James Dean – Živi hitro, umri mlad in pusti za seboj lepo truplo

James Dean je umrl v prometni nesreči 30. septembra 1955. Star je bil komaj 24 let. Vzrok za nesrečo "upornika brez razloga" ni bila prehitra vožnja – zanjo je bil kriv študent, ki je zapeljal na njegov vozni pas. "Če se boš vozil s tem avtomobilom, te bodo prihodnji teden v njem našli mrtvega," so bile preroške besede Aleca Guinnessa, Deanovega igralskega kolega, ki mu je ta dva dni po nakupu pred restavracijo v Hollywoodu pokazal svojo novo pridobitev, 7.000 ameriških dolarjev vrednega nizkega porscheja 550 spyderja v dirkaški srebrni barvi, s katerim je zamenjal porscheja speedsterja. Igralski kolega je dirkalnik zaradi videza označil za zlovešč. Teden dni po tem se je Dean z njim odpeljal v smrt.

Kdo je bil James Dean?

James Byron Dean se je rodil 8. februarja 1931 v Marionu (Indiana, ZDA). Z družino se je v rani mladosti preselil v Santa Monico v Kaliforniji, kjer je hodil v javno šolo. Pri devetih letih mu je umrla mama, zatem pa ga je oče poslal nazaj v Indiano, k teti in stricu, ki sta ga vzgajala po kvekerskih prepričanjih. Po maturi se je vrnil k očetu in mačehi v Kalifornijo ter na kolidžu v Santa Monici vpisal pravo, nato pa se prepisal na igro na univerzi UCLA, s čimer se je zameril očetu. Prvo večjo vlogo je dobil v predstavi Macbeth, potem ko je na avdiciji opravil z več kot 35 igralci. Svojo profesionalno igralsko kariero je začel v TV-reklami za gazirano pijačo Pepsi, sledila pa je vloga testnega preizkuševalca kaskaderskih vragolij v TV-igri Beat the Clock. Da bi se lahko posvetil igri, je zapustil študentske klopi, a mu kot novincu v Hollywoodu ni bilo postlano z rožicami. Preživljal se je kot parkirni uslužbenec in dobil nekaj manjših filmskih vlog. V filmu je prvič spregovoril v komediji Sailor Beware. Po prijateljevem nasvetu je odšel v New York, da bi se uril v gledališču pri slovitem igralcu, gledališčniku in režiserju Leeju Strasbergu. V zgodnjih 50. letih so se začele vrstiti vloge v TV-serijah in njegova kariera je počasi dobivala zagon. V Omnibusu je igral težavnega mladeniča, lik, ki ga je pozneje ''ponovil'' v filmu Upornik brez razloga. Hollywood ga je sicer opazil po broadwayski vlogi v predstavi Andreja Gida z naslovom The Immoralist, za katero si je prislužil tudi nagrado za najboljšega novinca.

Režiser Elia Kazan je želel v filmu Vzhodno od raja, ki je bil posnet po romanu Johna Steinbecka, vlogo Cala najprej nameniti Marlonu Brandu, a sta bila z Montgomeryjem Cliftom (ta bi igral njegovega brata) že prestara za vlogo najstnikov. V ožji izbor za vlogo Cala je poleg Deana prišel tedaj še relativno neznani Paul Newman. Kazan je izbral Deana. Marca leta 1954 je ta zapustil New York in se namenil v Los Angeles na snemanje. V filmu je igral sina nikoli zadovoljnega in neodobravajočega očeta. Filmski odnos je imel veliko vzporednic z razmerjem med Deanom in njegovim očetom, zato je ta vlogo vzel zelo osebno. Dean je slovel kot odličen improvizator. Nekateri najslavnejši prizori so plod njegove izjemne kreativnosti, s katero je začinil scenarije. Za to vlogo je kot prvi prejel posthumno nominacijo v zgodovini oskarjev. Kot je razkril Kazan v svoji avtobiografiji, je Deana tedaj komajda nadzoroval, saj naj bi bilo njegovo nočno življenje tako divje, zato ga je dal preseliti bližje k sebi.

