William Eugene Smith je bil rojen in vzgojen v Kansasu, za fotografijo pa se je začel zanimati že pri rosnih 14 letih. Kmalu je pričel s fotografiranjem za lokalne časopise, kot mladenič pa je prejel tudi fotografsko štipendijo na Univerzi Notre Dame. Študij je po enem letu opustil, odpravil se je namreč v New York, kjer je pričel s fotografiranjem za znane publikacije, kot so Life, Collier's, Harper's Bazaar in The New York Times.

Pozneje je deloval tudi kot vojni dopisnik, znan je predvsem po svojem delu, ki ga je opravil med drugo svetovno vojno, pokrival je tudi bitko za Okinavo leta 1945, med delom pa je bil hudo ranjen. Po dveletnem okrevanju se je vrnil nazaj na delo in pričel z ustvarjanjem foto esejev.

Leta 1955 se je pridružil Magnumu, mednarodni kooperativni fotografski agenciji, ki so jo ustanovili Henri Cartier-Bresson, Robert Capa, George Rodger in David Seymour. Pričel je z delom na veliki fotografski študiji Pittsburgha, za katero je leta 1956 in 1957 prejel Guggenheimovo štipendijo.

Smith je sicer najbolj znan po svojem zadnjem fotografskem eseju, ki prikazuje žrtve zastrupitve z živim srebrom v japonski ribiški vasici. Pri ustvarjanju mu je pomagala tudi žena Aileen M. Smith, idejo pa jima je dal Smithov prijatelj Kazuhiko Motomura, ki se je leta 1970 preselil v ZDA.

Eugene in Aileen sta na Japonsko prispela 16. avgusta 1971, tam sta ostala tri leta. Pri svojem delu sta se osredotočala na žrtve zastrupitve z živim srebrom, te pa so bile posledica delovanja kemične tovarne Chisso v japonskem mestu Minamata. Omenjena tovarna je več let izpuščala težke kovine v zaliv Minamata in morje Širanuj, to pa je povzročilo na tisoče primerov zastrupitve z živim srebrom pri lokalnem prebivalstvu. Kljub dolgoletnem zanikanju škodljivosti je leta 1968 vlada le izdala izjavo, v kateri je bila bolezen Minamata uradno priznana kot bolezen, ki jo povzroča industrijsko onesnaženje. Šele takrat se je lahko začel boj žrtev za odškodnino.

Smithova sta najela majhno hišo od družine, kjer je prej živela ena izmed žrtev. Njuna povezanost z družinami in razumevanje realnosti situacije je fotografijam dala prav posebno moč. 

"Fotografija je v najboljšem primeru tih glas, a včasih – le včasih – lahko ena fotografija ali skupina fotografij privabi naše čute k zavedanju. Veliko je odvisno od gledalca. V nekaterih lahko fotografije prikličejo dovolj čustev, da so katalizator misli," je o svojem delu nekaj let pred smrtjo povedal Eugene Smith, čigar življenjsko poslanstvo je bilo prikazovanje in približevanje resnice.

Leta 2020 je bil o njegovem dokumentiranju zastrupitve z živim srebrom posnet celo biografski film z naslovom Minamata, v katerem znamenitega fotografa zaigra briljantni Johnny Depp, njegovo ženo Aileen pa upodobi igralka Minami. Omenjeno biografsko dramo si lahko ogledate že ta trenutek na VOYO!