Uporaba zimskih pnevmatik poleti ni primerna, četudi želite zimske pnevmatike samo obrabiti do konca ali poleti ne naredite veliko kilometrov. Zakaj? Zimske in letne pnevmatike so si po dezenu (profilu) in zgradbi precej različne. Zimske imajo poleg osnovnih profilov tudi lamele, ki zagotavljajo boljši oprijem v zimskih razmerah. Imajo edinstveno tekalno plast, guma pa se prilagaja nizkim temperaturam. Zimske pnevmatike najbolje funkcionirajo pri temperaturah do sedem stopinj Celzija. Tedaj je zavorna pot z zimskimi pnevmatikami krajša v primerjavi z letnimi in to na vsaki podlagi, najsi bo suha, mokra, poledenela ali zasnežena, sicer pa je oprijemljivost na strani letnih. Kar je topleje, povzroča pregrevanje in izgubljanje njenih primarnih lastnosti. Zavorna pot zimske pnevmatike pri temperaturah nad 15 stopinj Celzija je tako pri hitrosti 100 km/h tudi do sedem metrov daljša v primerjavi z letno.

Poleg profila se zimske in letne pnevmatike ločijo tudi glede na gumeno zmes oz. kemično sestavo le-te. Zaradi večje vsebnosti silike, snovi, ki je dokaj neobčutljiva na mraz in ohranja elastičnost pri nižjih temperaturah, so zimske pnevmatike precej mehkejše od letnih. Pri zimskih zato beležimo večjo porabo goriva (zaradi večjega količnika kotalnega upora pnevmatike iste velikost) in večji ogljični odtis (izpuste CO2), ne pa tudi obrabo, čeravno je včasih temu bilo tako. Včasih je tudi veljalo, da je pomemben zgolj profil oz. globina profila, ki sporoča, ali je pnevmatika še uporabna. Danes je pomembno tudi, ali je bila primerno skladiščena, način vožnje, tlak v pnevmatikah itd.