Njegovi drugi film, Upornik brez razloga (1955), je odseval stanje takratne generacije in tegobe najstnikov, njegov zadnji film, katerega premiere leta 1956 Dean ni dočakal, pa je bil Velikan, v katerem je imel stransko vlogo ob Elizabeth Taylor in Rocku Hudsonu, s katerim se ni razumel. A je ta vseeno neutolažljivo jokal, ko je umrl njegov igralski kolega. Prizor, naslovljen Zadnja večerja, je bil Deanov zadnji prizor na velikih platnih, v njem pa je v vlogi pijanega Netta Rinka tako zelo momljal, da je moral soigralec Dennise Hipper dialog kasneje posneti znova, saj je Dean medtem že umrl. Deanova agentka je pred njegovo smrtjo z Warner Brosom podpisala milijonsko pogodbo za devet filmov. Kar nekaj njegovih vlog je nato dobil omenjeni Newman, med drugim vlogo Billyja The Kida v filmu Levoroki revolveraš (The Left Handed Gun, 1958) in vlogo v Mački na vroči pločevinasti strehi (1958).

Prekleti porsche

Dean se je za nakup porscheja 356 speedsterja odločil tik pred snemanjem Upornika brez razloga, s katerim je leta 1954 nastopal na dirkah v Palm Springsu in slavil med novinci, generalno pa je bil drugi. Uspeh je nekaj tednov kasneje ponovil v Berksfieldu, kjer je zmagal v svojem razredu in bil skupno tretji. Pred tem je vozi dirkalnik MG TD, ki ga je kupil, preden je dobil vlogo v filmu Vzhodno od raja. Svojo zadnjo dirko je odpeljal meja 1955 v Santa Barbari, a zaradi okvare motorja tedaj ni prišel do cilja. Med snemanjem filma Velikan je imel Dean v pogodbi s filmskim studiem klavzulo o prepovedi dirkanja. Njegova dirkaška strast se je v tem času samo še okrepila in proti koncu dolgotrajnega snemanja se je odpeljal k lokalnemu prodajalcu avtomobilov Competition Motors ter potešil svojo dirkaško žejo s spyderjem. Ko se je snemanje filma končevalo, se je odločil ''svobodo'' proslaviti s prijavo na dirko v Salinasu, ki je bila na sporedu 1. in 2. oktobra 1955. Omenjeni porsche 550 spyder je bil eden od 90 primerkov tega modela, ki je bil svojevrsten inženirski dosežek, saj je kljub majhni teži (640 kilogramov) dosegel končno hitrost 220 km/h. Ko je podpisal nakupno pogodbo, ga je odpeljal k predelovalcu Georgeu Barrisu, ki ga je spoznal med snemanjem Upornika brez razloga in ki je kasneje zaslovel kot oblikovalec batmobila. Igralec je želel nekaj predelav, in sicer pri oblazinjenju na sedežih, hotel pa je tudi številko 130 na pokrovu motorja in prtljažniku ter rdeče dirkaške črte. Legendarnemu umetniku Deanu Jeffriesu je Dean zaupal napis "Mali pankrt" (''Little Bastard''), vzdevek, ki mu ga je nadel njegov dobri prijatelj, kaskader Bill Hickman. Ko je avto dobil končno podobo in je padla zadnja klapa Velikana, je Dean spet trdno sedel v sedlu, dirkalnik pa je rad razkazoval v okolici Hollywooda. Toda vsi niso delili njegovega navdušenja nad nizkim štirikolesnikom. Med takimi je bilo tudi njegovo tedanje dekle, švedska igralka Ursula Andress, saj je menila, da ima zlobno podobo. Je pa z njim rada sedla na motocikel. Tudi Barrisu je vzbujal neprijetne občutke, zato je želel Deana ustaviti.

