Vsi so gledali njeno telo, le redki so poznali njeno zgodbo

Jayne Mansfield se je rodila 19. aprila 1933 v Pensilvaniji kot Vera Jayne Palmer. Ko je bila stara komaj tri leta, je njen oče umrl zaradi srčnega infarkta, družina pa se je pozneje preselila v Teksas. Po podatkih Texas State Historical Association je že kot mlada kazala zanimanje za gledališče in študirala dramatiko.

Na začetku kariere je tekmovala na lepotnih izborih, nastopala na televiziji in iskala priložnost v Hollywoodu. Prelom je prišel sredi petdesetih let, ko je dobila vlogo Rite Marlowe v broadwayski predstavi Will Success Spoil Rock Hunter?. Po podatkih JSTOR-jeve biografije, ki jo je napisala Eve Golden, je prav ta vloga iz Mansfieldove naredila veliko zvezdo in ji odprla vrata do večjih filmskih vlog.

Hollywood je v njej hitro prepoznal potencial za novo plavolaso zvezdnico. Studio 20th Century Fox jo je začel predstavljati kot eno od naslednic Marilyn Monroe, kar je močno vplivalo tudi na njeno javno podobo.

Igralka je javnost osvojila predvsem s svojo izrazito pojavo, vendar je bila njena kariera precej bolj raznolika, kot bi lahko sklepali po fotografijah iz tistega obdobja.

Leta 1956 je nastopila v filmu The Girl Can't Help It, ki je postal ena njenih najbolj prepoznavnih filmskih vlog. Sledila sta The Wayward Bus in filmska različica predstave Will Success Spoil Rock Hunter?, kjer je ponovila svojo broadwaysko vlogo.

Italijanska enciklopedija Treccani jo pri tem izpostavlja tudi kot igralko, ki je pokazala komični talent, pozneje pa nastopala v različnih žanrih. Med drugim je igrala ob Caryju Grantu v filmu Kiss Them for Me.

Težava je bila, da je občinstvo pogosto bolj zanimalo njeno telo kot igralske sposobnosti. Njena podoba je postala tako močna, da jo je bilo vse težje ločiti od vlog, ki jih je igrala.

Zvezdnica je bila po današnjih merilih skoraj predhodnica sodobnih vplivnežev. Razumela je, kako pomembna je medijska pozornost, in jo je znala izkoristiti.

Nastopala je na televiziji, v nočnih klubih, na prireditvah in v številnih javnih kampanjah. Njene fotografije so se pojavljale povsod, sama pa je svojo podobo pogosto zavestno gradila s provokativnimi nastopi.

Kot piše Vanity Fair, je bila Mansfieldova precej bolj ambiciozna in premišljena, kot je nakazovala njena javna podoba. Podobo naivne plavolaske je pogosto uporabljala kot del nastopa, vendar je hkrati želela, da bi jo občinstvo jemalo resno kot igralko.

Prav v tem je bila njena zgodba nekoliko ironična: bolj ko je postajala slavna zaradi svoje podobe, težje je bilo javnosti pokazati, kaj vse se skriva za njo.

Mansfieldova je bila poročena trikrat in je imela pet otrok. Njeno drugo zakonsko življenje z nekdanjim prvakom v bodybuildingu Mickeyjem Hargitayem je postalo del hollywoodske folklore.

Par je imel tri otroke, med njimi tudi Marisko Hargitay, ki je pozneje postala uspešna igralka in svetovno znana predvsem po vlogi Olivie Benson v seriji Law & Order: Special Victims Unit.

Mansfieldova in Hargitay sta živela v razkošni hiši v Los Angelesu, ki je zaradi rožnate notranjosti in ekstravagantnega sloga postala znana kot Pink Palace. Dom je bil popoln odraz njenega značaja – opazen, nenavaden in daleč od zadržanosti, ki je bila značilna za številne hollywoodske zvezdnike tistega časa.

Njena največja filmska slava je bila razmeroma kratka. V šestdesetih letih je Hollywood zanjo ponujal vse manj velikih vlog, zato je več nastopala v Evropi, na televiziji, v gledališču in nočnih klubih.

Po podatkih Treccani je v tem obdobju med drugim nastopila v britanskem filmu Too Hot to Handle in italijanskem filmu Gli amori di Ercole. Njena filmska kariera je sicer počasi izgubljala zagon, vendar Mansfieldova še zdaleč ni izginila iz javnosti.

Še naprej je nastopala in iskala načine, kako ostati v središču pozornosti. Njena kariera je tako postajala vse manj podobna klasični hollywoodski zgodbi o filmski zvezdnici, vendar je njen vpliv na popularno kulturo ostajal velik.

Junija 1967 se je njeno življenje nenadoma končalo. Mansfieldova je po nastopu v nočnem klubu v Biloxiju v Mississippiju potovala proti New Orleansu, kjer jo je naslednje jutro čakal televizijski nastop.

V avtomobilu so bili poleg nje njen partner in odvetnik Sam Brody ter voznik Ronnie Harrison. Zadaj so spali njeni trije otroci – Mariska, Mickey Jr. in Zoltan.

Po podatkih People je avtomobil zgodaj zjutraj trčil v zadnji del tovornjaka na ameriški cesti 90 v Louisiani. Otroci so nesrečo preživeli z lažjimi poškodbami, Mansfieldova pa je bila stara komaj 34 let.

Po njeni smrti so se pojavile številne govorice in tudi precej morbidnih zgodb o nesreči. Te so skozi desetletja pogosto zasenčile njeno življenje in kariero. Prav zato je danes pomembno ločiti preverjena dejstva od mitov, ki so se okoli njene smrti ustvarili pozneje.

Jayne Mansfield je ostala ena najbolj prepoznavnih zvezdnic petdesetih in šestdesetih let. Bila je seks simbol, igralka, mati, podjetna javna osebnost in ženska, ki je zelo dobro razumela moč medijev.

Njena hči Mariska Hargitay je leta 2025 posnela dokumentarec My Mom Jayne, v katerem je raziskovala življenje svoje matere in družinsko zgodbo, ki je bila desetletja povezana predvsem z njeno slavo in tragično smrtjo. Dokumentarec je tako ponudil priložnost, da se na Mansfieldovo na novo pogleda tudi kot na človeka, ne le kot na hollywoodsko ikono.

Morda je prav to najbolj zanimiv del njene zapuščine. Fotografije so jo za vedno ohranile kot platinasto blond seks simbol, toda za njimi je bila ambiciozna ženska, ki je želela uspeti kot igralka in ki je v samo 34 letih življenja pustila precej večji pečat, kot bi lahko sklepali iz njenega slovesa.

Viri: Biography.com, Texas State Historical Association, JSTOR, Treccani, Vanity Fair, People