Fatalna zapeljivka, po kateri je hrepenel vsak moški

Filmska ikona in pevka, ki je hitro pritegnila tudi pozornost modnih revij, danes živi umirjeno življenje v Saint-Tropezu in se javnosti pokaže le redko.

Za razliko od mnogih zvezdnic svojega časa je Bardot odraščala v premožni družini, prejela dobro izobrazbo, obiskovala baletno šolo in je imela možnost izbrati katerikoli poklic. Sama je sanjala o karieri plesalke, a so jo življenje, karizma in lepota kmalu popeljali v film. Že pri 15 letih je krasila naslovnice modnih revij, kar je postalo odskočna deska v svet filma.

Prvič se je na filmskem platnu pojavila pri 17 letih v filmu Le Trou Normand (1952). Prava prelomnica pa je bil njen projekt z režiserjem in bodočim možem Rogerjem Vadimom. Njena vloga v filmu In Bog je ustvaril žensko ji je štiri leta kasneje prinesla mednarodno priznanje. V vlogi Juliette, ki se ne sramuje svoje čutnosti, je postala simbol spolne privlačnosti in femme fatale svoje generacije.

Sledila je vrsta drugih filmov, ki so potrdili njen status femme fatale, a ji hkrati prinesli vzdevek "seksi mucke". Med njenimi najpomembnejšimi filmi so Viva Maria!, Resnica, Don Juan, Les Femmes in Dva tedna v septembru. Francoski predsednik Charles de Gaulle je njen filmski opus označil kot "francoski izvozni izdelek, ki je enako pomemben kot Renaultovi avtomobili."

Z Brigitte so prišli tudi škandali. Njene poroke z Rogerjem Vadimom, Jacquesom Charrierjem, Gunterjem Sachsom in Bernardom d'Ormalejem so redno krasile naslovnice. Poleg njenega turbulentnega ljubezenskega življenja je posebno pozornost vzbudil njen odnos s sinom Nicolasom, ki je danes star 65 let. Bardot je odkrito priznala, da nikoli ni želela otrok in da se ni dobro spopadla z materinstvom.

Ko je pri 25 letih izvedela, da je noseča z igralcem Jacquesom Charrierjem, je poskušala najti zdravnika, ki bi opravil splav. Ker je bila v Franciji takrat takšna operacija prepovedana, si nihče ni upal prevzeti odgovornosti. Oče otroka, igralec Jacques Charrier, jo je prepričal, naj se odpove splavu in se z njim poroči.

Zadnji meseci nosečnosti so bili za igralko prava nočna mora. Fotografi so obkolili hišo, v kateri je živela, zato se je umaknila iz javnosti in se odločila za porod doma. Sin Nicolas se je rodil 11. januarja 1960. Bardot pa se je v svojih spominih pozneje spominjala tega obdobja kot izjemno težkega.  Nosečnost je opisala kot "tumor, ki me je razjedal" in da bi raje rodila majhnega psa. Zavrnila je tudi dojenje, saj jo je misel na materinstvo dušila in ji vzbujala občutek, da je bila prisiljena v nekaj, kar ni bilo v skladu z njenim značajem.

Kasneje je Brigitte zapustila družino in zahtevala ločitev. Skrbništvo nad sinom je po ločitvi pripadlo očetu Jacquesu Charrierju, saj je Bardot odkrito priznala, da se v vlogi matere ni znašla.

Te izjave so sprožile plaz obsodb in za vedno zaznamovale njen odnos z Nicolasom. Sin jo je dolga leta zavračal, tudi ko si je Bardot želela stika. Šele ko je Nicolas postal dedek, sta se pobotala in se videla enkrat letno.

Pri svojih 39 letih, na vrhuncu kariere, je presenetila vse in zapustila film. Posvetila se je aktivizmu in ustanovila fundacijo Brigitte Bardot, ki se bori za pravice živali ter zaščito zapuščenih psov in mačk, boj proti lovu na tjulnje, krznarstvu in industrijski reji.

Kljub njenemu aktivizmu pa je Bardot pogosto presenetila tudi s kontroverznimi izjavami o islamu in priseljevanju, kar je sprožilo velike polemike v Franciji in po svetu. V svojih knjigah je med drugim obžalovala "islamizacijo Francije" in "podtalno in nevarno infiltracijo islama". Pod vplivom svojega četrtega moža Bernarda d'Ormaleja, svetovalca skrajno desničarskega Jean-Marieja Le Pena, je postala politično bolj konzervativna in podprla na volitvah Marine Le Pen.

Kljub kontroverzam Brigitte Bardot še vedno velja za eno največjih filmskih in modnih ikon 20. stoletja. Njena lepota, karizma in drznost so zapisane v zgodovino, njen vpliv na svet filma, mode in aktivizma pa je neizbrisen.