30. septembra 1955 se je Dean s Fofdovim kombijem odpeljal do delavnice Competition Motors, v kateri so njegovega jeklenega konjička pripravili za dirko. Sprva ga je hotel odpeljati v prikolici, a ga je Porschejev mehanik Rolf Wütherich prepričal, da je šel v Salinas kar z dirkalnikom, da bi nabral nekaj dodatnih kilometrov za volanom. Na poti sta se jima pridružila Hickman in fotograf Sanford H. Ross, ki sta sedla v forda. Hickman je Deana opozoril, naj prilagodi vožnjo, saj je bilo avtomobil zaradi nizke silhuete na avtocesti težko opaziti. Ob 15.30 so Deana zaradi prehitre vožnje ustavili policisti in mu izrekli kazen. Ista usoda je doletela Hickmana, ki mu je sledil, da je bi lahko fotograf posnel nekaj fotografij. Po tem je Dean Hickmanu dejal, da se dobijo na bencinski črpalki pri avtocesti števila 466, Blackwell’s Corners, saj je želel izkusiti prave sposobnosti avtomobila in ni hotel biti odvisen od sposobnosti kombija. Wütherich ga je ob tem takoj spomnil na Hickmanovo opozorilo o slabi vidnosti avtomobila. A Dean je opozorilo znova preslišal. Na bencinski postaji je pojedel jabolko in spil kokakolo ter srečal nekaj dirkaških prijateljev, ki so bili prav tako namenjeni v Salinas. Opozorili so ga na veliko policijskih patrulj, kar je bilo še eno opozorilo, ki ga je prejel tisti dan. A Dean je nadaljeval v svojem slogu.

Okoli 17.30 je sonce zašlo, Dean pa je še naprej drvel po avtocesti 466. Ko se je bližal mestecu Cholame, se je voznik črno-belega forda tudorja, ki je vozil v nasprotni smeri, odločil za zavoj v levo, na lokalno cesto 41. Dean ga je opazil in imel dovolj časa, da je Wütherichu rekel: ''Ta tip se mora ustaviti ... Videl nas bo.'' A zaradi šibke svetlobe 23-letni Donald Turnspeed Deanovega avtomobila ni videl vse do zadnjega. Ford je čelno trčil v vozniško stran porscheja in dirkalnik je odneslo 15 metrov po zraku, ustavil pa ga je šele nizek jarek. Wüthericha je odneslo iz avtomobila, saj ni bil pripet z varnostnim pasom. Pri tem si je zlomil čeljust in nogo ter utrpel nekatere notranje poškodbe. Turnspeed je bil domala nepoškodovan, po izstopu iz vozila je bil le v šoku. Za Deana pa je bil trk usoden. Ob trku je njegova glava zadela volan in se odbila nazaj, zaradi česar bi bil skoraj obglavljen. Umrl je zaradi zloma vratu, utrpel pa je tudi številne zlome čeljusti, druge hude poškodbe glave in notranje krvavitve. Mrtvega so ga razglasili ob prihodu v 45 kilometrov oddaljeno bolnišnico v Paso Roblesu ob 18.20 popoldan. Ni umrl na kraju nesreče, saj so ga reševalci težko dihajočega naložili na nosila in odpeljali v bolnišnico, kjer pa mu ni bilo več pomoči.

Njegova smrt je prizadele številne najstnike, ki so se poistovetili z njegovim likom iz filma Vzhodno od raja. Pokopali so ga 8. oktobra 1955 v mestu Fairmount (Indiana). V Cholamu, kjer se je zgodila nesreča, so mu leta 1977 postavili spomenik. Vanj so vklesali datum in uro njegovega rojstva in smrti ter posvetilo Deanovega najboljšega prijatelja Williama Basta. Ta je izbral citat iz Deanove priljubljene knjige Mali princ: ''Bistvo je očem nevidno.'' Medtem ko je Dean odšel na večni počitek, pa to ne velja za njegovega porscheja, ki se je zdel preklet. Zavarovalnica, ki je krila škodo, je avtomobil po nesreči razglasila za "totalko". Kupil ga je George Barris, ki ga je želel prodati po delih. Ko so ga prepeljali v delavnico, je mehaniku ob zdrsu s prikolice zlomil obe nogi. Barris je motor prodal Troyu McHenryju, ki ga je namestil v svoj dirkaški Lotus, menjalnik pa je šel v roke Williama Eschriduja, ki ga je prav tako vgradil v svoj dirkalnik. Oba sta z deli Deanovega porscheja nastopila na dirki v Pomoni Fairgrounds. McHenry je na njej trčil v drevo in na kraju umrl, Eschrid pa se je med prevračanjem huje poškodoval. Med vožnjo sta počili tudi obe še uporabni pnevmatiki, ki ju je kupil nek mladi Newyorčan.

