Komedija ni hec. Kako težko je biti smešen, ostati zanimiv in relevanten?

Težko je predvsem zato, ker je komedija relativna stvar. Pri drami in če so solze, pomeni, da je nekdo žalosten in vemo, kdaj sočustvovati. Pri komediji pa je tako, da skušaš biti smešen, to projiciraš, ampak ni nujno, da pride na drugo stran. Kar sem se naučil iz prvega dela, je, da če kaj lahko zagotovim, je to, da smo organski. Če smo smešni, naj se odločijo gledalci. Tudi pri prvem delu je bilo tako, da smo se ljudem prikupili ali pa zagnusili. Razlog za naš uspeh je, da smo tako organski, da nas kupiš. V katero smer je pa odvisno. Ampak jaz sem s tem čisto zadovoljen, ker to pomeni, da smo na koncu dneva prepričljivi. To pa je tudi namen.

Za prvi film Pr'Hostar, ki opisuje zgodbo pogoltnega direktorja, ki želi izrabiti naiven kolektiv, ste dejali, da je poziv Slovencem, naj se zbudijo in kaj naredijo. Smo Slovenci od tedaj naredili kakšen napredek?

Mogoče napredek nazaj. Ne vidim, da bi se kar koli spremenilo. Morda so ti direktorji samo malo bolj prikriti in so zdaj prišli kot neki novi rešitelji. Ampak saj je ves čas tako. Apel tako ostaja. Ostanite prebujeni in neupognjeni.

Kako se je vaše življenje spremenilo po prvem filmu? Lahko od svojega dela normalno živite? So se ljudje že naučili izgovarjati oz. napisati vaš priimek?

Edina sprememba je več sivih las in gub. Če pa mislite, da se je zaradi tega kaj povečal moj življenjski standard, pa vas moram razočarati, da nimate na kaj biti ljubosumni.