Moški po vsem svetu so sanjali o njej, a nihče ni poznal njene boleče skrivnosti

Rita Hayworth se je rodila 17. oktobra 1918 v Brooklynu kot Margarita Carmen Cansino. Odrasla je v družini plesalcev, zato je bil oder del njenega življenja že v otroštvu. Njen oče Eduardo Cansino je bil španski plesalec, mati Volga Haworth pa se je ukvarjala z nastopanjem.

Kot piše British Film Institute, je Rita že zelo zgodaj nastopala kot plesalka, pri šestnajstih letih pa je podpisala pogodbo s filmskim studiem. Njena kariera je nato hitro napredovala. Da bi ustrezala takratnim hollywoodskim merilom, je spremenila umetniško ime, videz in barvo las. Iz Margarite Cansino je nastala Rita Hayworth, rdečelasa filmska zvezdnica, ki je postala simbol glamurja štiridesetih let.

Njena podoba je bila skrbno oblikovana, toda uspeh ni pomenil, da je imela nadzor nad vsemi vidiki svoje kariere. Hollywoodski studii so od igralk pričakovali, da bodo ustrezale podobi, ki so jo prodajali občinstvu. Hayworthova je tako postala ena najbolj zaželenih filmskih zvezd svojega časa, čeprav je bila zasebno po pričevanjih ljudi, ki so jo poznali, precej bolj zadržana.

Največji pečat je pustila v filmu Gilda iz leta 1946. V njem je zaigrala ob Glennu Fordu, zgodba pa se vrti okoli zapletenih odnosov, ljubosumja in izdaje. Hayworthova je upodobila skrivnostno Gildo, žensko, ki s svojo samozavestjo in zapeljivostjo pritegne pozornost vseh okoli sebe.

Posebej znan je prizor, v katerem med petjem pesmi Put the Blame on Mame počasi sname rokavico. Navidez preprosta gesta je postala eden najbolj prepoznavnih trenutkov v zgodovini filma in utrdila njen sloves zapeljive filmske junakinje.

Ameriški filmski inštitut v svojem katalogu filma Gilda poudarja, da je ta vloga pomenila prelomnico v njeni karieri. Igralka je postala sinonim za usodno žensko, čeprav se je takšna podoba precej razlikovala od njenega zasebnega značaja.

Njena priljubljenost je bila ogromna. Med drugo svetovno vojno je bila ena najbolj priljubljenih igralk med ameriškimi vojaki, njene fotografije pa so krasile revije in plakate. Toda za javnost je bila predvsem Rita Hayworth, hollywoodska lepotica, ne pa Margarita Cansino, ženska z lastnimi strahovi, željami in težavami.

Zvezdnica je bila v ples vključena že kot deklica. Oče jo je učil plesati in z njo nastopal, kar je pomenilo, da je bila zelo zgodaj izpostavljena zahtevam zabavne industrije. Njeno otroštvo zato ni bilo podobno otroštvu večine vrstnikov: namesto brezskrbnega odraščanja je velik del časa namenjala treningom in nastopom.

O njenem zgodnjem življenju so biografi pisali tudi v povezavi z družinskimi odnosi in zahtevnim okoljem, v katerem je odraščala.

Ko je postala zvezdnica, je bilo njeno življenje vse bolj podrejeno javni podobi. Hollywood je od nje pričakoval glamur, privlačnost in brezhibnost, medtem ko je bilo o njenih osebnih stiskah znanega precej manj.

Rita Hayworth se je poročila petkrat. Med njenimi možmi so bili poslovnež Edward Judson, režiser in igralec Orson Welles, princ Aly Khan, pevec Dick Haymes ter filmski producent James Hill. Noben zakon ni trajal do konca njenega življenja.

Njen zakon z Orsonom Wellesom je bil eden najbolj odmevnih hollywoodskih zvezništev tistega časa. Poročila sta se leta 1943 in dobila hčerko Rebecco, vendar sta se pozneje razšla. Z Wellesom je sodelovala tudi pri filmu The Lady from Shanghai iz leta 1947, v katerem je nastopila z bistveno drugačno podobo, kot so je bili gledalci vajeni.

Leta 1949 se je poročila s princem Alyjem Khanom in za nekaj časa stopila tudi v svet mednarodne aristokracije. V zakonu se jima je rodila hčerka Yasmin. Toda tudi ta zveza se je končala z ločitvijo, Hayworthova pa se je vrnila k filmskemu delu.

Njena zasebna zgodba je bila tako daleč od pravljične romance, ki jo je javnost pogosto povezovala z njenim življenjem. Slava, denar in poroke z vplivnimi moškimi ji niso zagotovili miru, ki si ga je morda želela.

V šestdesetih letih so se pri Hayworthovi začele pojavljati težave s spominom. Sprva so jih ljudje okoli nje povezovali z alkoholom, saj je v tistem obdobju pogosto pila. Tudi zdravniki dolgo niso prepoznali pravega vzroka njenih sprememb vedenja in vse večjih težav pri vsakodnevnem življenju.

Po podatkih Alzheimer's Association je bila diagnoza Alzheimerjeve bolezni potrjena leta 1981. Takrat je bilo o bolezni v javnosti še veliko manj znanega kot danes, simptome pa so pogosto napačno pripisovali drugim težavam. Zvezdnica je v tem obdobju potrebovala vse več pomoči, njena hčerka Yasmin pa je prevzela pomembno vlogo pri skrbi zanjo.

Bolezen je postopoma prizadela njeno sposobnost sporazumevanja in spomin. Ženska, ki je bila nekoč navajena nastopati pred milijoni gledalcev, je v zadnjih letih življenja vse težje skrbela zase. Leta 1981 je bila njena hčerka imenovana za skrbnico njenih zadev.

O težavah je pozneje javno spregovorila tudi Yasmin, ki je želela povečati razumevanje Alzheimerjeve bolezni in pomagati drugim družinam, ki se soočajo s podobno izkušnjo. Rita Hayworth je tako postala ena prvih svetovno znanih osebnosti, katerih boj z boleznijo je pripomogel k večji javni ozaveščenosti.

Rita Hayworth je umrla 14. maja 1987 v New Yorku, stara 68 let. V zadnjih letih življenja se je zaradi Alzheimerjeve bolezni močno umaknila iz javnosti. Po smrti so se ji poklonili številni filmski kolegi, oboževalci in predstavniki javnega življenja.

Njena zgodba je bila boleča tudi zato, ker je razkrila, kako drugačna je lahko resničnost za podobo, ki jo ustvarijo filmski studii. Na platnu je bila samozavestna in neustavljiva, zasebno pa se je spopadala z zahtevnim otroštvom, neuspešnimi zakoni in boleznijo, ki ji je postopoma jemala spomin.

Kljub temu je njen filmski opus ostal živ. Gilda, The Lady from Shanghai in drugi filmi še danes pričajo o igralki, ki je znala združiti plesno spretnost, izraznost in močno prisotnost pred kamero. Rita Hayworth ni bila le lepotica, ki je očarala generacije. Bila je igralka, katere življenje je opozorilo tudi na človeško plat slave in na pomen razumevanja bolezni, o kateri se je v njenem času govorilo premalo.

Viri: British Film Institute, American Film Institute, Alzheimer's Association, Los Angeles Times