Leta 1958 je kalifornijska policija prepričala Barissa, naj nesrečno vozilo posodi za potujočo razstavo o pomembnosti varne vožnje. Avto je na sever države potoval v odprti prikolici. Ko se je bližal Salinasu, je bil tovornjak, ki ga je prevažal, udeležen v hudi nesreči, pri kateri je voznika, Georgea Barkhuisa, katapultiralo iz potniške kabine. Nesrečo je preživel, a kaj, ko je nato nanj zdrsnil Deanov porsche in ga zdrobil do smrti. Ko je bil na četrto obletnico Deanove smrti avto na ogled v srednji šoli v Sacramentu, so se vijaki, ki so avto držali na mestu, zlomili in pri padcu je avto poškodoval 15-letnega fanta ter mu zlomil kolk. Razbitina je povzročila tudi hudo prometno nesrečo v Oaklandu, ko se je med prevozom prelomila in na avtocesti padla s tovornjaka. Leta 1960 je želel Barris vsemu temu narediti konec in je naročil, naj vozilo v zaprtem vagonu dostavijo nazaj v Los Angeles. A ko so zaboj odprli, je bil na začudenje vseh prazen. ''Mali pankrt'' je izginil in o njem dolgo ni bilo ne duha ne sluha. Veliko organizacij je za informacije o izginulem avtomobilu ponujalo veliko denarja, a šele 60 let kasneje in 65 let po Deanovi smrti so nekatere dela vozila našli na podeželju Massachusettsa, kjer so bili skriti več kot 30 let.

Krivec za nesrečo je leta 1995 umrl za rakom, Porschejev mehanik pa je leta 1981 umrl v prometni nesreči v Nemčiji. Usoda je hotela, da je Dean pred smrtjo posnel oglaševalsko kampanjo za varno vožnjo, v kateri je svaril: ''Nekoč sem precej pogosto divjal in na avtocesti po nepotrebnem tvegal. Zdaj sem še posebej previden.'' Da je Dean v času nesreče sicer vozil po predpisih, je potrdila rekonstrukcija dogodka. Sprva so trdili, da je drvel s 137 km/h, v resnici pa je vozil le 89 km/h.

Medtem ko so bili številni obsedeni z Deanom, je bil Dean na drugi strani obseden z Marlonom Brandom, ki ga je oče – tako kot Deana – v otroštvu zapustil in imel z njim odtujen odnos. Tako Brandova kot Deanova največja ambicija je bilo pisanje. Dean je posnemal njegov slog in celo kupil motor Triumph, podoben tistemu, ki ga je Brandon krotil v filmu Divjak. Oba sta tudi imela razmerje z Ursulo Andress, Dean pa je Marlona pogosto klical in mu puščal sporočila, na katera se ta ni odzval, saj ga je motilo, da je posnemal njegov življenjski slog in igralske tehnike. Platno sta si sicer delila dvakrat, in sicer na snemanju filma Vzhodno od raja in filma ''Desirée''. Srečala sta se tudi na neki zabavi, na kateri je Brando Deanu dejal, da ima čustvene težave in da nujno potrebujejo pomoč.

Še danes se ugiba, kakšne spolne usmerjenosti je bil zares James Dean. Omenja se kot gejevska filmska ikona in številna pričevanja potrjujejo, da je imel seksualna razmerja tako z ženskami kot z moškimi. Tezo o biseksualnosti so potrdili številni hollywoodski biografi. Sicer pa naj bi imel Dean številna razmerja z mladimi igralkami, kakršna je bila italijanska zvezdnica Pier Angeli. Tej zvezi je njena mati odločno nasprotovala, saj Dean ni bil katolik. Hčerko je vodila do poroke z igralcem in pevcem Vicom Damonejem, a je bil zakon nesrečen in Angelijeva je, preden je storila samomor, zapisala, da je bil Dean edini moški, ki ga je kadar koli ljubila.