Umrla je Slovenka, ki je v svetu filma pustila neizbrisen pečat

Slovenska filmska dediščina je izgubila eno svojih najpomembnejših osebnosti. Emilija Soklič, ena prvih filmskih tehničnih delavk pri nas, je 30. decembra v 108. letu starosti mirno sklenila svojo življenjsko pot. Njeno ime je neločljivo povezano z začetki slovenskega filma, med drugim tudi s kultnim celovečercem Na svoji zemlji (1948), prvim igranim filmom v domači produkciji.

Za svoje izjemno delo je leta 2021 prejela Badjurovo nagrado za življenjsko delo, najvišje priznanje, ki ga slovenska filmska industrija podeljuje svojim ustvarjalcem.

Ob podelitvi nagrade so pri Slovenskem filmskem centru zapisali, da je Soklič delovala v okoliščinah, ki si jih danes težko predstavljamo: z omejenimi sredstvi, a z neizmerno predanostjo in strokovnostjo. Bila je pionirka, ki je s svojim znanjem, pogumom in inovativnostjo postavila temelje tehničnega razvoja slovenskega filma.

Njeno delo je bilo ključno za razvoj zvoka v domači filmski produkciji, kar jo uvršča med najpomembnejše tehnične ustvarjalke v zgodovini slovenskega filma.

Emilija Soklič se je rodila leta 1918 v Švici, po drugi svetovni vojni pa se je vrnila v Slovenijo. Leta 1946 jo je k sodelovanju povabil direktor Triglav filma Marjan Pengov, ki je prepoznal njen talent in tehnično znanje.

Postala je prva vodja tehničnega oddelka Triglav filma, kar je bil za tisti čas izjemen dosežek – še posebej za žensko, saj so bili tehnični poklici skoraj izključno moški domena.

V letih med 1946 in 1955 je Soklič sodelovala pri nastanku številnih kratkih filmov in obzornikov, ključno pa je prispevala k nastanku prvih celovečernih filmov, ki danes veljajo za temelje slovenske kinematografije:

Na svoji zemlji (1948) – France Štiglic

Kekec (1951) – Jože Gale

ter številni drugi zgodnji filmi, ki so oblikovali slovensko filmsko identiteto

Njena naloga je bila izjemno zahtevna: poskrbeti je morala za nabavo snemalne opreme, zvokovne tehnike, elektrotehničnih naprav in vsega, kar je bilo potrebno za profesionalno filmsko produkcijo – pogosto iz tujine, v času, ko je bila oprema težko dostopna.

V 50. letih je Soklič sodelovala s tonskim mojstrom Rudijem Omotom, s katerim sta se posvetila razvoju naprednih zvočnih tehnologij. Skupaj sta se zaposlila na oddelku za elektroakustiko Inštituta za elektro zveze (kasneje Iskra), kjer sta razvijala opremo za:

snemanje zvoka

obdelavo in montažo

reprodukcijo za film, radio in televizijo

Njune mešalne mize so bile med prvimi na svetu z integriranimi vezji, danes pa so del zbirke Tehničnega muzeja Slovenije.

Soklič ni bila le izjemna tehnična strokovnjakinja, temveč tudi predana pedagoginja. Na Filmski tehniški šoli, ki je delovala med letoma 1948 in 1950, je predavala svetlobno tehniko in svoje znanje prenašala na mlade ustvarjalce, ki so kasneje soustvarjali slovenski film.

Emilija Soklič je bila več kot le filmska delavka – bila je pionirka, inovatorica in ženska, ki je s svojim delom odprla vrata generacijam tehničnih ustvarjalcev. Njena zapuščina ostaja vtkana v temelje slovenskega filma, njeno življenje pa je navdih za vse, ki verjamejo v ustvarjalnost, vztrajnost in pogum.