Bila je svetovna zvezdnica. Njena smrt je bila naravnost grozovita

Ko je Isadora Duncan stopila na oder, je bilo njeno razumevanje plesa za številne gledalce skoraj šokantno. Namesto strogo določenih položajev, baletnih copat in zahtevne tehnike je stavila na naravno gibanje telesa, čustva in občutek za glasbo.

Metropolitan Museum of Art jo opisuje kot ameriško pionirko modernega plesa, ki je prekinila s strogimi pravili klasičnega baleta in v ospredje postavila bolj organsko ter improvizirano gibanje. Duncanova je pogosto plesala bosa, v ohlapnih oblačilih in z razpuščenimi lasmi, pri svojem ustvarjanju pa se je močno navdihovala pri umetnosti antične Grčije.

Njena zamisel je bila preprosta, vendar za začetek 20. stoletja precej radikalna: ples naj ne bi bil zgolj tehnično brezhibno izvajanje naučenih korakov, temveč način izražanja človekove notranjosti.

Duncanova se je rodila v San Franciscu in že zelo mlada začela razvijati svoj odnos do gibanja. V zgodnjih dvajsetih letih je odšla v Evropo, kjer je postopoma našla občinstvo, pripravljeno sprejeti njeno drugačno umetniško vizijo.

Kot navaja italijanska enciklopedija Treccani, se je po prihodu v London in pozneje v Pariz vse bolj oddaljila od akademskih pravil ter razvila slog, ki ga je mogoče opisati kot svoboden in naraven ples. Pri tem so jo navdihovale podobe antične umetnosti in gibanje človeškega telesa.

Njeni nastopi so kmalu pritegnili pozornost po vsej Evropi. Ni ostala zgolj plesalka, temveč je postala kulturna osebnost, ki je s svojim načinom življenja, oblačenja in razmišljanja izzivala pričakovanja svojega časa.

Routledge Encyclopedia of Modernism jo uvršča med ključne osebnosti pri nastanku modernega plesa ter poudarja, da je bila hkrati plesalka, koreografinja, pedagoginja, pisateljica in mednarodna zvezdnica.

Duncanova je verjela, da mora ples izhajati iz človeka in njegovega telesa, ne iz vnaprej določenih pravil. Njena umetnost je bila zato povezana tudi z idejami o svobodi, izobraževanju in položaju žensk.

Leta 1904 je izrazila željo po ustanovitvi šole, ki ne bi bila namenjena zgolj učenju plesnih korakov, ampak bi bila prostor širšega razvoja mladih deklet. Victoria and Albert Museum pri opisu njene zapuščine poudarja, da je želela dekleta spodbujati k lastnemu izražanju, namesto da bi jih učila zgolj posnemati njene gibe.

Ustanavljala je plesne šole in svoje ideje širila tudi zunaj zahodne Evrope. Njena pot jo je pripeljala vse do Rusije, kjer je v času po revoluciji razvijala svoje pedagoško delo.

Library of Congress navaja, da je Duncanova podpirala rusko revolucijo in da je leta 1921 s približno sto učenci v moskovskem Bolšoj teatru izvedla delo Internationale, pri čemer je bil med občinstvom tudi Vladimir Lenin.

Za javno podobo neodvisne umetnice se je skrivala tudi izjemno turbulentna življenjska zgodba. Duncanova je imela tri otroke, njeno zasebno življenje pa so zaznamovali številni odnosi in težke izgube.

Ena največjih tragedij se je zgodila leta 1913, ko sta njena otroka umrla v nesreči avtomobila, ki je končal v reki Seni. Kasneje je izgubila tudi nekdanjega moža, ruskega pesnika Sergeja Jesenina.

Njeno življenje je tako vse bolj postajalo preplet velikih umetniških uspehov in osebnih tragedij.

Najbolj bizarno poglavje njene zgodbe se je zgodilo 14. septembra 1927 v Nici.

Petdesetletna zvezdnica se je peljala v odprtem avtomobilu, okoli vratu pa je imela dolg svileni šal. Med vožnjo se je šal zapletel v zadnji del avtomobila in jo potegnil iz vozila. Umrla je zaradi poškodb vratu.

History poroča, da se je šal zapletel v zadnje kolo oziroma njegovo os, zaradi česar jo je sila potegnila iz avtomobila. Njena smrt je bila tako nenadna in nenavadna, da je postala eden najbolj pretresljivih zaključkov življenja slavne umetnice.

Viri: Treccani, Routledge Encyclopedia of Modernism, Biography.com, Isadora Duncan Dance Foundation, The Metropolitan Museum of Art