja 1946 v Bassanu del Grappa v Benečiji. Njena igralska pot je bila kratka, vendar presenetljivo bogata. V nekaj letih je sodelovala z nekaterimi največjimi imeni italijanske in evropske kinematografije, preden je kariero povsem nepričakovano končala.

Po podatkih Sky TG24 je bila Montijeva v zadnjih letih prizadeta zaradi frontotemporalne demence, o kateri je družina javnost že prej obvestila.

Montijeva je na velikem platnu debitirala leta 1969, ko se je pojavila v filmu Fräulein Doktor režiserja Alberta Lattuade. Istega leta je igrala tudi v filmu Metti, una sera a cena Giuseppeja Patronija Griffija in v francoski komediji The Brain Gérarda Ouryja.

Prav slednji film ji je prinesel tudi mednarodno pozornost. V njem je nastopila ob Jean-Paulu Belmondu in Bourvilu, njena pojava pa je pripomogla k temu, da je hitro postala prepoznaven obraz takratnega evropskega filma. Njena kratka filmografija je tako v nekaj letih zajela zelo različne žanre.

Kot navaja italijanski časnik Il Fatto Quotidiano, je nato sodelovala z režiserji, kot so Lucio Fulci, Luigi Bazzoni, Alberto Sordi in Gérard Oury.

Med njenimi najbolj znanimi vlogami je nastop v filmu Finché c'è guerra c'è speranza iz leta 1974, ki ga je režiral in v njem igral Alberto Sordi.

Montijeva je igrala Silvio, ženo glavnega junaka Pietra Chiocce. Film je skozi črnohumorno zgodbo obravnaval trgovino z orožjem, denar in način življenja, ki ga prinaša velik zaslužek. Prav sodelovanje s Sordijem je bilo eno od pomembnih poglavij njene kratke, a odmevne kariere. O tem posebej poroča tudi ANSA.

Pred tem se je pojavila še v filmih Una lucertola con la pelle di donna, Giornata nera per l'ariete in Il corsaro nero. Pri slednjem je sodelovala z režiserjem Lorenzom Gicco Pallijem, pri Fulcijevem filmu pa je bila del igralske zasedbe, ki je danes zanimiva tudi ljubiteljem italijanskih žanrskih filmov.

Montijeva je leta 1974, na vrhuncu svoje kariere, zapustila filmske studie. Ni šlo za običajen premor, po katerem bi se čez nekaj let vrnila pred kamere. Odločila se je za popoln umik iz igralskega sveta.

Prav ta odločitev je pomemben del njene zgodbe. Kot piše La Repubblica, je po odhodu iz kina svoje življenje usmerila predvsem v družino in zasebnost.

V času, ko je bila javnost vajena spremljati vsak korak filmskih zvezd, je Montijeva izbrala precej drugačno pot. Izginila je z velikih platen in se skoraj povsem umaknila tudi iz javnega življenja. Zato je njena kariera danes videti skoraj kot kratka, zaključena epizoda: začela se je hitro, dosegla velika imena in se končala ravno takrat, ko bi lahko pričakovali njen največji vzpon.

Po umiku iz kina se je Montijeva poročila s plemičem Luigijem Donà dalle Rosejem, ustanoviteljem Porto Rotonda na Sardiniji, kraja, na katerega je bila po poročanju La Nuova Sardegna vse življenje močno navezana. V zakonu sta se jima rodila dva otroka. Po približno 25 letih zakona sta se leta 1994 razšla.

Tri leta pozneje se je poročila s podjetnikom in založnikom Carlom De Benedettijem. Par je nato živel v Luganu, kjer je Montijeva preživela zadnja leta svojega življenja.

RaiNews ob novici o njeni smrti navaja, da sta bila skupaj skoraj tri desetletja in da sta se v Švico preselila pred leti.

Viri: ANSA, RaiNews, La Repubblica, Sky TG24, Il Fatto Quotidiano, La Nuova Sardegna